Jedro

Podlaga za povračilni zahtevek je prikrajšanje na eni strani in korist na drugi, če do tega pride glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnikoma tolarsko protivrednost 2.500 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z vpoglednimi obrestmi za DEM pri LB, Splošni banki Koper od 30.9.1992 dalje do plačila ter 81.381,00 Sit z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.9.1992 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožencu je naložilo pravdne stroške v znesku 7.000,00 Sit. Ugotovilo je, da je sta tožnika izročila tožencu znesek 2.500 DEM in 39.381,00 SIt ter elektrometaerial v vrednosti 42.639,00 Sit, kar je toženec vložil v adaptacijo kleti. Tožnika sta nameravala vzeti klet v najem za svojo dejavnost, vendar sta od te namere odstopila, ker je občina Izola določila moratorij na oddajanje gostinskih lokalov. Ker se namen pogodbenih strank, da bi sklenile najemno pogodbo, ni uresničil, mora toženec vrniti, kar je pridobil. Sodišče druge stopnje je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe je podrobno pojasnilo, da dogovor z dne 29.7.1991 nima vseh bistvenih setavin najemne pogodbe in tudi ne predpogodbe. Obrazložilo je tudi, zakaj je toženčev pobotni ugovor brez podlage.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo spremeni in zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišči nista pravilno upoštevali 210. čl. ZOR in pogodb, ki sta jih sklenili stranki. Sodbama očita, da sta pogodbo napačno šteli kot posojilno, medtem ko bi jo pravilno morali šteti za najemno. Pogodba predvideva vrnitev denarja, če pride do prepovedi dejavnosti, uveden pa je bil le kratkotrajen moratorij. Toženca pa ne morejo zadeti posledice odstopa od pogodbe, ker gre za enostransko ravnanje tožnikov. Poudarja, da v zvezi s tem njemu ni mogoče ničasar očitati. Toženec je pričakoval, da bo prejeti denar poračunal z najemnino. Zahteva, da vrne denar, pa ga spravlja v težave, ki jih ni zakrivil. Vztraja pri očitku, da je izpodbijana sodba pomanjkljiva, ker o pobotnem zahtevku ni bilo odločeno. Zanika, da bi imel od adaptacije korist. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 4. odst. 210. čl. ZOR nastane obveznost vrnitve tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila. Za tak primer gre v tem sporu. Ugotovljeno je, da je toženec od tožnikov prejel denar in električni material za adaptacijo kleti zato, da bi tožnika klet vzela v najem, toženec pa bi z njima poračunal vrednost prejetega s tekočimi obroki najemnine. Do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo, ker sta tožnika od te namere odstopila. Razlog za to je bila začasna prepoved oddajanja poslovnih prostorov za gostinstvo. To pomeni spremenjene okoliščine, ki opravičujejo tožečo stranko, da je odstopila od sklenitve najemne pogodbe. Na ta način se ni uresničila podlaga, zaradi katere sta tožnika dala tožencu sredstva za hitrejšo adaptacijo kleti. S tem pa je izpolnjena podlaga za povračilni zahtevek ob pogojih iz 214. čl. ZOR, ki veljajo za poštenega pridobitelja. Revizijski očitek, da je bil napačno uporabljen 210. člen ZOR, torej ne drži. Pogodbe, na podlagi katere sta tožnika izročila tožencu denar in elektromaterial, sodišči nista šteli za posojilno pogodbo, pač pa sta obrazložili, zakaj je ne štejeta za najemno pogodbo ali za predpogodbo k najemni pogodbi. Te razloge revizijsko sodišče potrjuje kot pravilne: pogodba res nima bistvenih elementov najemne pogodbe, izraža pa namen pogodbenih strank, da bo taka pogodba sklenjena. Prav ta v pogodbi izraženi namen olajša razlago pravnega razmerja med pravdnima strankama in potrjuje ugotovitev, da se ni uresničila podlaga, zaradi katere je prišlo do prehoda premoženja od tožeče na toženo stranko. Glede na revizijska izvajanja je treba k temu dodati, da je podlaga za povračilni zahtevek prikrajšanje na eni strani in korist na drugi, če do tega pride glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla. Okoliščina, da se predvidena podlaga ni uresničila iz razlogov, na katere tožena stranka ni mogla vplivati, za utemeljenost zahtevka o glavni stvari nima pomena. Pomembna pa je za določitev teka obresti (214. čl. ZOR) in v zvezi s tem je pravilno stališče izpodbijanih sodb, ki štejeta toženca za poštenega pridobitelja.

Toženec neutemeljeno očita izpodbijani sodbi, da z njo ni bilo odločeno o pobotnem ugovoru. Odločiti je namreč mogoče samo o določno postavljenem ugovoru. Toženec je pod tč. 6 svoje vloge z dne 8.1.1993 (l. št. 19 spisa) navedel, da stavlja v pobot neplačano najemnino za ves čas najema spornega lokala. Ugovora ni opredelil niti z zneskom, niti kako drugače (n.pr. z zneskom na mesec za določene mesece), tako da o tako postavljenem ugovoru ni bilo treba sodišču ničesar odločati. To tudi ni bilo mogoče. Zadostuje pojasnilo v drugostopni sodbi, zakaj izrek sodbe ne vsebuje ničesar o tem.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani. Odločitev revizijskega sodišča temelji na 393. čl. ZPP.