Jedro

Okoliščine primera terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.

Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je v javnem interesu ne le, da se rešujejo, ampak da se rešijo čimbolj enotno, kar zahteva tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dalo sodišče prve stopnje pri razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP premajhno težo interesu toženke do sojenja v razumnem roku, na kar ta v pritožbi utemeljeno opozarja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prekinilo do odločitve o reviziji, vloženi po sklepu o dopustitvi revizije Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Dor 520/2021 z dne 9. 2. 2022. 2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka (toženka), ki prekinitvi postopka nasprotuje in uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev sklepa in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Toženka zatrjuje, da za izdajo sklepa o prekinitvi v tem postopku niso izpolnjeni pogoji v skladu z 206. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Četrti odstavek 206. člena ZPP v konkretnem primeru ne more biti uporabljiv. V obravnavani zadevi sodišče ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, poleg tega je upoštevalo le sklep o dopustitvi revizije v drugi podobni zadevi, ki pa ne predstavlja nobenega izmed razlogov za prekinitev postopka po ZPP. Iz obrazložitve sklepa tudi ne izhaja, da bi bila revizija dejansko vložena. Ekstenzivna razlaga četrtega odstavka 206. člena ZPP v smeri dopustitve prekinitve postopka tudi brez podaje posvetovalnega mnenja je nedopustna. Je tudi v nasprotju z ustavno pravico toženke do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in pravico do poštenega sojenja. Sodišče mora samo odgovoriti na vprašanje, ali je odločitev o zakonitosti in ustavnosti odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti. Vzročna zveza med morebitno nezakonitostjo odločbe o izrednih ukrepih in škodo, ki jo je zaradi ukrepov utrpela tožeča stranka (tožniki), ne more obstajati, ne glede na to, kako bo rešeno vprašanje o nezakonitosti in neustavnosti odločbe o izrednih ukrepih. Toženka se sklicuje na sodno prakso (več odločb Višjega sodišča v Ljubljani), da presoja zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih in zadržanje zakona nista razloga za prekinitev postopka zoper toženko. Sklicuje se tudi na odločbi Ustavnega sodišča U-I-4/20-19 z dne 5. 3. 2020 in U-I-295/13-260 z dne 19. 10. 2016 in oporeka pravilnosti odločbe II Cp 1040/2020, s katero je pritožbeno sodišče prekinitev postopka utemeljilo s potrebo po pravni varnosti. Ustavno sodišče je potrdilo ustavnost 350. člena Zakona o bančništvu (ZBan-1) po katerem kakršnokoli pravno sredstvo, ki bi ga zoper odločbo Banke Slovenije vložila toženka, v razmerju do tožnikov ne bi spremenilo ničesar. Poudarilo je torej ločene zahtevke do Banke Slovenije in toženke. Kot nesmiselno se zato izkaže tudi sklicevanje na nadpovprečno pomembnost zadev, ki naj bi jo zaznalo in upoštevalo tudi Ustavno sodišče. Vprašanje zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih torej zaradi učinkov 350. člena ZBan-1 nima nikakršnega pomena za odločitev o tožbenem zahtevku v tem postopku. Pogojevanje poteka pravdnega postopka z nesmiselnimi predhodnimi vprašanji in prekinitvami huje posega v ustavno pravico toženke brez nepotrebnega odlašanja in pravico do poštenega sojenja. Ravnanje sodišča je v hkrati v nasprotju z načelom hitrosti in ekonomičnosti pravdnega postopka. Tožba je bila vložena leta 2016, odločitev o zahtevku pa je odvisna tudi od pričanja tedanjih zaposlenih toženke, ki so pred dvanajstimi leti vpisovali obveznice. S potekom časa bodo te osebe težje dosegljive, njihove izpovedi pa manj natančne. Dokumentacija o nakupu obveznic je že pretekla čas hrambe v skladu s predpisi o varstvu osebnih podatkov, zato je toženki priprava obrambe tudi iz tega razloga otežena. Vprašanje, ali predstavlja zakonitost odločbe o izrednih ukrepih predhodno vprašanje v postopku zoper toženko, je torej enostavno vprašanje, do odgovora nanj je mogoče enostavno priti z uporabo 350. člena ZBan-1 in niso potrebne usmeritve Vrhovnega sodišča RS.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi. Skladno s četrtim odstavkom 206. člena ZPP, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, lahko sodišče odredi prekinitev postopka, ko ugotovi, da bi moralo uporabiti pravno pravilo, glede katerega sodna praksa višjih sodišč ni enotna, sodne prakse Vrhovnega sodišča pa ni. V takem primeru sodišče predlaga Vrhovnemu sodišču izdajo svetovalnega mnenja. V predlogu navede dejansko in pravno ozadje zadeve, Vrhovno sodišče pa odloči, ali je predlog za izdajo svetovalnega mnenja dopusten. Če predloga Vrhovno sodišče ne zavrne, s sklepom izda svetovalno mnenje, v katerem poda razlago pravnega pravila.

