Jedro

Če je toženka iztožila izpolnitev pogodbene obveznosti, je tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva izpolnitev nasprotnega izpolnitvenega ravnanja, utemeljen. Če je toženka iztožila predmetno blagovno znamko na drugi pravni podlagi, je s tem (naknadno) odpadla kavza predmetnega dogovora z dne 5.2.2007. Z odpadom kavze je prenehal veljati tudi dogovor z dne 5.2.2007, saj je pogodba brez podlage nična. Pri vzajemnih pogodbah je kavza v vzajemnosti - pogodbena stranka prevzema svojo obveznost zaradi nasprotne izpolnitve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožniku) v roku 15 dni plačati znesek 61.010,89 EUR z zamudnimi obrestmi po 8% obrestni meri od 24.4.2007 dalje do plačila (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 21.491,30 EUR z obrestmi, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna v roku 15 dni plačati tožniku pravdne stroške v znesku 3.524,16 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Toženka se smiselno pritožuje zoper I. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje. V obravnavanem primeru je bistvena pravna narava dogovora z dne 5.2.2007, saj so od nje odvisne pravne posledice pogodbe in njeni učinki med pravdnima strankama kot pogodbenikoma. Dogovor z dne 5.2.2007 predstavlja dvostransko pogodbo. Za dvostranske pogodbe velja pravilo sočasne izpolnitve, ki je odraz splošnih načel obligacijskega prava (načela enakopravnosti strank) in kavze vzajemnih pogodb (kavza credendi oziroma aquirendi). Pogodbena stranka prevzema svojo obveznost zaradi nasprotne izpolnitve, zato si ti dve izpolnitvi stopata nasproti, pogodbena stranka pa je dolžna izpolniti svojo obveznost samo takrat, ko je pripravljena tudi nasprotna pogodbena stranka izpolniti svojo obveznost. Navedenega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Jezikovna razlaga, na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, ni absolutna pri ugotavljanju pomena uporabljenih izrazov v posamezni pogodbi, temveč je treba iskati skupni namen pogodbenikov in določila razumeti tako, kot to ustreza načelom obligacijskega prava (82. člen OZ). Pogodbena obveznost toženke je bila dogovorjena z namenom, da bo tožnik predal poslovno znamko "T", posledično pa bo toženka izplačala tožniku 5% provizijo za sendvič panele in kovinske konstrukcije iz izdelkov, ki jih proizvaja toženka in so bili dostavljeni na ozemlje Republike Moldavije do 31. decembra 2006, kot to izhaja iz 1. in 3. točke dogovora. Bistveni namen sklenitve dogovora o predaji blagovne znamke je bila predaja blagovne znamke, ki jo je v Republiki Moldaviji registriral tožnik, nazaj toženki. Navedbe toženke je v svoji izpovedi potrdila priča B. K., ki je povedala, da je bil namen sklenitve dogovora ravno predaja blagovne znamke toženki, v zameno pa bi toženka plačala tožniku odškodnino, in da je bil predmetni dogovor sklenjen zato, ker je tožnik v Moldaviji registriral blagovno znamko "T", toženka pa je imela interes, da do tega ne pride. O tem, ali je bila izpolnitev katere od strank odvisna od izpolnitve druge stranke, ni mogoče zaključiti brez upoštevanja izpovedi te priče kot celote. Sodišče prve stopnje je napačno štelo, da gre zgolj za nagib, ki ni pravno upošteven, in ne za namen sklenitve pogodbe. Do dela izpovedi te priče, v katerem je podrobno pojasnila namen sklenitve pogodbe, se ni opredelilo. Ta priča je pojasnila, da je z dogovorom z dne 5.2.2007 toženka želela priti do blagovne znamke, ker je to njena znamka in je zanjo pomembna, ter da so tožnika večkrat prosili, naj jo vrne, do česar pa ni prišlo, zato so se o tem sporazumeli z dogovorom z dne 5.2.2007. Sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do izpovedi priče S. H., ki je potrdil s strani toženke zatrjevani namen sklenitve predmetnega dogovora. Ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotovilo, da je tožnik začel izpolnjevati svojo obveznost po pogodbi, obstaja nasprotje v ugotovitvah sodišča prve stopnje. Z zgoraj navedeno ugotovitvijo je priznalo, da so bile v dogovoru z dne 5.2.2007 dogovorjene vzajemne obveznosti pravdnih strank, na drugi strani pa zanika obveznost prenosa blagovne znamke. Drži, da je toženka uspela pridobiti blagovno znamko nazaj, vendar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je ni pridobila s pomočjo tožnika, temveč v sodnem postopku, v katerem je uspela dokazati močnejšo pravico do blagovne znamke. Pridobitve blagovne znamke nazaj na podlagi prisilnega prevzema s sodno odločbo ni mogoče enačiti z izpolnitvijo obveznosti tožnika po dogovoru o predaji blagovne znamke. Sodišče prve stopnje zato zmotno šteje, da za obstoj obveznosti toženke ni relevantno dejstvo, da tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, češ da je to toženka dosegla sodno. Da je bila izpolnitev pogodbenih obveznosti toženke bistveno odvisna od izpolnitve pogodbenih obveznosti tožnika, sta potrdili obe zaslišani priči, potrjuje pa jo tudi poimenovanje sklenjenega dogovora. Priči B. K. in S. H. sta potrdili, da provizija v višini 5% ni bila dogovorjena od celotnega uvoza v Republiko Moldavijo, temveč zgolj od tistega, pri katerem je sodeloval tožnik. V nasprotnem primeru bi tožnik prejel plačilo za posel, pri katerem sploh ni sodeloval, kar nasprotuje splošnim pravilom obligacijskega prava. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je upoštevalo podatke o celotnem uvozu v Republiko Moldavijo, čeprav je bilo ugotovljeno, da je toženka tam tudi sama prodajala. Iz dokazov ne izhaja, da sta pravdni stranki v letu 2006 poslovno sodelovali, zato ni prepričljivo stališče, da je toženka dolžna plačati navedeni znesek na podlagi sklenjenega dogovora za leto 2006 (kot odškodnino oziroma provizijo za posel v tem letu). Šlo je za dogovor o predaji blagovne znamke proti plačilu. Odločitev o teku zamudnih obresti od 24.4.2007 dalje je napačna, saj dolžnik ne more priti v zamudo, če nasprotna stranka ne izpolni svoje obveznosti.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek je tožnik utemeljeval z navedbami, da se je toženka zavezala za plačilo vtoževanega zneska z dogovorom z dne 5.2.2007, pri čemer je njena obveznost v razmerju do njegove zaveze iz obravnavanega dogovora samostojna in z ničemer pogojevana. Trdil je tudi, da je toženka sama povzročila, da je njegova pogodbena obveznost postala nemogoča. Na podlagi trditvene podlage tožbenega zahtevka je mogoče zaključiti, da ga je tožnik utemeljeval na pogodbeni podlagi, saj je zahteval izpolnitev pogodbene obveznosti. Toženka se je pred tožbenim zahtevkom branila z navedbami (1), da sta bili zavezi pravdnih strank iz navedenega dogovora, katerega poslovni namen je bil odplačna predaja blagovne znamke "T", določeni kot vzajemni pogodbeni obveznosti in da je bil v skladu z dogovorom najprej dolžan izpolniti svojo obveznost tožnik. Navajala je tudi, da tožnik ni izpolnil svoje obveznosti, saj je morala prenos blagovne znamke iztožiti, da je vzpostavila zakonito stanje, zato ni podlage za izpolnitev njenih obveznosti.

6. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, za katero se zavzema tudi pritožba, da predstavlja dogovor z dne 5.2.2007 dvostransko pogodbo z vzajemno določenimi obveznostmi pogodbenih strank. Pogodbena obveznost tožnika, da toženki preda blagovno znamko "T", in pogodbena obveznost toženke, da tožniku plača 5% provizijo za sendvič plošče in kovinske konstrukcije, dobavljene na ozemlje Republike Moldavije do 31. decembra 2006 iz proizvodnje podjetja T, predstavljata nasprotni izpolnitveni ravnanji, ki sta se ju pravdni stranki zavezali izpolniti v razmerju druga do druge. Razlogi sodišča prve stopnje o navedenem pravno odločilnem dejstvu si ne nasprotujejo, zato sodba sodišča prve stopnje v tem delu ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa J. M. z dne 19.2.2009 zaključilo, da je toženka v letu 2009 vložila tožbo zoper tožnika in sodno dosegla predajo znamke. Pritožba utemeljeno opozarja, da je pomembno, na kakšni pravni podlagi je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku toženke. Sodišče prve stopnje je očitno štelo, da je toženka iztožila predmetno blagovno znamko na pogodbeni podlagi. Navedlo je namreč, da za obstoj obveznosti toženke ni relevantno dejstvo, da tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, saj je toženka to dosegla sodno. Te ugotovitve, ki ji pritožba nasprotuje, ni z ničemer obrazložilo, zato je ni mogoče preizkusiti. Sodba sodišča prve stopnje je tako v tem delu, glede odločilnega dejstva, obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Iz razlogov sodišča prve stopnje ne izhaja jasno, ali je sodišče prve stopnje štelo (2) kot pravno odločilna dejstva, ki utemeljujejo tožbeni zahtevek, tudi okoliščine, ki jih ugotavlja v 12. točki obrazložitve (to je ugotovljeno kršitev pogodbene obveznosti toženke v povezavi z dejstvom, da tožnik od izpolnjevanja obveznosti ni odstopil), in zakaj. Sodba sodišča prve stopnje je zato tudi v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je razveljavitveni razlog.

9. V zvezi s tem, na kakšni pravni podlagi je toženka v sodnem postopku pridobila blagovno znamko "T", je toženka v postopku pred sodiščem podala nasprotujoče si oziroma najmanj nejasne navedbe. Po eni strani je zatrjevala, da se ji je v omenjenem dogovoru tožnik zavezal predati omenjeno blagovno znamko, do česar pa ni nikoli prišlo, zato jo je morala pridobiti sama tako, da je vložila tožbo zoper tožnika (kar bi kazalo na to, da je v sodnem postopku iztožila pogodbeno obveznost), po drugi strani pa je navajala, da je tožnik neupravičeno registriral navedeno blagovno znamko in da je bila za vzpostavitev zakonitega stanja prisiljena vložiti tožbo. Sodišče prve stopnje bi moralo v okviru materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) zato najprej pozvati toženko, naj se izjasni, na kakšni pravni podlagi je toženka iztožila obravnavano blagovno znamko, saj je to v obravnavanem primeru bistvenega pomena.

10. Če je toženka iztožila izpolnitev pogodbene obveznosti (če je blagovno znamko iztožila na pogodbeni podlagi), je tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva izpolnitev nasprotnega izpolnitvenega ravnanja, utemeljen. Če je toženka iztožila predmetno blagovno znamko na drugi pravni podlagi, kot to navaja v pritožbi (3), je s tem (naknadno) odpadla kavza predmetnega dogovora z dne 5.2.2007. Z odpadom kavze je prenehal veljati tudi dogovor z dne 5.2.2007, saj je pogodba brez podlage nična (39. člen OZ). Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da sta pravdni stranki sklenili dvostranski pravni posel, in sicer vzajemno pogodbo. Pri vzajemnih pogodbah pa je kavza v vzajemnosti - pogodbena stranka prevzema svojo obveznost zaradi nasprotne izpolnitve. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ni bilo dogovorjeno, da je izpolnitev ene stranke odvisna od predhodne izpolnitve druge stranke oziroma da mora tožnik prvi izpolniti svojo obveznost, pomeni le, da pravdni stranki nista dogovorili različnega izpolnitvenega časa za obveznosti iz dvostranske pogodbe in ne spreminja dejstva, da je šlo v obravnavanem primeru za vzajemno pogodbo.

11. Na pravilno uporabo materialnega prava pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru za odločitev o sporu uporabilo slovensko pravo (OZ), vendar iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da je navedeno pravo uporabilo ob upoštevanju določb Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP). V obravnavanem primeru gre namreč za spor z mednarodnim elementom. V primeru, ko gre za spor z mednarodnim elementom ZMZPP kot primarno navezno okoliščino za določitev prava, ki se uporabi za pogodbo, določa avtonomijo strank (19. člen ZMZPP). Kadar stranki svoje pravice do izbire prava, po katerem naj se presoja njuna pogodba, ne izkoristita, pa je kot subsidiarna navezna okoliščina določeno pravo najtesnejše povezanosti, pri čemer ZMZPP vzpostavlja domnevo, da je najtesnejša zveza podana s pravom države, v kateri ima stranka, ki je zavezana opraviti za posamezno pogodbo značilno izpolnitev, stalno prebivališče oziroma sedež (20. člen ZMZPP). Če bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da o utemeljenosti tožbenega zahtevka ni mogoče odločiti že na podlagi določil dogovora z dne 5.2.2007, bo moralo s pravdnima strankama razčistiti vprašanje izbranega prava (19. člen ZMZPP) (4). Če bo ugotovilo, da stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, bo moralo uporabiti pravo, kot ga določa 20. člen ZMZPP, za vprašanje zastaranja pa pravo, kot ga določa 8. člen ZMZPP.

12. Ker je bilo treba že iz navedenih razlogov izpodbijano sodbo razveljaviti, pritožbeno sodišče ni odgovarjalo na pritožbene navedbe glede višine tožbenega zahtevka in teka zamudnih obresti (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena in 355. člen ZPP).

14. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva s pravdnima strankama razčistiti izpostavljena vprašanja in po ugotovitvi vseh pravno odločilnih dejstev ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo zneska 61.010,89 EUR z zamudnimi obrestmi, saj je višji tožbeni zahtevek, to je za znesek 21.491,30 EUR z obrestmi, že pravnomočno zavrnjen. V zvezi s pravno odločilnimi dejstvi bo moralo pojasniti, zakaj jih šteje za dokazana oziroma nedokazana.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

(1) Pri odložnem pogoju, na katerega se je pravno napačno sklicevala toženka, sodišče prve stopnje pa ga pravilno ni ugotovilo, je od njegove izpolnitve odvisno, ali pogodba sploh stopi v veljavo, zato izpolnitev pogodbene obveznosti ne more biti določena kot odložni pogoj. Z navedbami, da je bilo plačilo iz 3. člena dogovora določeno pod odložnim pogojem predaje blagovne znamke, je zato tožena stranka zatrjevala različen izpolnitveni čas vzajemnih pogodbenih obveznosti pravdnih strank.

(2) Poleg dejstva, da je toženka dosegla izpolnitev pogodbene obveznosti po sodni poti.

(3) Gre za pritožbene navedbe, da je v sodnem postopku uspela dokazati močnejšo pravico do blagovne znamke.

(4) V postopku pred sodiščem prve stopnje sta pravdni stranki pravilnost svojih stališč utemeljevali s sklicevanjem na OZ, torej na slovensko pravo.