Jedro

Delovno razmerje za določen čas je nezakonito sklenjeno (oz. podaljšano), če iz tipske pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je delovno razmerje za določen čas sklenjeno zaradi treh razlogov, ni pa opisan konkretni razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - spremeni v 1. odstavku izreka tako, da se v tem delu glasi: "Ugotovi se, da je tožeča stranka ... v delovnem razmerju pri toženi stranki ... in ji to delovno razmerje traja vse od 31.8.1998 dalje, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, v 8 dneh". - razveljavi v 2. odstavku izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnice, da je tožena stranka dolžna skleniti z njo delovno razmerje za nedoločen čas. Zavrnilo je tudi zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna povrniti razliko v izgubljenem dohodku z zamudnimi obrestmi zaradi prekinitve delovnega razmerja in da ji je dolžna povrniti stroške postopka (1. in 2. odstavek izreka sodbe). Sodišče je odločilo, da tožena stranka sama trpi stroške svojega pooblaščenca. Zoper sodbo se pritožuje tožnica, ki meni, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in v posledici tega zmotno uporabilo materialno pravo. Opozarja na to, da so pogodbe o zaposlitvi za določen čas pisane tipsko in sicer tako, da se besedilo v pogodbah, ki naj velja, označi na način podčrtano pikčasto in s krepko pisavo, vendar iz pogodbe o zaposlitvi s 1.9.1995 (za čas od 1.9.1995 do 28.2.1996) ni razvidno, iz katerega razloga je sklenila delovno razmerje za določen čas, saj ni podčrtan, oz. s poudarjeno pisavo ni naveden noben razlog. Sklicuje se tudi na pogodbo z dne 30.8.1996 o delovnem razmerju od 1.9.1996 do vrnitve B. T. iz porodniškega dopusta in navaja, da te delavke dejansko sploh ni nadomeščala, saj gre za delavko, ki opravlja zahtevnejša dela in naloge vzgojiteljice, za kar tožnica nima kvalifikacij. Delala je le kot pomočnica vzgojiteljice, poleg tega tudi na drugi lokaliciji kot delavka, ki naj bi jo nadomeščala. Pritožbo zaključuje z navedbo, da v pogodbah o zaposlitvi za določen čas z dne 1.9.1995 in 14.4.1997 ni navedenih razlogov za sklepanje delovnega razmerja za določen čas, razlog nadomeščanja delavke na porodniškem dopustu v pogodbi z dne 30.8.1996 pa ne drži. Pritožba je utemeljena. Delovno razmerje se sklene za čas, ki ni vnaprej določen (1. odst. 12. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis), le izjemoma pa za vnaprej določen čas (delovno razmerje za določen čas). Delovno razmerje za določen čas predstavlja torej izjemo od splošnega pravila sklepanja delovnega razmerja za nedoločen čas, zaradi česar zakon izrečno določa vse razloge, iz katerih je delovno razmerje za določen čas mogoče skleniti (17. čl. Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90-71/93). Ob sklepanju delovnega razmerja za določen čas je dolžan delodajalec v pogodbi o zaposlitvi točno določiti razlog sklepanja delovnega razmerja za določen čas, takšno delovno razmerje pa sicer preneha s potekom časa, predvidenega za izvršitv dela, s pretekom določenega časa oz. z dnem, ko se vrne odsotni delavec (zadnji odst. 17. čl. ZDR). Prvi odstavek 18. čl. ZDR določa, da se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oz. delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati. V konkretnem sporu je tožnica zahtevala ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas, ker je delodajalec z njo sklepal delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom in sicer, da v pogodbah o zaposlitvi za določen čas ni bilo navedenih razlogov za delovno razmerje za določen čas, oz. da je po pogodbi z dne 30.8.1996 le fiktivno nadomeščala delavko na porodniškem dopustu, saj njeno nadomeščanje ni bil dejanski razlog ponovnega sklepanja delovnega razmerja za določen čas. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je iz pogodb o zaposlitvi in izdanih sklepov o sklenitvi delovnega razmerja vse od leta 1986 dalje razvidno, da je tožnica sklepala delovno razmerje za določen čas in da je bilo tudi določeno, zakaj sklepa takšno delovno razmerje. S takšnim zaključkom se pritožbeno sodišče ne strinja. Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo listine, njegova odločitev pa se opira le na te listine. Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je tožnica že od leta 1986 sklepala s toženo stranko delovno razmerje za določen čas. Pri tem iz pogodb o zaposlitvi, ki so zlasti pomembne za odločitev v tem sporu, in sicer z dne 1.9.1995, 21.2.1996, 30.8.1996, 14.7.1997 in 1.9.1997 (priloge A/13 do A/17) izhaja, da gre za tipske pogodbe o zaposlitvi. Vse pogodbe v 1. čl. določajo, da tožnica sklepa delovno razmerje za določen čas, ki je sicer izrecno opredeljen, navedeni pa so kar trije razlogi sklepanja delovnega razmerja za določen čas in sicer zaradi omejenega trajanja nalog, zaradi neizpolnjevanja predpisanih kadrovskih pogojev, temu pa sledi še rubrika, od ... do dne, ko se bo odsotna delavka vrnila na delo. Pogodba o zaposlitvi z dne 1.2.1996 s poudarjenim tiskom določa, da tožnica sklepa delovno razmerje od 1.3.1996 do 31.8.1996 zaradi omejenega trajanja nalog. Po pogodbi z dne 30.8.1996 je s poudarjenim tiskom izrečno navedeno, da sklepa tožnica delovno razmerje za določen čas od 1.9.1996 do vrnitve B. T. s porodniškega dopusta, pogodba z dne 1.9.1997 pa s poudarjenim tiskom spet določa kot razlog zaposlitev za določen čas od 1.9.1997 do 31.8.1998 omejeno trajanje nalog. V pogodbi z dne 1.9.1995, ki jo je tožnica sklenila za določen čas od 1.9.1995 do 28.2.1996 ni navedeno, iz katerega od treh razlogov (vsi so določeni v 1. čl. pogodbe) tožnica sklepa delovno razmerje, enako pa to ne izhaja tudi iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 14.4.1997 (za čas od 26.4.1997 do 31.8.1997). Že to pomeni, da delovno razmerje zaradi razlogov na strani delodajalca (le-ta je namreč dolžan vpisati konkreten razlog sklenitve delovnega razmerja za določen čas) ni bilo zakonito sklenjeno za določen čas za čas od 1.9.1995 do 28.2.1996, prav tako pa tudi od 26.4.1997 do 31.8.1997. To nadalje pomeni, da se že na podlagi pogodbe z dne 1.9.1995 šteje, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, enako tudi po pogodbi z dne 14.4.1997, saj sta bili ti dve pogodbi sklenjeni za določen čas v nasprotju z zakonom. Takšen zaključek je v skladu z ustaljeno sodno prakso, ki strogo obravnava napake delodajalca pri sklepanju delovnega razmerja za določen čas. Glede na gornjo ugotovitev o nezakoniti sklenitvi pogodb o zaposlitvi za določen čas z dne 1.9.1995 in 14.4.1997, tudi ni bilo razlogov in potreb za dodatno ugotavljanje tega, ali je bila tudi pogodba o zaposlitvi z dne 30.8.1996 morda sklenjena v nasprotju z zakonom (ker naj po tožničih navedbah ne bi bil podan razlog, da to delovno razmerje sklepa zaradi nadomeščanja B. T. na porodniškem dopustu). Glede na odgovor na tožbo tožene stranke je potrebno pojasniti, da delavec lahko v primeru verižnega in neprekinjenega sklepanja delovnega razmerja za določen čas zahteva varstvo pravic in ugotovitev obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas šele po tem, ko mu je prenehalo zadnje delovno razmerje - sicer v zakonskem roku 15 dni, kar pa je tožnica v konkretni zadevi tudi storila. Glede na navedeno in v skladu z določbo 358. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v 1. odstavku izreka in ugotovilo obstoj delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki za nedoločen čas vse od 31.8.1998 dalje, tožena stranka pa je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, v 8 dneh. Odločitev sodišča prve stopnje v 2. odstavku izreka je bilo potrebno razveljaviti, saj je v tem obsegu tožničin zahtevek tako nedoločen, da ni sposoben za obravnavanje. Iz zahtevka ni razvidno, na katero obdobje in od kdaj se točno nanaša, niti kakšno konkretno razliko izgubljenega dohodka (gotovo nadomestila plače) tožnica od tožene stranke sploh zahteva. Odločitev sodišča prve stopnje bo v nadaljnjem postopku seveda odvisna tudi od tega, kje je tožnica delala po 31.8.1998 (iz delove knjižice izhaja, da je bila do 31.12.1999 še vedno zaposlena pri toženi stranki) ter kakšno plačo je prejemala. Glede na navedeno bo sodišče prve stopnje moralo v ponovnem postopku od tožnice najprej zahtevati, da navede vsa relevantna dejstva v zvezi z njenim zahtevkom za povrnitev razlike v plači, ta zahtevek pa tudi ustrezno konkretizira.