Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožnica upravičena do odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 5.007,51 EUR (prej 1.200.000 SIT), za strah v višini 1.669,17 EUR (prej 400.000 SIT) in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 9.389,08 EUR (prej 2.250.000 SIT). Upoštevalo je tožničin 13 % prispevek k nastanku škode, višino odbitne franšize ter zneske, ki sta jih tožena stranka in druga zavarovalnica tožnici že izplačali. Tako je toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 9.491,32 EUR (2.274.499,92 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pri odštevanju odbitne franšize in akontacij odškodnine upoštevalo zneske valorizirane na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje ter tako toženo stranko obsodilo na plačilo 8.966,32 EUR (2.148.688,92). V ostalem je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo in v izpodbijanih a nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča vlaga revizijo tožnica. Izpodbija tisti del sodbe, s katerim ji ni bila prisojena višja odškodnina za nepremoženjsko škodo. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji povzema dejanske ugotovitve nižjih sodišč in posebej opozarja na ugotovitve izvedencev, da so telesne bolečine trajna posledica poškodbe ter da se bodo z veliko verjetnostjo bolečine in težave z omejeno gibljivostjo zapestja v bodoče še stopnjevale. Poleg tega opozarja na dejstvo, da je postala invalid tretje kategorije in je sedaj brez zaposlitve. Nazadnje navaja, da sta sodišči premalo upoštevali načelo individualizacije in da so drugi oškodovanci v podobnih primerih dobili višjo odškodnino.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 (ZPP-UPB3) in Uradni list RS, št. 45/2008 (ZPP-D), v nadaljevanju: ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Pravna podlaga za prisoditev pravične denarne odškodnine je v 179. členu in 182. členu Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 - OZ-UPB1, v nadaljevanju: OZ). Sodišče mora pri odmeri odškodnine upoštevati tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine posameznega primera. Drugo načelo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, kot tudi to, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Poleg tega nalaga sodišču, da zaradi enotnosti sodne prakse upošteva druge primerljive primere sodne prakse.

Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so torej dejanske ugotovitve nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 370. člena ZPP vezano. Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je tožnica v nezgodi utrpela kompliciran prelom desne koželjnice v zapestju z dislokacijo fragmentov, prelom pa je zajel tudi sklepno površino koželjnice v zapestnem sklepu.

Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnica zaradi te poškodbe trpela štiri dni hudih telesnih bolečin, sedem dni srednjih, štirinajst dni lahkih, ki pa jih bo občasno trpela tudi v bodoče. Poleg tega so ji v splošni anesteziji uravnali zapestje, večkrat je bila rentgensko slikana in pet tednov je nosila mavec. Za to vrsto škode sta sodišči tožnici prisodili 5.007,51 EUR (1.200.000 SIT), iz njunih obrazložitev pa izhaja, da sta pri presoji upoštevali vse okoliščine primera, tudi ugotovitev, da se bodo bolečine v bodoče verjetno stopnjevale. Revizijsko sodišče je opravilo tudi primerjavo z odškodninami za škodo podobnega obsega. Vendar ta primerjava ne daje podlage za višjo odškodnino in je materialno pravo v tem delu pravilno uporabljeno.

Revizijsko sodišče tudi ne pritrjuje tožničini trditvi, da je odškodnina za strah v višini 1.669,17 EUR (400.000 SIT) prenizka. Ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica trpela strah za uspešen izid zdravljenja v smislu ohranitve njenih delovnih sposobnosti, in primerjava z drugimi podobnimi primeri, ne omogočata višje odškodnine od prisojene in je materialno pravo tudi v tem delu pravilno uporabljeno.

Tožnica navaja, da je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 9.389,08 EUR (prej 2.250.000 SIT) prenizka, saj bi ji sodišči morali prisoditi vseh zahtevanih 13.353,36 EUR (prej 3.200.000 SIT) odškodnine. Revizijsko sodišče se s to trditvijo ne strinja. Sodišči sta upoštevali, da je njena gibljivost v zapestju omejena, da je moč desne roke slabša in da so zanjo otežena opravila, ki zahtevajo natančno delo prstov, kar še posebej prizadene tožnico kot poklicno šiviljo. Sodišči sta tudi upoštevali navedbo, da je tožnica postala invalid tretje kategorije in izvedenčevo ugotovitev, da bodo težave z gibljivostjo zapestja v bodoče verjetno še hujše. Revizijske novote, da je tožnica brez zaposlitve, pa revizijsko sodišče ni upoštevalo. Niti primerjava s podobnimi primeri oškodovancev primerljive starosti (v času nesreče je bila tožnica stara 47 let) ne omogoča višje odškodnine od prisojene in je materialno pravo tudi v tem delu pravilno uporabljeno.

Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je revizijsko sodišče tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP.