Jedro

Upravni postopek je bil končan z izdajo odločbe drugostopenjskega organa z dne 16. 7. 2012, ki je bila tožnici vročena 23. 8. 2012. Slednja je tožbo vložila 27. 9. 2012, t.j. po poteku roka iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, zato je tožba prepozna.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožnica je 27. 9. 2012 vložila tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Domžale, št. 12031-2/2011z dne 18. 5. 2012, s katero je Center za socialno delo Domžale (v nadaljevanju prvostopenjski organ) odločil, da se mladoletnega A.A., rojenega …, stanujočega …, odvzame materi B.B. (tožnici) in očetu C.C. (prva točka izreka) in se ga z dnem 21. 5. 2012 odda v rejništvo v rejniško družino D.D. (druga točka izreka) ter da se z dokončnostjo te odločbe razveljavi začasna odločba prvostopenjskega organa z dne 19. 4. 2012 (tretja točka izreka). Organ je prav tako odločil, da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe (četrta točka izreka) ter da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (peta točka).

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter kršitve človekovih pravic. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi, ugotovi, da je bilo s to odločbo poseženo v človekove pravice tožnice in njenega mladoletnega sina A.A. ter odloči, da se njenega sina takoj vrne v družinsko okolje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Toženka je poslala upravne spise. Na tožbo ni odgovorila.

K točki I. izreka Tožba je prepozna.

Po prvem odstavku 28. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je treba tožbo vložiti v 30 dneh od vročitve upravnega akta, s katerim je bil končan postopek. V obravnavani zadevi je bil upravni postopek končan z izdajo odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z dne 16. 7. 2012 , s katero je ta organ zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

Ob vpogledu v spisno dokumentacijo upravnih spisov v zadevi je sodišče ugotovilo, da je bila tožnici odločba drugostopenjskega organa vročena v četrtek, 23. 8. 2012. Iz sporočila o prispelem pismu, ki je v spisih, je namreč razvidno, da je bila poizkušana vročitev tožnici priporočenega pisma z navedeno odločbo 8. 8. 2012. Ker se osebna vročitev po prvem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ni dala opraviti, je bila tožnica v navedenem sporočilu obveščena, da pismo lahko prevzame na pošti v roku 15 dni, ki teče od 9. 8. 2012. Hkrati je bila opozorjena, da če pisma ne bo prevzela v navedenem 15-dnevnem roku, da se po četrtem odstavku 87. člena ZUP šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka, pismo pa bo tedaj puščeno v njenem hišnem predalčniku. Iz navedenega sporočila izhaja nadalje, da je bilo pismo tožnici puščeno v hišnem predalčniku v petek, 24. 8. 2012, kar potrjuje tudi lastnoročni podpis vročevalca. Ker glede na podatke navedenega sporočila tožnica pisma ni dvignila v roku 15 dneh, šteto od 9. 8. 2012, kot je bilo navedeno v sporočilu, se tako šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka, to je 23. 8. 2012 (tako tudi sodna praksa npr. sklep VS RS sklep I Up 727/2007, sodba VS RS X Ips 69/2007). To pa pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe iztekel 24. 9. 2012 (ponedeljek). Tožba, ki jo je tožnica vložila 27. 9. 2012 (kakor izhaja iz vsebine poštnega žiga na pisemski ovojnici, jo je tega dne priporočeno oddala na pošto – drugi odstavek 29. člena ZUS-1), je tako prepozna.

Ker je tožnica v tožbi navedla, da je bila drugostopenjska odločba ( s katero je bil upravni postopek končan) „prejeta“ 28. 8. 2012, jo je sodišče pred odločitvijo z dopisom z dne 14. 1. 2013 seznanilo s svojimi ugotovitvami, kot izhajajo iz prejšnje točke tega sklepa ter jo pozvalo, da se v roku 5 dni o teh izjavi, v odgovoru pa naj tudi pojasni in utemelji (dokumentira) navedbo v tožbi o prejemu odločbe dne 28. 8. 2012. Tožnica se je na poziv sodišča odzvala in v vlogi z dne 21. 1. 2013 pojasnila, da je bila v mesecu avgustu 2012 skupaj s partnerjem v slovenskem primorju, ker je zaradi bližajočega roka poroda potrebovala mir. Pred pričakovanim porodom se je 28. 8. 2012 vrnila z dopusta, ko je tudi prevzela pošiljko v nabiralniku. Navaja še, da se pošiljke v postopku, ko gre za pravice otroka in odvzem otroka materi, ne bi smele vročati s fikcijo vročitve, saj se s tem onemogoča uporabo pravnih sredstev. Zaradi dokazovanja okoliščine odsotnosti je tožnica predlagala zaslišanje E.E. Prej povzete navedbe tožnice na rezultat preizkusa pravočasnosti tožbe, kot ga je sodišče podalo v 6. točki obrazložitve tega sklepa, ne morejo vplivati. V določbah 87. člena ZUP namreč za primer, ko se dokumenta naslovniku ne more osebno vročiti in zato pusti vročevalec naslovniku pisno sporočilo, ni določena obveznost predhodnega preverjanja odsotnosti naslovnika. Niti iz spisne dokumentacije upravnih spisov v zadevi niti iz navedb tožnice pa tudi ne izhaja, da bi tožnica organ o spremembi naslova obvestila, kot za primer spremembe naslova med postopkom predvideva zakon (prvi odstavek 96. člena ZUP). Da bi se tožnica odselila, kar bi lahko bilo podlaga za poizvedovanje vročevalca o naslovu ali da bi imela prijavljen drugačen naslov za vročanje (drugi in četrti odstavek 96. člena ZUP), pa tožnica tudi ne trdi, nasprotno, iz njenih navedb izhaja, da je bila odsotna začasno, in da za dokazovanje svoje odsotnosti predlaga zaslišanje priče, svojega partnerja. Za trditve tožnice, da bi se za vročanje dokumentov, izdanih v postopkih odvzema otroka materi, ne mogle uporabljati določbe tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP o osebnem vročanju, pa v zakonu tudi ni podlage. Zato so bila po presoji sodišča dejanja vročanja, kot izhajajo iz sporočila o prispelem pismu, ki se na zadevo nanaša, opravljena zakonito ter velja vročitev tožnici odločbe, s katero je bil upravni postopek končan, za opravljeno z dnem 23. 8. 2012. V zvezi z navedbo tožnice, da vročanje dokumentov v skladu z določbami tretjega in četrtega odstavka 87. člena ZUP lahko onemogoči uveljavljanje pravnih sredstev, pa sodišče dodaja, da je odpravi posledic zamude rokov pri opravljanju dejanj v postopku (tudi pri uporabi pravnih sredstev) namenjen poseben procesni institut, vrnitev v prejšnje stanje. Vrnitev v prejšnje stanje je mogoče predlagati tudi, če stranka (iz opravičenega vzroka) zamudi rok za vložitev tožbe v upravnem sporu (prvi odstavek 24. člena ZUS-1). Vendar pa tožnica predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni vložila. Vložiti pa bi ga mogla le hkrati z zamujeno tožbo (tretji odstavek 24. člena ZUS-1); t ožnica pa je, ne da bi formalno predlog sploh vložila, vzrok za zamudo roka za vložitev tožbe navedla šele v naknadni vlogi z dne 22. 1. 2013 .

Če je bila tožba vložena prepozno, jo sodišče s sklepom zavrže (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1). Na tak razlog mora sodišče po uradni dolžnosti paziti ves čas postopka (drugi odstavek tega člena).

Po predsednici senata je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 36. člena ZUS-1. K točki II. izreka O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrže, zavrne ali se postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.