Jedro

Stališče, da naj bi dogovor o hrambi zastavljenih stvari pri zastavnem dolžniku izključeval pravico zastavnega upnika, da zahteva izročitev stvari, bi torej onemogočilo realizacijo pogodb o zastavi zalog, ki so se v poslovnem življenju že oblikovale in ki jih sprejema tudi sodna praksa. Pravilno je zato nasprotno stališče, da sam dogovor o hrambi stvari pri zastavnemu dolžniku ne izključuje zahtevka zastavnega upnika na izročitev stvari v posest.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za izročitev 6.335 koles, ki so navedena v skladiščnici in za plačilo pravdnih stroškov. Hkrati je odločilo, da se ne dovoli kumulacija primarnega tožbenega zahtevka s podrejenim tožbenim zahtevkom za plačilo zneska 123,837.017,27 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi je navedlo, da iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ne izhaja utemeljenost primarnega tožbenega zahtevka. Zato je na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP izdalo sodbo, s katero je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da sta pravdni stranki 4.10.2000 sklenili pogodbo o poslovnem sodelovanju in zastavno pogodbo. Z zastavno pogodbo sta se dogovorili, da ustanavlja tožena stranka v zavarovanje bodoče terjatve tožeče stranke iz naslova kreditnega potenciala, zastavno pravico v višini 1,5 milijonov DEM na gotovih izdelkih, s katerimi razpolaga na dan sklenitve zastavne pogodbe. To se realizira s popisom in izročitvijo skladiščnice, ki tvori sestavni del zastavne pogodbe. Dogovorjeno je bilo tudi, da bo tožeča stranka blago hranila v skladiščih tožene stranke ter da ga bo sproščala v skladu z obveznostmi tožene stranke za dobavo blaga kupcem pod pogojem, da bo tožena stranka istočasno izročila tožeči stranki v zastavo druge gotove izdelke in proizvode enake vrednosti. Sodišče je presodilo, da iz navedenih pogodb ne izhaja, da bo na tožečo stranko, v zavarovanje njene terjatve, prešla lastninska pravica na proizvodih in izdelkih, pač pa je bila dogovorjena le zastavna pravica v korist tožeče stranke. Z zastavno pogodbo sta se pogodbeni stranki dogovorili, da se zastavitev stvari realizira z izročitvijo "skladiščnice", torej listine, ki daje njenemu imetniku pravico razpolaganja s stvarmi (prvi odstavek 974. člena ZOR), ki so ostala v skladišču tožene stranke. Sicer pa tožeča stranka niti ne zatrjuje, da bi bila sklenjena skladiščna pogodba. Stranki sta se v okviru dispozitivne uporabe zakonskih določb dogovorili drugače, kot to določa 968. člen ZOR, vendar pa tak dogovor (v smislu prvega odstavka 974. člena ZOR) ne ovira tožeče stranke v njeni pravici do prodaje stvari na javni dražbi (981. člen ZOR).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je razlogom prvostopenjskega sodišča in dodalo, da sta pravdni stranki z zastavno pogodbo sami omejili izročitev stvari.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožeča stranka in uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je izročitev stvari zahtevala na dveh pravnih temeljih. Prenos lastninske pravice v zastavo sicer ni zakonsko urejen, gre pa za fiduciaren posel, katerega namen je prav v tem, da ostanejo zastavljene premične stvari v zastaviteljevi neposredni posesti. Iz narave posla izhaja, da sta tak namen zasledovali tudi pravdni stranki, saj bi bilo sicer poslovanje tožene stranke onemogočeno. Zastavna pogodba se je realizirala z izročitvijo skladiščnice, v kateri so zastavljene stvari popisane. Skladiščnica je vrednostni papir, na podlagi katerega lahko imetnik razpolaga z blagom. Sama izročitev papirja, s katerim se prenaša lastninska pravica na v njem navedenem blagu, pomeni tudi prenos lastninske pravice. Zato je v skladiščnici navedene premičnine upravičena zahtevati kot lastnik. Ker tožeča stranka v skladiščnici navedenih premičnin ne namerava obdržati, posel tudi ne pomeni kršitve prepovedi lex commisoria.

Odločitev sodišča je napačna tudi v primeru, da gre za navadno zastavno pogodbo. Za tak primer je tožeča stranka uveljavljala temelj izpolnitve zastavne pogodbe, torej izročitev zastavljenih premičnin. Tožeča stranka nima neposrednega dostopa do stvari, z njimi lahko razpolaga le preko skladiščnice. Primarni zahtevek imetnika skladišnice, kot listine iz prvega odstavka 974. člena ZOR, je na izročitev blaga. Tožeča stranka se je nameravala poslužiti določila 981. člena ZOR, vendar ji je tožena stranka preprečila dostop do stvari. Sklep sodišč, da tožeča stranka lahko razpolaga s stvarmi, je nelogičen, saj potrebuje varstvo sodišča prav zato, ker ji tožena stranka stvari noče izročiti. Tožeča stranka ne more razpisati javne dražbe za stvari, ki jih nima v neposredni posesti, saj jih ne more pokazati kupcem, niti se prepričati, da se sploh nahajajo v skladišču. Prav tako koles ne more prodajati posebej ali v manjših paketih. Tožeča stranka bi s tem, ko bi prodala blago, za katerega ve, da tožena stranka njegovo izročitev zavrača, ravnala proti dobrim poslovnim običajem. Za poplačilo zastavljene terjatve in realizacijo zastavne pogodbe je nujno, da tožeča stranka dobi stvari v neposredno posest. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je šele Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002: SPZ) omogočil zastavitev zalog oziroma stvari, določenih po vrsti. V času sklenitve zastavne pogodbe je bilo mogoče pridobiti neposestno zastavno pravico le po 251. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98), ta postopek pa ni bil opravljen. Tožeča stranka tudi ne razpolaga s skladiščnico v smislu 740. člena ZOR, temveč gre za popis blaga. Tožeča stranka tudi zaradi uvedene prisilne poravnave izročitve ne more več zahtevati. Priglaša stroške.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

Revizija je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je o zadevi odločilo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP, torej je presodilo, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je primarni tožbeni zahtevek utemeljevala na dveh tožbenih temeljih. Za zavrnitev tožbenega zahtevka je bilo torej treba presoditi, da tožbene navedbe ne zadoščajo za sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka po nobenem od uveljavljanih temeljev.

Tožeča stranka je zahtevek na izročitev premičnih stvari, med drugim, uveljavljala tudi kot zahtevek na izpolnitev obveznosti iz zastavne pogodbe. Z zastavno pogodbo se dolžnik ali kdo tretji (zastavnik) nasproti upniku (zastavnemu upniku) zavezuje, da mu bo izročil kakšno premično stvar, na kateri ima kdo lastninsko pravico, da bi se mogel pred drugimi upniki poplačati iz njene vrednosti, če mu terjatev ne bi bila plačana ob zapadlosti, upnik pa se zavezuje, da bo prejeto stvar hranil in jo po prenehanju svoje terjatve nepoškodovano vrnil zastavniku (966. člen ZOR). Vsebina zastavne pogodbe je tako sporazum strank, da se za zavarovanje določene terjatve ustanovi zastavna pravica na določeni stvari. Zastavna pravica na premičninah je oblika zavarovanja terjatve, pri kateri je dodatno jamstvo za izpolnitev obveznosti glavnega dolžnika vrednost zastavljene stvari (Juhart Miha, Peter Grilc, Mirko Ilešič, Igor Strnad: Zavarovanje in utrditev obveznosti. Ljubljana: Gospodarski vestnik, 1995, str. 93). Vendar pa za nastanek zastavne pravice sporazum strank ne zadošča in mu mora slediti še izročitev stvari, ki se dajejo v zastavo. Izročitev je mogoče opraviti na različne načine (s fizično izročitvijo stvari, simbolično izročitvijo, z izročitvijo listine, ki imetnika upravičuje, da blago dvigne, itd). Stvar, ki se daje v zastavo, mora biti natančno določena, saj velja za zastavno pravico načelo specialnosti in se jo praviloma lahko ustanovi le na posamezni stvari. V okviru dispozitivne uporabe določb ZOR pa je sodna praksa tudi pred uveljavitvijo SPZ dopuščala možnost ustanovitve zastavne pravice na skladišču in na stvareh, ki so v njem (zastava zalog).

Po presoji nižjih sodišč sta v obravnavanem primeru pogodbeni stranki z dogovorom, da bo za zastavnega upnika stvar hranil zastavni dolžnik, sporazumno omejili izročitev same stvari zastavnemu upniku. Tak dogovor naj bi izključeval pravico zastavnega upnika, da od zastavnika zahteva izročitev stvari. Temu materialnopravnemu izhodišču nižjih sodišč pa po presoji revizijskega sodišča ni mogoče pritrditi. Pri takšni interpretaciji bi bil izničen namen sklenjene zastavne pogodbe, da se zastavni upnik poplača iz vrednosti zastavljene stvari pred drugimi upniki. Pritrditi je namreč treba revizijskemu stališču, da prodaja stvari na javni dražbi v smislu prvega odstavka 981. člena ZOR v takem primeru dejansko ni mogoča. Grajano stališče, da naj bi dogovor o hrambi zastavljenih stvari pri zastavnem dolžniku izključeval pravico zastavnega upnika, da zahteva izročitev stvari, bi torej onemogočilo realizacijo pogodb o zastavi zalog, ki so se v poslovnem življenju že oblikovale in ki jih sprejema tudi sodna praksa. Pravilno je zato nasprotno stališče, da sam dogovor o hrambi stvari pri zastavnemu dolžniku ne izključuje zahtevka zastavnega upnika na izročitev stvari v posest. Ker navedenemu stališču nižjih sodišč, v okviru materialnopravne presoje sklepčnosti tožbenega zahtevka, ni mogoče pritrditi, je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi nižjih sodišč in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Za razveljavitev obeh sodb se je odločilo, ker ugotovljena zmotna materialnopravna presoja sklepčnosti tožbenega zahtevka ne omogoča spremembe izpodbijane sodbe (iz prvega in drugega odstavka 380. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zavrnilno sodbo izdalo na podlagi tretjega odstavka 318. člena ZPP v prvi fazi postopka, ko tožba še ni bila vročena toženi stranki.

Sprememba obeh sodb na revizijski stopnji bi zato kršila temeljno procesno načelo o kontradiktornosti postopka in s tem tudi ustavno varovano pravico tožene stranke iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Sodišče prve stopnje bo torej moralo opraviti kontradiktoren postopek v skladu z določbami ZPP in o zadevi meritorno odločiti. Pri tem pa bo, med drugim, moralo raziskati tudi okoliščine v zvezi s tožbeno navedbo, da je tožena stranka v postopku prisilne poravnave.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.