Jedro

Sodišče prve stopnje ima prav, ko zaključi, da je tožena stranka dokazala zgolj, da je njen voznik zapeljal v desno izven cestišča na bankino, ki se je pod težo njegovega vozila vdrla, vozilo pa je nato zdrsnilo po brežini in se prevrnilo na bok. Ni dvoma, da bi se voznik tovornega vozila s polpriklopnikom in tovorom moral zavedati, da lahko s tako vožnjo povzroči škodljivo posledico, da se zaradi teže lahko bankina, ki ni namenjena vožnji, udre in se vozilo prevrne ter poškoduje tovor. Da je bil razlog za takšno ravnanje nasproti vozeče neznano vozilo pa tožena stranka res ni dokazala. Ker tožena stranka ni dokazala zatrjevanih okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je škoda posledica okoliščin, katerim se tožena stranka ni mogla izogniti, niti preprečiti njihovih posledic, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo in pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi v točki I. in III. izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo izreklo: “I. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 136.876,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 1. 2010 dalje do plačila. II. Presežni del tožbenega zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 5. 1. 2010 do 19. 1. 2010 se zavrne. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 2.199,00 EUR pravdnih stroškov v 15.dneh v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.” Tožena stranka po pooblaščencu sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kolikor tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v točki II. izreka, za pritožbo ne more imeti pravnega interesa, zato je pritožbeno sodišče štelo, da je pritožba vložena le zoper točko I. in točko III. izreka.

Tožeča stranka na podlagi zakonske subrogacije zoper toženo stranko uveljavlja plačilo zneska, ki ga je po Pogodbi o zavarovanju blaga med prevozom izplačala zavarovancu, družbi L.S. d.o.o. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Zatrjevala je, da za nastalo škodo ni odgovorna, ker je nastanek škode posledica zunanjih okoliščin, katerim se ni mogla izogniti ali jih preprečiti. Podredno je prerekala tudi višino tožbenega zahtevka.

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku glede plačila vtoževanega zneska in zakonskih zamudnih obresti za čas od 20. 1. 2010 dalje do plačila ugodilo.

Odločitev sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Odgovornost prevoznika za poškodbe tovora v mednarodnem cestnem prevozu ureja Sporazum o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR). Ta v prvem odstavku 17. člena določa, da je prevoznik odgovoren za poškodbe, ki nastanejo v času od prevzema blaga do njegove izročitve. V drugem odstavku istega člena je določeno, da je prevoznik prost odgovornosti, če je škoda posledica naravne napake blaga ali zunanjih okoliščin, katerim se prevoznik ni mogel izogniti ali preprečiti njihovih posledic. Po prvem odstavku 18. člena CMR je breme dokazovanja navedenih okoliščin na prevozniku.

Tožena stranka je zatrjevala, da za nastanek prometne nesreče odgovarja neznani voznik osebnega vozila, ki je pripeljalo nasproti tovornemu vozilu tožene stranke po njenem voznem pasu, ki se mu je voznik tovornega vozila tožene stranke poskušal izogniti na bankino, pri čemer je tovorno vozilo zletelo s ceste in se prevrnilo. Teh trditev o okoliščinah prometne nezgode, ki bi izključile odgovornost tožene stranke za nastalo nesrečo in posledično nastalo škodo, tožena stranka tudi po presoji pritožbenega sodišča ni dokazala.

Iz dokazne ocene izvedenih dokazov sodišča prve stopnje, v katere pravilnost pritožbeno sodišče nima razloga dvomiti, ni mogoč drugačen zaključek kot ga je naredilo sodišče prve stopnje. Pri tem ne drži pritožbeni očitek, da odločitev sodišča prve stopnje temelji le na sicer nespornem dejstvu, da je voznik tovornega vozila na kraju nesreče poravnal globo za prekršek, ker je iz obrazložitve sodbe jasno razvidno, da je sodišče prve stopnje vestno in skrbno dokazno ocenilo vse izvedene dokaze, vsakega zase in vse skupaj ter odločilo na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Plačilo globe za prekršek je bil tako le eden izmed večih dokazov, ki jih je sodišče presojalo in na podlagi katerih je prišlo do zaključka o odgovornosti tožene stranke za nastalo nesrečo in posledično škodo.

Plačilo globe za prekršek na kraju nesreče ne da bi voznik in zakoniti zastopnik prevoznika okoliščinam nesreče kot jih je ugotovila policija sploh ugovarjal, pa se tudi po presoji pritožbenega sodišča ne more oceniti drugače kot da je voznik (celo ob prisotnosti prevoznika, ki se je moral zavedati posledic takšnega ravnanja) s tem potrdil očitani mu prekršek torej, da je s tovornim vozilom zapeljal preblizu desnega roba cestišča na bankino, iz katere je nato vozilo zdrsnilo v jarek in se prevrnilo na desni bok, kot je to razvidno iz podatkov o prometni nesreči v policijskem zapisniku. Tožena stranka tako na kraju dogodka ni niti poskušala dokazovati (očitno pa tedaj tega ni niti zatrjevala, saj kot ugotavlja pritožbeno sodišče tega ni v policijskem zapisniku), da naj bi nasproti pripeljalo osebno vozilo in da naj bi bil to vzrok prometne nesreče, kar bi bilo pričakovati od tožene stranke, če že ne od njenega voznika, saj se je tožena stranka morala zavedati, da je za nastalo škodo na blagu, ki ga prevaža, odgovorna.

Tega ne spremeni niti po toženi stranki pritožbeno ponovljeno zatrjevanje, da bi bil voznik v nasprotnem primeru do izsleditve neznanega voznika pridržan, niti da je bila globa majhna in da jo je treba poravnati takoj, sicer kršitelju izhod iz države ni dovoljen, kar je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točkah 17 in 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

Ob gornjih ugotovitvah pa so brez pomena tudi pritožbene navedbe, da sam voznik tovornega vozila ni mogel predvideti vseh posledic, ki bi lahko doletele njegovega delodajalca zgolj zaradi plačila globe.

Predstavnik tožene stranke in voznik tovornega vozila sta, kot to navaja pritožba, res skladno izpovedala o prometni nesreči, vendar pa sodišče prve stopnje njuni izpovedbi utemeljeno ni sledilo, saj je njuno izpoved ocenilo zgolj kot obrambo v tem postopku z željo omogočiti toženi stranki ugodnejši izid v pravdi, s čemer soglaša tudi pritožbeno sodišče. Ob nadaljnji pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da izvedenec s tem, ko ni mogel izključiti razloga, ki ga je za vožnjo skrajno desno izven vozišča zatrjeval voznik tovornega vozila, tega tudi ni potrdil, glede možnosti preprečitve prometne nesreče pa je navedel, da bi voznik tovornega vozila glede na širino vozišča in preglednost ceste do ovinka nesrečo lahko preprečil tako, da ne bi zapeljal desno izven vozišča, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka zatrjevane okoliščine nastanka prometne nezgode ni dokazala, pravilen.

Sodišče prve stopnje ima prav, ko zaključi, da je tožena stranka dokazala zgolj, da je njen voznik zapeljal v desno izven cestišča na bankino, ki se je pod težo njegovega vozila vdrla, vozilo pa je nato zdrsnilo po brežini in se prevrnilo na bok. Ni dvoma, da bi se voznik tovornega vozila s polpriklopnikom in tovorom moral zavedati, da lahko s tako vožnjo povzroči škodljivo posledico, da se zaradi teže lahko bankina, ki ni namenjena vožnji udre in se vozilo prevrne ter poškoduje tovor. Da je bil razlog za takšno ravnanje nasproti vozeče neznano vozilo pa tožena stranka res ni dokazala. Ker tožena stranka ni dokazala zatrjevanih okoliščin iz katerih bi bilo mogoče z gotovostjo zaključiti, da je škoda posledica okoliščin, katerim se tožena stranka ni mogla izogniti, niti preprečiti njihovih posledic, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo in pri tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Obrazložitev sodišča prve stopnje v točki 15 izpodbijane sodbe pomeni zgolj dodatno argumentacijo za utemeljenost tožbenega zahtevka. V tej točki je sodišče navedlo, da je tudi v okoliščinah kot jih zatrjuje tožena stranka, ta odgovorna za nastalo nezgodo. Gre zgolj za rezervni argument sodišča prve stopnje za utemeljenost tožbenega zahtevka tudi v primeru, če bi po toženi stranki zatrjevane okoliščine prometne nezgode obstojale, zato očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP kot ga pritožbeno uveljavlja tožena stranka ni podan. Ker je bilo pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje potrditi že brez tega dodatnega razlogovanja sodišča prve stopnje, se pritožbeno sodišče z razlogi, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v tej točki, ni ukvarjalo in pritožbe v tem delu ni preizkušalo.

Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče v postopku na prvi stopnji ni zasledilo katere od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po drugem odstavku 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki I in III izreka (člen 353 ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).