Jedro

Z obnovo stanovanja in izdelavo dveh sob v mansardi hiše tožnica in prvotoženec nista ustvarila nove stvari, saj sta le izboljšala bivalne pogoje, kar je opredeliti kot investicijsko vzdrževanje.

Z lastnikom sporne nepremičnine ni bilo dogovora, da bosta zaradi vlaganj v obnovo hiše postala solastnika sporne nepremičnine.

Tožnica je na podlagi vlaganj v sporno nepremičnino dobila le obogatitveni zahtevek, ni pa pridobila lastninske pravice.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. in 2. točki A izreka spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da je tožnica B. L. solastnica nepremičnine parc. št. AA, BB, CC, vpisanih pri vl. št. DD k.o. K., v deležu 75% od 9/20 solastnega deleža prvotožene stranke J.L., to je do 27/80 glede na celotno nepremičnino.

Prvotožena stranka J. L. je dolžan tožnici B. L. izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino z zemljiškoknjižnim dovolilom, na podlagi katerega se bo tožnica B. L. lahko na njegovem solastniškem deležu vknjižila kot solastnica do 27/80 na celotni nepremičnini parc. št. AA, BB, CC, vpisanih pri vl. št. DD k.o. K., v roku 15 dni od pravnomočnosti te sodbe, sicer bo tako listino nadomeščala ta sodba, vse pod izvršbo.“ V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu (točka 3 in 4 A izreka sodbe ter B in C izrek sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je bil zavrnjen zahtevek tožnice, da je solastnica do 75% prvotoženčevega 9/20 solastninskega deleža nepremičnine vl. št. DD k.o. K., da ji je prvotoženec dolžan izstaviti listino na podlagi katere bo svoj solastniški delež lahko vpisala v zemljiško knjigo in ugotovitev, da je izvršba In 2005/361 na njen solastniški delež nedopustna. Tožnici je naloženo, da drugo in tretje toženi stranki povrne pravdne stroške.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1.odstavku 338. člena ZPP, v kateri predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je: z vlaganjem v stanovanjsko hišo sta tožnica in prvo toženec pridobila skupno premoženje. Lastninska pravica se je pridobila na originaren način. Med tožnico in prvotožencem je bil dogovor, da bo tožnica pridobila 50% delež, večji pa odvisno od njenih prispevkov. V odgovoru na tožbo ji prvo toženec priznava 75% delež. Temelj pridobitve solastninske pravice je torej zakon in sporazum o nastanku solastnine; zmotno je ugotovljeno, da ni bilo nobenega dogovora o pridobitvi solastnine; zmotno je ugotovljeno, da tožnica v obnovo ni vložila sredstva iz treh kreditov tožničinih staršev; obnovitvena dela so se pričela leta 1990 in so trajala do razpada zakonske zveze; zmotno je ugotovljeno, da je dolg O. skupni dolg.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je: da sta bila tožnica in prvo toženec od leta 1990 dalje do sklenitve zakonske zveze 5.6.1993 v izvenzakonski skupnosti, v času od 5.6.1993 do 15.5.2008 pa v zakonski zvezi; da sta tožnica in prvo toženec v času od 1990 do 1992 prenovila prostore v 1. nadstropju hiše ...., v letu 1994 in v letu 1995 pa urejala še mansardo v tej hiši. Za opravljena dela sta imela dovoljenje lastnika hiše, to je očeta prvotoženca (tožnica je izpovedala, da so toženčevi starši dovolili, da živita v 1. nadstropju in da preuredita 1. nadstropje in mansardo za njune družinske potrebe – list. štev. 41); da je bil lastnik hiše ...., vl. št. DD, k.o. K. (v nadaljevanju sporna nepremičnina) prvotoženčev oče, ki je 20.3.1995 prvo tožencu podaril 9/20 sporne nepremičnine. V času odločanja je solastniško razmerje tako, da je prvo toženec solastnik do 9/20, prvo toženčev oče do 9/20 in prvo toženčev brat do 1/10; da sta se tožnica in prvo toženec glede vlaganj v hišo pogovarjala, da bosta solastništvo uredila pisno, nista pa se dogovorila; da med lastnikom sporne nepremičnine in tožnico ni bilo nobenega dogovora, da bi tožnica zaradi vlaganj v obnovo hiše pridobila solastnino; da drugo in tretje tožena stranka uveljavljata plačilo terjatve, ki je nastala v zvezi s poslovanjem O.. Nosilec obrti je bil prvo toženec.

