Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma, s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe.

Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo dan prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je namreč mogoče ta institut uporabiti v vsakem primeru, ko pride do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma do pravnega položaja, ki je po svoji vsebini podoben nezakonitem prenehanju, torej tudi v primeru, ko sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja in mora odločiti tudi o eventualni reintegraciji delavca.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi v točki I/5 ter v prvi in četrti alineji točke II izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zoper točko III izreka zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pritožba zoper točko I/1 izreka se zavrže. IV. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu novinar specialist od 12. 2. 2009 do 30. 9. 2015 (točka I/1 izreka). Odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 8. 2015, ki jo je tožena stranka podala tožeči stranki, je nezakonita in se razveljavi (točka I/2 izreka). Sodišče je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki za čas od 12. 2. 2009 do 30. 9. 2015 priznati delovno razmerje in jo prijaviti v matično evidenco pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v roku 8 dni (točka I/3 izreka). Tožena stranka je nadalje dolžna tožeči stranki za čas od 30. 9. 2010 do 30. 9. 2015 obračunati plačo, ki bi jo tožeča stranka prejela na delovnem mestu "novinar specialist" z osnovno plačo 32. plačnega razreda v mesečnem znesku 1.469,81 EUR, odvesti davke in prispevke ter ji izplačati razliko med tako dobljenim neto zneskom plače in prejetim plačilom za delo pri toženi stranki v tem obdobju, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 9. 2012 dalje od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, v roku 8 dni (točka I/4 izreka). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki obračunati denarno povračilo v znesku 4.409,43 EUR bruto, od tega zneska obračunati davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati ustrezen neto znesek v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka do plačila (točka I/5 izreka).

Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače, to je: - ugotovitev, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu novinar specialist od 1. 10. 2015 dalje; - obračun razlike v plači, plačilo davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje od 12. 2. 2009 do 29. 9. 2010; - plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov iz točke I/4 izreka za obdobje od 30. 9. 2010 do 29. 9. 2012; - poziv nazaj na delo na delovno mesto novinar specialist, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2015 pa do ponovnega nastopa dela, obračun osnovne plače v višini 32. plačnega razreda v mesečnem znesku 1.469,81 EUR, plačilo predpisanih davkov in prispevkov, ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec.

Nadalje je odločilo, da je tožena stranka dolžna v 15 dneh do vročitve te sodne odločbe povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 550,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev vrednosti določene v tej točki izreka do plačila (točka III izreka).

2. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) se je pritožila zoper točki I/1 in I/5 izreka, prvo in četrto alinejo točke II izreka in točko III izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa, da ga razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je ugotovilo, da tožnika, ker ne izpolnjuje izobrazbenega pogoja za zaposlitev na delovnem mestu "novinar specialist", ni mogoče za čas od 1. 10. 2015 dalje zaposliti na to delovno mesto. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da gre za okoliščine, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja med tožnikom in toženo stranko na delovnem mestu "novinar specialist" ni mogoče. Niso bili izpolnjeni zakonski pogoji, da bi sodišče samo razvezalo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Bistvo delovnega spora je ugotovitev obstoja delovnega razmerja in ne ugotovitev nezakonitosti odpovedi, tako da, ko je sodišče ugotovilo obstoj delovnega razmerja do 30. 9. 2015, ni moglo odločiti, da delovnega razmerja po tem datumu ni mogoče nadaljevati. Tožena stranka je zatrjevala, da tožnika ne more reintegrirati iz poslovnih razlogov, vendar sodišče prve stopnje pogodbe o zaposlitvi ni razvezalo iz poslovnih razlogov, kar je sicer pravilno, saj tožena stranka ni uspela dokazati obstoja poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka (pravilno: tožnik) pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu "novinar specialist" od 12. 2. 2009. Tožena stranka je že v letu 2009 vedela, da tožnik ne izpolnjuje pogojev izobrazbe, pa je kljub temu z njim sklenila pogodbo o zaposlitvi. Pri prvi zaposlitvi v letu 2009 tožnik ni izpolnjeval pogoja izobrazbe, zato ne more biti vprašljivo nadaljevanje delovnega razmerja po poteku zadnje pogodbe o novinarskem delu, saj se od leta 2009 do 30. 9. 2015 okoliščine med pogodbenima strankama niso spremenile. Pritožba meni, da dejstvo, da je tožena stranka javni zavod, ni razlog, da ne bi mogla skleniti pogodbe o zaposlitvi z novinarjem, ki nima ustrezne zaposlitve. Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS) v 14. členu ureja primere, ko javni uslužbenec zaseda delovno mesto, za katerega nima ustrezne izobrazbe. Tožnik je pri uveljavitvi tožbenega zahtevka zatrjeval, da ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto "novinar specialist", ker pa nima ustrezne izobrazbe, mu pripada plača v višini 32. plačnega razreda in ne plača v višini 34. plačnega razreda. Odločitev sodišča, da tožnik pri toženi stranki ne more nadaljevati delovnega razmerja po 30. 9. 2015 zaradi neustrezne izobrazbe, ni v skladu s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča - odločitvijo v zadevi opr. št. Pdp 181/2014. Zato bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožniku priznati delovno razmerje tudi za čas po 1. 10. 2015, do ponovnega nastopa dela. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da bi s sklenitvijo delovnega razmerja po 1. 10. 2015 tožena stranka kršila 16. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU). Tožniku z nadaljevanjem delovnega razmerja ne bi bile priznane pravice v večjem obsegu. Sklenjena pogodba kljub temu, da ni v skladu s 16. členom ZJU, ni nezakonita ali nična. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 118. člen ZDR-1. Tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo dan prenehanja delovnega razmerja. Meni, da je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka, saj je tožeča stranka vrednost spornega predmeta ocenila na 15.000,00 EUR, tožena stranka pa tej vrednosti ni nasprotovala in je v vlogah priglasila stroške glede na določeno vrednost. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena, delno pa ni dovoljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev delovnega razmerja po 1. 10. 2015 dalje za nedoločen čas in sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede zatrjevane spremembe v organizaciji dela in s tem okoliščin, ki naj bi utemeljevale sodno razvezo, pa izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba pa ni dovoljena v delu, ki se nanaša na odločitev, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 12. 2. 2009 do 30. 9. 2015, za nedoločen čas na delovnem mestu (novinar specialist), saj je v tem delu tožnik s tožbenim zahtevkom uspel in za pritožbo ne izkazuje pravnega interesa.

6. Delovno razmerje je v skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. list RS, št. 21/2013) razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (11. člen ZDR-1). ZDR-1 v drugem odstavku 13. člena izrecno določa, da se delo ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1 v povezavi z 22. členom ZDR-1, to je, če delavec sočasno izpolnjuje s strani delodajalca predpisane pogoje za sklenitev pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 v 17. členu sicer zahteva pisno pogodbo o zaposlitvi, ki jo mora zagotoviti delodajalec, vendar pa iz četrtega odstavka 17. člena ZDR-1 izhaja, da tudi, če stranki nista sklenili pisne pogodbe o zaposlitvi, to ne vpliva na obstoj delovnega razmerja. V primeru obstoja delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem se domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja. Enako je določal 4. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 in nasl.), ki je tudi veljal v obdobju, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl:) veljajo za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Pri tem pritožbeno sodišče izpostavlja, da se za tožnika kot javnega uslužbenca ne uporablja II. del ZJU, ki velja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti.

7. Po oceni izvedenih dokazov, in sicer izpovedb tožnika in zaslišanih prič, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnikovo delo, ki ga je opravljal pri toženi stranki na podlagi pogodb o naročilu avtorskega dela in pogodb o novinarskem delu, vsebovalo vse elemente delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal vse naloge delovnega mesta "novinar specialist", tako kot izhajajo iz opisa tega delovnega mesta (B1), to je: zbiranje in oblikovanje novinarskih informativnih vsebin, raziskovanje vsebinskih sklopov in podpora pri oblikovanju oddaj, pripravljanje in vodenje oddaj, osnovna montaža zvoka in slike, vodenje evidenc in pripravljanje poročil. Zato je posledično tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja od 12. 2. 2009 do 20. 9. 2015, ko se je zaključilo pogodbeno razmerje med pravdnima strankama na podlagi avtorskih pogodb oziroma pogodb o opravljanju novinarskega dela. Predmet presoje pritožbenega sodišča je v tem, ali zaradi ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ne izpolnjuje pogoja strokovne izobrazbe oziroma stopnje strokovne izobrazbe, tožniku ni dopustno priznati delovnega razmerja tudi po prenehanju pogodbenega sodelovanja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da zaradi dejstva, ker tožnik nima dosežene VII. stopnje strokovne izobrazbe, ne more biti v delovnem razmerju pri toženi stranki na delovnem mestu "specialist novinar". Prvi odstavek 21. člena ZDR-1 sicer določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela. Vendar pa določba 21. člena ZDR-1 ne pomeni, da ne velja pogodba o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sklenil z delavcem, ki ne izpolnjuje predpisanih pogojev za opravljanje dela. Podobno velja tudi za primer faktičnega delovnega razmerja. Če takšno razmerje dejansko obstaja, delavcu ni možno odreči sodnega varstva (in zavrniti tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja) zgolj zato, ker ne izpolnjuje predpisanega pogoja zahtevane stopnje izobrazbe (identično stališče je bilo zavzeto tudi v sklepu VDSS opr. št. Pdp 181/2014 z dne 23. 4. 2014). V obravnavani zadevi je tožena stranka s tožnikom pogodbeno sodelovala več kot šest let, vedela je, kakšno izobrazbo ima tožnik, pa je kljub temu z njim sklepala pogodbe o naročilu avtorskega dela in pogodbe o novinarskem delu za dela, ki so sicer v opisu delovnega mesta "novinar specialist". Kot je bilo že zgoraj navedeno, pa tudi ZJU za tožnika kot zaposlenega v javnem zavodu ne določa razveljavitve pogodbe o zaposlitvi kot sankcije za neizpolnjevanje pogojev za delovno mesto, za katero je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi oziroma je obstajalo faktično delovno razmerje (kot je npr. določeno v 74. členu ZJU, ki velja za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti). Glede obsega pravic tožnika kot javnega uslužbenca v smislu 16. člena ZJU, ki prepoveduje, da bi delavcu delodajalec zagotavljal večje pravice, kot je to določeno z zakonom, podzakonskim predpisom ali s kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva, bi moralo sodišče prve stopnje za čas po 1. 10. 2015 upoštevati (le) določbo 14. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), ki v prvem odstavku 14. člena določa, da javnemu uslužbencu pripada osnovna plača, ki je za dva plačna razreda nižja od osnovne plače delovnega mesta, na katerem delavec opravlja delo, če ima nižjo izobrazbo od zahtevane. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje tožniku za čas od 1. 10. 2015 dalje lahko dosodilo le osnovno plačo z upoštevanjem 32. plačnega razreda, in ne 34. plačnega razreda.

8. Tožnik zmotno meni, da uporaba instituta sodne razveze iz 118. člena ZDR-1 ni dopustna v tem sporu, ker tožena stranka ni izpodbijala veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, da bi lahko sodišče prve stopnje določilo dan prenehanja delovnega razmerja. Po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je namreč mogoče ta institut uporabiti v vsakem primeru, ko pride do nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma do pravnega položaja, ki je po svoji vsebini podoben nezakonitem prenehanju, torej tudi v primeru, ko sodišče ugotovi obstoj delovnega razmerja in mora odločiti tudi o eventualni reintegraciji delavca (primerjaj stališče, zavzeto v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 240/2012 z dne 15. 4. 2013). Vendar pa so nosilni razlogi sodbe, na podlagi katerih sodišče prve stopnje ugotavlja, da nadaljevanje delovnega razmerja po 1. 10. 2015 ni mogoče, in zato sodno razveže pogodbo o zaposlitvi, napačni. Sodišče prve stopnje je namreč štelo, da so podane okoliščine, ki opravičujejo sodno razvezo, prvenstveno iz razlogov v zvezi s 16. členom ZJU (zaradi neizpolnjevanja pogoja dosežene stopnje strokovne izobrazbe). Sodišče prve stopnje bi sicer lahko sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, če zaradi zatrjevanih sprememb v organizaciji dela in s tem okoliščin, tožnika objektivno ne bi bilo več mogoče zaposliti pri toženi stranki. Glede teh razlogov je tožena stranka podala trditveno podlago, sodišče pa je zaslišalo (tudi) v zvezi s tem priči A.A. in B.B.. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaradi spremembe v reorganizaciji dela - ukinitve parlamentarnega programa tožnikovo delo ni več potrebno, vendar te svoje odločitve ni podrobneje obrazložilo. Zgolj na podlagi te ugotovitve namreč pritožbeno sodišče ne more preveriti, ali je dokazna ocena v tem delu pravilna, zato je mogoče sodbi sodišča prve stopnje očitati zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 354. in 355. členom ZPP pritožbi delno ugodilo ter sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja po 1. 10. 2015 dalje, torej glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev, da je tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu "novinar specialist" od 1. 10. 2015 dalje (prva alineja točke II izreka) ter glede zavrnitve zahtevka za poziv nazaj na delovno mesto "novinar specialist", priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja za čas od 1. 10. 2015 dalje do ponovnega nastopa dela, obračun osnovne plače v višini 32. plačnega razreda v mesečnem znesku 1.469,81 EUR, plačilo predpisanih davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec (četrta alineja točke II izreka). Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi odločitev v točki I/5 izreka, torej glede odločitve o denarnem povračilu iz 118. člena ZDR-1, ker gre za (smiselno) podredni tožbeni zahtevek v primerjavi z reintegracijskim zahtevkom.

9. Pritožbo zoper odločitev v točki I/1 pa je pritožbeno sodišče v skladu s 352. členom ZPP zavrglo kot nedovoljeno. Tožnik namreč izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki za nedoločen čas s polnim delovnim časom na delovnem mestu novinar specialist od 12. 2. 2009 do 30. 9. 2015. V tem delu je tožnik v celoti uspel, zato nima pravnega interesa za vložitev pritožbe, saj je pravni interes predpostavka za dovoljenost pritožbe (četrti odstavek 343. člena ZPP). Pravico do pritožbe (pravovarstveni interes) ima samo tista stranka, ki bi ji v primeru utemeljene pritožbe, odločitev prinesla konkretno in neposredno pravno korist. V kolikor pa tožnik meni, da se mora zoper to odločitev pritožiti zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov zahtevek za priznanje nadaljevanja delovnega razmerja po 1. 10. 2015, pa je takšno sklepanje nepravilno. Pritožbeno sodišče je namreč razveljavilo odločitev o zavrnitvi zahtevka za priznanje delovnega razmerja od 1. 10. 2015 dalje, torej odločitev v prvi alineji točke II izreka sodbe sodišča prve stopnje. V nobenem primeru odločitve v točki I/1 ni mogoče razumeti v škodo tožniku v smislu, da zaradi tega, ker se zoper takšno odločitev ne bi pritožil, ne bi mogel uveljavljati delovnega razmerja tudi za čas po 1. 10. 2015 dalje.

10. Pritožbeno sodišče se je v skladu s pooblastilom iz 355. člena ZPP odločilo, da ne bo samo izvajalo dokaznega postopka glede utemeljenosti preostalega dela tožbenega zahtevka, saj bo to lahko hitreje in bolj ekonomično storilo sodišče prve stopnje. Poleg tega bi bilo v tem obsegu dejansko stanje prvič ugotovljeno šele v pritožbenem postopku, zaradi česar bi bila strankama odvzeta pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. Zato se je odločilo, da zadevo v zgoraj navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko bo sodišče prve stopnje upoštevalo napotke in stališča, ki jih je zavzelo pritožbeno sodišče v tem sklepu ter ustrezno dopolnilo dokazni postopek, oziroma sodbo obrazložilo z vsemi razlogi o pravno odločilnih dejstvih, bo lahko ponovno odločilo o nadaljevanju delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki po 1. 10. 2015 oziroma glede eventualne sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pritožbeno sodišče že sedaj pojasnjuje, da glede na stališče, da neizpolnjevanje pogoja strokovne izobrazbe ni ovira za priznanje delovnega razmerja, sodišče prve stopnje ne bo moglo sodno razvezati pogodbe o zaposlitvi že z 1. 10. 2015, kot je to storilo v izpodbijani sodbi.

11. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, upoštevaje, da gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja. Zato sklicevanje pritožbe na to, da tožena stranka ni nasprotovala vrednosti spora, ne more biti odločilno.

12. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni posebej opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (4. točka 165. člena ZPP).