Jedro

Pritožba torej nima prav, da je odgovorna oseba pravne osebe v vsakem primeru odgovorna za storitev prekrška, če ne sporoči, kdo je v kritične času bil voznik vozila, kajti, kot je bilo že pojasnjeno, je določbo drugega odstavka člena 8 ZPrCP potrebno razumeti tako, da je tudi glede odgovorne osebe pravne osebe možna ekskulpacija, torej vzpostavitev razumnega dvoma o domnevanem dejstvu, da je odgovorna oseba tudi lastnik vozila. Pritožbene navedbe, s katerimi pa pritožba graja dokazno oceno prvostopnega sodišča, zlasti glede zagovora storilke in dokazne ocene z njenih strani predloženih listinskih dokazov in zaključke o obstoju razumnega dvoma glede domnevnega dejstva, da je storilka, kot odgovorna oseba, tudi storilka očitanega prekrška, pa ne pomenijo uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP-1), temveč uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga iz drugega odstavka člena 66 ZP-1, torej uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je terjalo zavrženje pritožbe.

Izrek

Pritožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Prvostopno sodišče je v hitrem postopku o prekršku zahtevi za sodno varstvo (ZSV) storilke ugodilo in plačilni nalog (PN) uvodoma imenovanega prekrškovnega organa št. ... z dne 24. 2. 2017 tako spremenilo, da je zaradi nedokazanosti postopek o prekršku na podlagi 5. točke prvega odstavka člena 136 Zakona o prekrških (ZP-1) ustavilo in posledično s stroški tako ustavljenega postopka obremenilo proračun.

2. S tako odločitvijo se prekrškovni organ in v sicer pravočasno vloženi pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP-1) in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvostopnemu sodišču v ponovljen postopek.

3. Pritožba se zavrže. 4. V obravnavani zadevi je v hitrem postopku o prekršku prvostopno sodišče presojalo utemeljenost storilkine ZSV z dne 14. 3. 2017 zoper izdani PN prekrškovnega organa ... z dne 24. 2. 2017. Drži, kot pritožba povzema, da je dne 9. 2. 2017 ob 11.08 uri s strani prekrškovnega organa bilo ugotovljeno, da je prišlo do prekoračitve dovoljene hitrosti na regionalni cesti 701 v naselju ... z vozilom reg. št. CE ..., katerega lastnik je pravna oseba K. d.o.o. Zato je prekrškovni organ posloval pravilno in je z obvestilom z dne 15. 2. 2017 v skladu z drugim odstavkom člena 8 ZPrCP pozval pravno osebo, da sporoči podatke o vozniku oziroma podatke o odgovorni osebi te pravne osebe. Temu je sledil odgovor pravne osebe K. d.o.o. z dne 23. 2. 2017, v katerem le-ta pojasnjuje, da je odgovorna oseba sicer I. K., vendar pa se je le-ta v kritičnem času, ko naj bi bil storjen prekršek, nahajala na poslovnem sestanku pri družbi F. d.o.o. v Ljubljani (za kar je predložila dokazila), zato kot odgovorna oseba prekrška, ki je bil zaznan s strani prekrškovnega organa, tudi ni storila. Prvostopno sodišče je po prejemu storilkine ZSV v skladu s četrtim odstavkom člena 65 ZP-1 dopolnilo dokazni postopek tako, da je zaslišalo storilko in pregledalo listinske dokaze, ki jih je le-ta priložila vloženi ZSV in zaključilo, da obstaja dvom glede domnevanega dejstva, da je bila odgovorna oseba, torej I. K. v kritičnem času tudi storilka očitanega prekrška.

