Jedro

Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka ni pomembno, kdaj je tožnik izvedel, da sam ni odgovoren za nastalo škodo, temveč, kdaj je izvedel za tistega, ki je škodo napravil. Vedenje o storilcu škode ni vedenje o odgovornosti, temveč o storitvi škode kot dejstvu.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo odškodnine v znesku 164.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.1992 dalje do plačila, ter znesku 256.146,70 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1996 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek zastaral. Gre za materialno škodo, ki je nastala dne 11.1.1996. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je v izpodbijani sodbi zmotno ugotovljeno, kdaj je vlagatelj revizije kot oškodovanec izvedel za tistega, ki je škodo napravil. Zanj je izvedel tedaj, ko je prejel odločbo Republiškega senata za prekrške, s katero je bilo ugotovljeno, da sam ni odgovoren. Logično je, da ni vlagal tožbe prej, saj je bil pri sodniku za prekrške spoznan za krivega. Šele tedaj, ko je bil postopek pred sodnikom za prekrške pravnomočno končan, je izvedel za pravega storilca, to je zavarovanca tožene stranke. Tožnik je tudi aktivno sodeloval pri pozivanju tožene stranke, da naj plača odškodnino. Ukrepal je pri sodniku za prekrške in Ministrstvu za pravosodje. Če bi navedena organa ugotovila, da nista pristojna, bi morala zadevo odstopiti pristojnemu organu, s tem pa bi prišlo tudi do pretrganja zastaranja. Tožnik zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da bi moral tožnik bistvene kršitve določb pravdnega postopka v reviziji opredeljeno navesti (386. člen ZPP). Tega ni storil. Poleg tega ugovarja presoji o tem, kdaj je začel teči zastaralni rok, zaradi drugačnega razumevanja 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). To pa ni ugovor procesne narave, temveč ugovor materialnopravne narave. Zato je revizijsko sodišče ta ugovor obravnavalo v okviru revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

Ta pa ni podan. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno tolmačili pomen ter vsebino 1. odstavka 376. člena ZOR. Za začetek teka subjektivnega zastaralnega roka res ni pomembno, kdaj je tožnik izvedel, da sam ni odgovoren za nastalo škodo, temveč, kdaj je izvedel za tistega, ki je škodo napravil. Kdaj je zavarovanec tožene stranke tožniku napravil škodo, je tožnik lahko ugotovil že v času trčenja. Vedenje o storilcu škode ni vedenje o odgovornosti, temveč o storitvi škode kot dejstvu. Datum trčenja in datum vložitve tožbe nista sporna (11.1.1992 in 24.5.1996).

Sodišči druge in prve stopnje sta nadalje pravilno tolmačili 388. člen ZOR, ki ureja pretrganje zastaranja. V njem je določeno, da se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev. Tožnikova razlaga te določbe, ki jo uveljavlja tudi v reviziji, je zmotna.

Zastaranja ne pretrga vsaka dejavnost, ki je usmerjena v izterjavo terjatve. Pravno odločilna je le tista, ki jo upnik proti dožniku začne pred pristojnim organom.

Pristojno za odločanje o odškodninskih zahtevkih za škodo, ki nastane v prometni nesreči, je sodišče, če zakon ne določa drugače. Za odškodninski zahtevek, kakršnega uveljavlja tožnik, v zakonu ni določeno drugače. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na svojo aktivnost pred sodnikom za prekrške in Ministrstvom za pravosodje. Tudi ni res, da bi navedena organa morala njegove vloge odstopiti sodišču. Ker tudi ni prišlo do drugih dogodkov ali ravnanj, ki bi imeli za posledico pretrganje zastaranja (npr. kazenski postopek proti povzročitelju škode - primerjaj 377. člen ZOR), in kaj takega tožnik tudi ne trdi, je tožnik zamudil 3-letni rok, ki ga določa že navedeni 1. odstavek 376. člena ZOR.

Zato revizija ne more biti utemeljena. Ko revizijsko sodišče tudi ni ugotovilo morebitnih bistvenih kršitev ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).