Na podlagi takšnega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da z obnovo stanovanja in izdelav dveh sob v mansardi hiše tožnica in prvotoženec nista ustvarila nove stvari, saj sta le izboljšala bivalne pogoje, kar je opredeliti kot investicijsko vzdrževanje ter da z lastnikom sporne nepremičnine ni bilo dogovora, da bosta zaradi vlaganj v obnovo hiše postala solastnika sporne nepremičnine. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica in prvo-toženec, na podlagi vlaganj nista pridobila solastninske pravice na sporni nepremičnini, ampak lahko od lastnikov sporne nepremičnine zahtevati le povrnitev tistega, za kar so bili ti obogateni.

5. Končni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica na podlagi vlaganj v sporno nepremičnino dobila le obogatitveni zahtevek, ni pa pridobila lastninske pravice, je pravilen.

V konkretnem primeru se srečujeta dve premoženjskopravni ureditvi: a) premoženjska razmerja med zakoncema, ki se presojajo po določilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Po teh določilih so sredstva, ki sta jih tožnica in prvo toženec vložila v obnovo sporne nepremičnine, skupno premoženje.

b) Vlaganje sredstev zakoncev, ki so skupno premoženje v nepremičnino tretjega. To premoženjskopravno razmerje se presoja po splošnih lastninskopravnih predpisih, ki so veljali v času vlaganj, to je Zakona o temeljno lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6/80. c) Mejnik v zadevi je 28.3.1995, ko je prvo toženec pridobil lastninsko pravico na sporni nepremičnini do 9/20 na podlagi darilne pogodbe z dne 20.3.1995, sklenjene z očetom J. L. starejšim.

č) Tožnica in prvotoženec bi lahko do 28.3.1995 pridobila lastninsko pravico na sporni nepremičnini zaradi vlaganj v obnovo sporne nepremičnine le po določilih ZTLR, se pravi, po pravilih gradnje na tujem svetu ali pa na podlagi dogovora z lastnikom stvari. Obe pravni podlagi je sodišče prve stopnje pravilno izključilo. Glede na obseg vlaganj in naravo obnovitvenih del je pravilno zaključilo, da je šlo le za vzdrževalna investicijska dela, ne pa za zgraditev nove stvari in je na podlagi tega dejstva pravilno zaključilo, da tožnica in prvo toženec na sporni nepremičnini nista pridobila lastninske pravice na podlagi določil od 22. do 26. člena ZTLR. Pravilno je tudi ugotovilo, da je oče prvotoženca J. L. starejši prvo tožencu le dovolil obnovo stanovanja ter bivanje v tem stanovanju, da pa nista sklenila sporazuma oziroma dogovora, da bosta tožnica in prvo toženec, zaradi vlaganj v sporno nepremičnino, pridobila solastninsko pravico.

28.3.1995 se je situacija spremenila v toliko, da je prvo toženec postal solastnik sporne nepremičnine do 9/20. Ta solastninski delež predstavlja prvotoženčevo posebno premoženje, ker ga je pridobil na podlagi darilne pogodbe. Premoženjske razmere tožnice in prvotoženca do ostalih solastnikov sporne nepremičnine (očeta prvo-toženca in brata prvo-toženca) se iz tega razloga niso spremenili. Za ureditev njihovih razmerij je še vedno uporabiti določila ZTLR. Spremenilo pa se je premoženjsko razmerje med tožnico in prvo tožencem, in sicer tako, da so sredstva, ki so predstavljala skupno premoženje, vložena v obnovo sporne nepremičnine po 28.3.1995, štejejo kot vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje prvo toženca. Po ustaljeni sodni praksi pa vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev ustanavlja skupno lastnino le v primeru, če gre za znatna vlaganja. Če pa gre za manjša vlaganja pa ima zakonec, ki ni lastnik stvari, le obogatitveni zahtevek.

Ob upoštevanju, da se je mansarda izdelovala v letu 1994 in v letu 1995, da je šlo torej le delno za obnovo v času, ko je bil prvo toženec že solastnik sporne nepremičnine, da so se ob teh vlaganjih izdelale železne stopnice, dve sobi in dve frčadi s štirimi okni, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za tako obsežna vlaganja, da bi zaradi njih tožnica, preko skupnega premoženja, pridobila solastninsko pravico na sporni nepremičnini toženca, ampak je tožnica iz tega razmerja upravičena le do povrnitve sorazmernega dela vloženih sredstev.

Iz povedanega sledi, da je zmotno stališče pritožbe, da je tožnica postala solastnica prvo toženčevega solastniškega deleža na podlagi zakona.

6. Zaključek sodišča prve stopnje, da sta se tožnica in prvo toženec dogovarjala o solastniških razmerjih, nista pa se dogovorila, temelji na izpovedbi tožnice same (list. štev. 41). Protispisna je zato pritožbena navedba, da je bil tak dogovor ustno sklenjen.

Je pa prvotoženec v odgovoru na tožbo tožničin lastninski zahtevek pripoznal (1. in 2. točka tožbe). Na podlagi določila 1. odstavka 316. člena ZPP je bilo zato pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo v 1. in 2. točki A izreka spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku v tem delu ugodi.

Pripoznava tožbenega zahtevka prvotoženca nadomešča sporazum tožnice in prvotoženca o pogodbenem prenosu lastninske pravice s strani prvotoženca na tožnico na sporni nepremičnini. Tožnica bo zato lastninsko pravico na sporni nepremičnini pridobila, ko bo dosegla vknjižbo na tak način pridobljene lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen Stvarnopravnega zakonika).

Takšen način pridobitve lastninske pravice tožnice na sporni nepremičnini ne predstavlja oviro za vodenje izvršilnega postopka In 2005/00361, glede na določilo 2. odstavka 170. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, v katerem je določeno, da upnik z zaznambo sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi pridobi zastavno pravico na nepremičnini z učinki tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v delu, v katerem se izpodbija odločitev v točki 3 A, B in C izreka sodbe sodišča prve stopnje, zavrnilo kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

7. Da sta tožnica in prvo toženec pri obnovi sporne nepremičnine porabila tudi del denarja, ki sta ga dobila od tožničinih staršev, za odločitev v tej zadevi ni odločilno.

8. Pritožbena trditev, da sta tožnica in prvo toženec z vlaganji ustvarila novo premoženje, je točna (novo premoženje predstavlja razliko med vrednostjo sporne nepremičnine pred in po obnovi). To pa še ne pomeni, da sta ustvarila novo stvar. Pravna posledica ustvaritve novega premoženja je obstoj obogatitvenega zahtevka, ne pa nastanek solastnine.

9. Pritožba utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje, da je dolg Okrepčevalnice X skupni dolg. Nosilec dejavnosti je bil prvotoženec. Za obveznosti nastale pri opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika posameznika odgovarja samostojni podjetnik, torej toženec sam, in sicer na podlagi določila 2.odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, kar pa ni odločilnega pomena za rešitev te zadeve.

10. Tožnica je s pritožbo le delno uspela. Zaradi uspelega dela niso nastali posebni stroški. Tožnica mora zato sama kriti svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).