5. Tako odločitev napada prekrškovni organ z navedbami, da je storilka, kot odgovorna oseba pravne osebe odgovorna za storitev očitanega prekrška iz razloga, ker ni sporočila podatkov o tem, kdo je v kritičnem času bil voznik v cestnem prometu, sklicujoč se na določbo drugega odstavka člena 8 ZPrCP in se zato prekrškovni organ ne strinja z dokazno oceno storilkinega zagovora, kajti storilka ni sporočila podatkov o vozniku in tako tudi ni omogočila ugotavljanja dejanskega stanja prekrška, za kar nima ustavnih jamstev glede samoobtožbe, obtožbe bližnjih, saj se namreč za prekršek kaznuje odgovorna oseba pravne osebe, ki je v konkretnem primeru prav storilka, kot direktorica družbe K. d.o.o. 6. Kot izhaja iz obsežne ustavnosodne prakse1 je v prvem odstavku člena 8 ZPrCP vzpostavljena domneva storilca prekrška in namen te določbe ni kaznovati lastnika vozila namesto dejanskega storilca prekrška, saj zakon predpostavlja, da je prav lastnik vozila to vozilo upravljal v času storitve prekrška in je torej tudi storilec prekrška. Lastnik vozila pa lahko to domnevo ovrže, pri čemer pa zadostuje, da predloži dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva. Izpodbojna domneva storilca prekrška je predvidena tudi v primeru, ko je lastnik vozila pravna oseba, le da se v takem primeru domneva ne more vzpostaviti glede lastnika vozila, saj je namreč povsem jasno, da pravna oseba ne more biti voznik vozila in s tem tudi storilec prekrška. Zato je zakon moral za ta primer določiti fizično osebo, glede katere se vzpostavlja domneva, da je le-ta tudi voznik kontroliranega vozila. V drugem odstavku člena 8 ZPrCP je namreč določeno, da se v takem primeru za storilca prekrška šteje odgovorna oseba pravne osebe.2 Iz judikatov VS RS namreč izhaja, da kljub temu, da zakon v drugem odstavku člena 8 ZPrCP ni ponovil besedila iz prvega odstavka ″razen, če dokaže, da tega prekrška ni storil″, to še ne pomeni, da razbremenitev odgovornosti v takem primeru ni mogoča. Tudi v primeru iz drugega odstavka člena 8 ZPrCP torej velja vse to, kar izhaja iz prvega odstavka, torej, da se domneva o odgovornosti odgovorne osebe vzpostavi šele, če storilca prekrška ni mogoče ugotoviti ter da se lahko tudi odgovorna oseba odgovornosti razbremeni, če predloži razbremenilne dokaze, s katerimi izkaže razumen dvom glede domnevanega dejstva o storilcu prekrška.

7. V obravnavanem primeru je prvostopno sodišče storilo prav to, kar veleva sodna praksa v primeru razbremenitve odgovornosti za odgovorno osebo in sicer je dokazno ocenilo zagovor odgovorne osebe pravne osebe, to je storilke in z njene strani predložene listinske dokaze, predvsem nalog za službeno potovanje z dne 9. 2. 2017 skupaj z merilno dokumentacijo z istega dne in na podlagi dokazne ocene sprejelo zaključek, da je uspela storilka izkazati razumen dvom glede domnevanega dejstva, da je storilka kot odgovorna oseba v kritičnem času tudi bila voznica kontroliranega vozila, ki je prekoračilo predpisano hitrost. 8. Pritožba torej nima prav, da je odgovorna oseba pravne osebe v vsakem primeru odgovorna za storitev prekrška, če ne sporoči, kdo je v kritične času bil voznik vozila, kajti, kot je bilo že pojasnjeno, je določbo drugega odstavka člena 8 ZPrCP potrebno razumeti tako, da je tudi glede odgovorne osebe pravne osebe možna ekskulpacija, torej vzpostavitev razumnega dvoma o domnevanem dejstvu, da je odgovorna oseba tudi lastnik vozila. Pritožbene navedbe, s katerimi pa pritožba graja dokazno oceno prvostopnega sodišča, zlasti glede zagovora storilke in dokazne ocene z njenih strani predloženih listinskih dokazov in zaključke o obstoju razumnega dvoma glede domnevnega dejstva, da je storilka, kot odgovorna oseba, tudi storilka očitanega prekrška, pa ne pomenijo uveljavljanje bistvenih kršitev določb postopka o prekršku (1. točka člena 154 ZP-1), temveč uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga iz drugega odstavka člena 66 ZP-1, torej uveljavljanje zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je terjalo zavrženje pritožbe.

9. Glede na povedano je bilo potrebno ob ugotovitvi, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna in zakonita, pritožba pa uveljavlja nedopusten pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (3. točka člena 154 ZP-1), na podlagi prvega odstavka člena 163 v zvezi z drugim odstavkom člena 161 ZP-1 pritožbo zavreči. 1 Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-295/2005 z dne 19. 6. 2008 2 Primerjaj sodbe VS RS IV Ips 40/2015 z dne 23. 7. 2015, IV Ips 69/2015 z dne 15. 12. 2015 in IV Ips 7/2016 z dne 24. 3. 2016.