5. Izpodbijani sklep ima podlago v ugotovitvi, da je bila v podobni zadevi, kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti toženke kot izdajateljice podrejene obveznice. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je bila revizija v tej smeri1, je po presoji sodišča prve stopnje ob smiselni uporabi četrtega odstavka 206. člena ZPP podan razlog za prekinitev postopka.

6. Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi, kot je obravnavana, ob smiselni razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. V več zadevah je bila izražena naklonjenost široki razlagi (npr. VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022), v teh je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto npr. v zadevi VSL II Cp 750/2022, takšne pa so bile tudi kasnejše odločbe (npr. VSL I Cp 357/2023). Okoliščine primera namreč terjajo (bolj) restriktiven pristop pri presoji pogojev za prekinitev postopka: ker glede pravnega vprašanja, ki ga je očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena.

7. Ni dvoma, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je v javnem interesu ne le, da se rešujejo, ampak da se rešijo čimbolj enotno, kar zahteva tudi ustavno načelo pravne varnosti. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dalo sodišče prve stopnje pri razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP premajhno težo interesu toženke do sojenja v razumnem roku, na kar ta v pritožbi utemeljeno opozarja. Načela ekonomičnosti in hitrosti postopka ter zahteve po sojenju v razumnem roku, torej ni mogoče spregledati. V konkretnem primeru, ko se zakonodaja v zvezi s sodnim varstvom nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank šele sprejema, to terja preudarjeno in premišljeno obravnavanje problema. Najti je torej treba ustrezno ravnovesje med navedenimi interesi in zahtevami.

8. Pomembno je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožniki vse od vložitve tožbe in tudi trenutno zoper Banko Slovenije nimajo na voljo učinkovitega sodnega varstva. Ustavno sodišče je ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo RS (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016), kar je odločilno za sodno varstvo tožnikov zoper Banko Slovenije. Izvrševanje Zakona o postopku sodnega in izvensodnega varstva nekdanjih imetnikov kvalificiranih obveznosti bank (ZPSVIKOB), s katerim je zakonodajalec poskušal ustavno skladno urediti odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije še ni sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo tudi, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB novo urejanje pravnega položaja Banke Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno in nepredvidljivo.

9. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje odpadla. Toženka pa tudi utemeljeno opozarja na oteženo dokazovanje dejstev v primeru nadaljnje prekinitve postopka, saj se tožba, ki je bila vložena leta 2016 med drugim nanaša na javno ponudbo za vpis obveznic X., ki je potekala že v letu 2010. 10. Upoštevajoč navedene razloge je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka je odvisna od odločitve o glavni stvari, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Sklep II Dor 520/2021 z dne 9. 2. 2022, po katerem je bila dopuščena revizija glede pravnih vprašanj: - ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice, in - v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne) izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke.