Jedro

Slabi poslovni rezultati so vodili toženo stranko k ukrepom za zmanjšanje stroškov poslovanja in do odločitve, da reorganizira poslovanje, to pa je storila z ukinitvijo delovnega mesta vodja enote, ki ga je zasedal tožnik. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, kakor je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med ostale zaposlene pri delodajalcu, pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal delavec na ukinjenem delovnem mestu.

Tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponujati novih pogodb o zaposlitvi za delovna mesta, ki niso bila na voljo za nedoločen čas, temveč le za določen čas, ali ki niso ustrezala vrsti in stopnji izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 2. 2013 nezakonita; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč mu za nedoločen čas traja še naprej, v delovnem času 40 ur na teden, skupaj z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010, tožena stranka pa ga je dolžna takoj pozvati na delo in mu omogočiti opravljanje dela skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 8. 2010; da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje do izdaje sodbe sodišča prve stopnje obračunati plačo v višini bruto zneska (od neto zneska v višini 1.100,00 EUR mesečno), od tega zneska obračunati in plačati vse davke in prispevke, ki jih plačuje delodajalec ter tožniku izplačati ustrezne zneske mesečnih nadomestil plač v neto znesku 1.100,00 EUR mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega neto zneska nadomestila plače v plačilo, ki zapade v plačilo vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožniku plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da utemeljen poslovni razlog v konkretnem primeru ni podan. Tožnikovo delo v delovnem procesu pri delodajalcu ni postalo nepotrebno, niti ga ni bilo mogoče preprosto prerazporediti na druge zaposlene. Tožnik je ob svojem zaslišanju pojasnil, da se je po njegovem odhodu obseg dela v skladišču povečal. Tožena stranka je morala za opravo teh del, ki bi jih sicer lahko opravljal tožnik, angažirati zunanjega izvajalca in sicer prevoznika. Ta prevoznik je bil sicer zunanji sodelavec tožene stranke, ki je po odhodu tožnika pomagal tudi v skladišču, česar prej ni nikoli počel. To dejstvo je potrdil tudi A.A.. Torej se obseg dela ni zmanjšal, ampak se je v konkretnem primeru celo povečal, zato je jasno, da je še naprej obstajala potreba po tožnikovem delu. Ostali zaposleni sodelavci tožnika vseh del namreč sami niso zmogli opraviti. Če bi jih lahko, potem ne bi bilo potrebno angažiranje zunanjega prevoznika in novo zaposlenega B.B.. Tožena stranka z odpovedjo pogodbe tožniku tudi ni prav z ničemer zmanjšala svojih stroškov dela, saj je takoj po prenehanju delovnega razmerja tožnika zaposlila B.B., ki se je po lastni izpovedbi zaposlil sredi aprila 2014. B.B. je bil zaposlen za višjo plačo, kot jo je prejemal tožnik, saj je ob zaslišanju povedal, da prejema plačo v višini 1.200,00 EUR na mesec, medtem, ko je bila tožnikova plača glede na njegovo pogodbo o zaposlitvi le 1.100,00 EUR na mesec. Tožena stranka je torej finančno gledano z zaposlitvijo B.B. izgubila. Ugotovitve sodišča, da je B.B. zaposlen na delovnem mestu komercialista za določen čas, kar je drugo delovno mesto, kot delovno mesto na katerem je bil zaposlen tožnik, so sicer formalno pravilne. A dejstvo obstaja, da B.B. opravlja delo v skladišču, kar bi sicer opravljal tožnik. Da v konkretnem primeru niso bili podani ekonomski in organizacijski razlogi za odpoved nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da je bila tožena stranka pripravljena nadaljevati delovno razmerje s tožnikom, in sicer v primeru, da bi pred začetkom postopka odpovedi iz poslovnih razlogov podpisal pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik za nižjo plačo. Če bi tožena stranka dejansko menila, da potreb po tožniku oziroma njegovem delu nima, potem mu takšne pogodbe niti ne bi ponujala v podpis. Pred nezakonito odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku tožena stranka tudi ni izvajala nobenih ukrepov v okviru reorganizacije ali znižanja stroškov. To je ob zaslišanju potrdila tudi direktorica tožene stranke. Nasprotno, po besedah direktorice naj bi bilo na primer poslovanje poslovnega centra C. odlično, A.A. pa je povedal, da se je v zadnjih šestih mesecih, torej po prenehanju delovnega razmerja tožnika, obseg dela povečal in je strank bistveno več in podobno. Dejstvo je, da je celotno gospodarstvo v recesiji in posledično prihaja tudi do težav pri poslovanju, vendar v primeru tožene stranke očitno kriza ni tako močno prizadela poslovanja, da bi bila tožena stranka prisiljena izvesti kakršnekoli ukrepe za optimazicijo poslovanja. V konkretnem primeru gre za kaprico delodajalca, ki le išče način, kako bi sodelovanje s točno določenim delavcem prekinil in v konkretnem primeru se je zgodilo prav to. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Navaja, da je B.B. zaposlila na delovnem mestu komercialista, ki spada v VII. tarifni razred, zaradi ugotovitve, da je podjetje premalo prisotno na tržišču in sicer v mesecu aprilu 2013, pri čemer je bilo tožniku odpovedano delovno razmerje v mesecu februarju 2013, ker je bilo ukinjeno delovno mesto vodja... D.. Očitno tožnik pri svojih pritožbenih navedbah upošteva zgolj plačo, ki naj bi znašala celih 100,00 EUR več kot tožnikova, pri tem pa je spregledal, da je B.B. plačo v višini 1.200,00 EUR prejemal v času, ko je bil zaslišan na sodišču (17. 9. 2013), ter da je bil zgolj del delovnega časa zaposlen pri toženi stranki (60 %), preostali del delovnega časa pa je zaposlen pri drugem delodajalcu E. d.o.o. (40 %). Navedeno pa pomeni, da je B.B. tudi glede plače predstavljal manjšo obremenitev za delodajalca, nenazadnje pa tudi tožnik v pritožbi priznava, da je B.B. zaposlen na drugem delovnem mestu (komercialist) kot tožnik, pa še to le za določen čas. Tožena stranka je tudi v dokaznem postopku pojasnila, zakaj se je odločila za ukinitev prav delovnega mesta vodja ... D.. Dejstvo je namreč, da se je delodajalec za podoben ukrep že odločil v letu 2010, ko je ukinil delovno mesto vodja ... C., pri čemer je pretežni del nalog vodje ... C. prevzela direktorica družbe. Ta ukrep se je izkazal za pravilen, saj poslovna enota tudi brez vodje ... dobro posluje. Tako se je delodajalec odločil tudi za ukinitev delovnega mesta vodje ... D., pri čemer je pretežni del nalog prav tako prevzela direktorica družbe. S tem pa je odpadla potreba po opravljanju tožnikovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in sprejelo tudi pravilno materialnopravno odločitev.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovila vsa odločilna dejstva v zvezi z vprašanjem, ali je pri toženi stranki prišlo do dejanske ukinitve delovnega mesta vodja... D., ki ga je zasedel tožnik in do spremembe organizacije dela v zvezi s tem. Tako je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka konec meseca januarja 2012 pridobila podatke o poslovnih rezultatih iz letnega poslovnega načrta in pri tem ugotovila, da so vsi kazalniki v primerjavi z letom 2011 bistveno slabši. Po primerjavi stroškov delovnih mest in analizi nalog na posameznih delovnih mestih z vidika možnosti prenosa izvajanja le-teh na druge delavce, na drugih delovnih mestih, se je tožena stranka odločila, da ukine delovno mesto vodja ... D., saj je bilo ugotovljeno, da je bilo mogoče ta dela in naloge učinkovito razporediti med ostale zaposlene, ki niso bili polno angažirani, večino del pa je prevzela direktorica družbe. Na podlagi izpovedi zakonite zastopnice, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je število zaposlenih v družbi od leta 2009 dalje znižalo iz 21 zaposlenih na 17 zaposlenih in da se je tožena stranka za podobni ukrep ukinitve vodje... odločila tudi v letu 2010, ko so ukinili vodjo ... C., pretežni del nalog pa je tudi tedaj prevzela direktorica družbe.

Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dobiček družbe v letu 2012 v primerjavi z letom 2011 zmanjšal za skoraj 30 % in sicer tako na račun nižje realizacije iz redne prodaje, kot na račun konsignacijske prodaje. Realizacija se je v primerjavi z letom 2011 zmanjšala za 23 %. Takšni poslovni rezultati so namreč vodili toženo stranko k ukrepom za zmanjšanje stroškov poslovanja in do odločitve, da reorganizira poslovanje, to pa je storila z ukinitvijo delovnega mesta vodja... D., ki ga je zasedal tožnik.

Sodišče prve stopnje je zato pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, kakor je določen v 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Ta namreč določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca (poslovni razlog). Ukinitev delovnega mesta in razdelitev nalog ukinjenega delovnega mesta med ostale zaposlene pri delodajalcu, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je opravljal delavec na ukinjenem delovnem mestu. Neutemeljena je trditev tožnika, da je bila reorganizacija in ukinitev njegovega delovnega mesta nepotrebna in zgolj fiktivna. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo delovno mesto vodja... D. dejansko ukinjeno in da je pri toženi stranki dejansko prišlo do reorganizacije tako, da so se naloge ukinjenega delovnega mesta razdelile med zaposlene pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje se je pravilno sklicevalo na določbo 3. odstavka 88. člena ZDR o tem, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti na drugih delih in da mora delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe, če takšna možnost obstaja in le v primeru, če gre za ustrezno delo in za zaposlitev za nedoločen čas. Delodajalec pa neustrezne zaposlitve ni dolžan ponuditi in je delavec tudi ni dolžan sprejeti.

Kaj je ustrezna zaposlitev pri odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi je določeno v 3.odstavku 90. člena ZDR. Osnovni pogoj pa je, da je ponujena zaposlitev za nedoločen čas, obenem pa morajo biti kumulativno izpolnjeni še pogoji, da se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi, da gre za enak delovni čas in da kraj opravljanja dela ni oddaljen več kot tri ure vožnje v obe smeri z javnim prevoznim sredstvom ali z organiziranim prevozom delodajalca od kraja bivanja delavca.

Navedeno pomeni, da tožena stranka tožniku ni bila dolžna ponujati novih pogodb o zaposlitvi za delovna mesta, ki niso bila na voljo za nedoločen čas, temveč le za določen čas, ali ki niso ustrezala vrsti in stopnji izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela po prejšnji pogodbi o zaposlitvi. V primeru tožnika je bila to pogodba o zaposlitvi za delovno mesto vodja... D., za katero se je zahtevala razvrstitev v VI. tarifni razred, za nedoločen čas, s polnim delovnim časom, torej je zahtevana visoka ali višja strokovna izobrazba. Za delovno mesto skladiščnik je zahtevana le srednja poklicna izobrazba, torej ni ustrezna zaposlitev. Sicer pa je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto skladiščnik ponudila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (in tožnik jo ni podpisal) in kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje je bilo to le dokaz, da je tožnika želela kot zaposlenega obdržati v družbi in ne obratno.

Neutemeljen je tudi pritožben očitek, da je tožena stranka v aprilu 2013 zaposlila novega delavca B.B., ki naj bi v skladišču opravljal tudi dela, ki jih je prej opravljal tožnik. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da za delovno mesto komercialista v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v februarju 2012 v družbi ni bilo potrebe, sicer pa tudi delovno mesto ni ustrezno, ker je bila pogodba z delavcem B.B. sklenjena za določen čas treh mesecev. Navedeno izhaja iz skladnih izpovedb tako tožnika kot tudi zakonite zastopnice in vseh prič. Tožena stranka se je v aprilu 2013, zaradi dodatnega upada prometa v prvem tromesečju leta 2013, odločila za zaposlitev komercialista za določen čas na terenu, ker so bili na terenu premalo prisotni in agresivni in je njihova konkurenca v zvezi s tem v prednosti. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedbi zakonite zastopnice, ki je skladna z izpovedbo tožnika, da je delo komercialista pred tem v manjši meri opravljal tudi njihov upokojeni komercialist, ki je imel obsežne izkušnje, vendar je bil upokojenec in se ni bil pripravljen reaktivirati. Pri tem je bistveno stanje v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ne morebitne kasnejše spremembe. Izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi datira z dne 7. 2. 2013, medtem, ko je pogodba o zaposlitvi z delavcem B.B. sklenjena za določen čas treh mesecev šele v aprilu 2013. Zaradi navedenega celo v primeru, če bi šlo za delovno mesto, za katerega bi tožena stranka tožniku lahko ponudila zaposlitev za nedoločen čas, kar pa ni bilo (kot je že razloženo zgoraj), toženi stranki ni mogoče očitati, da tožniku ni ponudila pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto komercialist, kakršno je sklenila z delavcem B.B. v aprilu 2013 za določen čas in le za del delovnega časa pri toženi stranki (60 %), saj delodajalec neustrezne zaposlitve ni dolžan ponuditi.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, posledično pa tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek, saj je ugotovilo, da je tožena stranka ukinila delovno mesto vodja... D., s tem pa je tudi odpadla potreba po opravljanju del tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, je utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa je tudi pravilno ugotovilo, da pri delodajalcu ni obstajalo prosto, ustrezno delovno mesto za tožnika, zaradi česar mu tožena stranka drugega delovnega mesta tudi ni mogla ponuditi.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). O pritožbenih stroških tožene stranke pa pritožbeno sodišče ni odločalo, ker jih v pritožbenem postopku ni priglasila.