Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka lahko šele po prejemu dopolnitve tožbe (torej, ko je postopek že prešel iz izvršilnega v pravdnega) zagotovo izvedela, iz katerega pravnega razmerja sploh izhaja tožbeni zahtevek. Tožeča stranka namreč v predlogu za izvršbo ni navedla (niti k njemu ni priložila) pravne podlage terjatve, niti ni sama uveljavljala sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča, ki izvira iz te pravne podlage. Ugovor krajevne pristojnosti, ki ga je tožena stranka podala v prvi pripravljalni vlogi (odgovoru na tožbo) je zato šteti za pravočasen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, dolžna pa je toženi stranki v 15 dneh od prejema tega sklepa povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v znesku 314,15 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje predmetnega spora za del tožbenega zahtevka v višini 58.481,63 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 67698/2017 z dne 1. 8. 2017, je zato v 1. odstavku izreka za znesek 58.481,63 EUR razveljavilo in v tem delu zavrglo tožbo (II. točka izreka).

2. Zoper takšen sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi, zavrne ugovor nepristojnosti sodišča Republike Slovenije in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje sojenje, vse s stroškovno posledico. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in višjemu sodišču predlagala, da jo kot neutemeljeno zavrne. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem ugovoru tožene stranke sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba in nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog.

6. Tožena stranka je v odgovoru na dopolnitev tožbe ugovarjala krajevno pristojnost slovenskega sodišča v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na račun št. 1 in 2, v skupni vrednosti 58.481,63 EUR. Navedla je, da je šele iz dopolnitve tožbe lahko razbrala na kakšni podlagi je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, tj. na podlagi sklenjene najemne pogodbe za vozila. V tej pogodbi pa sta pravdni stranki za morebitne spore nastale iz tega pogodbenega razmerja dogovorili pristojnost sodišča v Zagrebu (21. člen pogodbe Pogodbe o najemu vozila).

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da je delni ugovor pristojnosti slovenskega sodišča tožene stranke pravočasen in utemeljen, zato je odločilo kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

8. Drži stališče pritožnice, da je bil po dotedanji sodni praksi ugovor krajevne pristojnosti, ki je podan šele v dopolnitvi odgovora na tožbo, če se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, načeloma prepozen. Vendar je Vrhovno sodišče RS v novejši odločbi opr. št. III R 14/2016 (na katero se sklicuje tudi sodišče prve stopnje) izpostavilo, da bi bilo v primeru, ko je lahko tožena stranka šele po prejemu dopolnitve tožbe zagotovo izvedela, iz katerega pravnega razmerja sploh izhaja tožbeni zahtevek, neutemeljeno šteti, da je bila tožena stranka prekludirana za podajo ugovora krajevne nepristojnosti v prvi pripravljalni vlogi (odgovoru na dopolnitev tožbe). Primer, ki ga je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani zadevi in je v njem sprejelo gornji zaključek, pa je v bistvenem enak obravnavanemu, saj je bil(o) v obeh: - postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je po ugovoru tožene stranke prešel v pravdnega; - podan obrazložen ugovor krajevne pristojnosti šele v dopolnitvi odgovora na tožbo; - toženi stranki šele po prejemu dopolnitve tožbe zagotovo znano, iz katerega pravnega razmerja sploh izhajajo vtoževane terjatve, saj tožeča stranka v predlogu za izvršbo ni navedla (niti k njemu ni predložila) pravne podlage terjatve, niti ni sama uveljavljala sporazuma o krajevni pristojnosti sodišča, ki izvira iz te pravne podlage. Glede na opisano primerljivost se je sodišče prve stopnje na to odločbo VS RS upravičeno oprlo1. 9. Tožeča stranka v pritožbi nadalje vztraja, da je bila tožena stranka pred pravdo seznanjena z vsemi okoliščinam, ki vplivajo na pristojnost sodišča, in da bi zato lahko že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor krajevne pristojnosti. Kot bistvene okoliščine pritožnica izpostavlja, da je tožena stranka z elektronskim sporočilom z dne 30. 6. 2017 potrdila stanje svoje kartice odprtih obveznosti, iz katere izhaja dolg tožene stranke do tožeče stranke iz naslova najema vozil; - da je tožena stranka pred izvršbo prejela pisni poziv tožeče stranke za plačilo terjatev po najemnih pogodbah, ki ga je tožena stranka v mesecu juliju 2017 pisno zavrnila; - in da je bila obveznost iz najemnih pogodb edina odprta obveznost tožene stranke do tožeče stranke.

10. Višje sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da na podlagi teh okoliščin ni mogoče utemeljeno sklepati, da je tožena stranka vedela za pravno podlago vtoževanih zneskov v izvršilnem postopku, saj tožeča stranka v predlogu za izvršbo ni navedla prav nobenega podatka (niti ta ni bil razviden iz ostalih podatkov spisa), ki bi nakazoval, da se predlog nanaša na terjatve iz najemnih pogodb za vozila. To je tožeča stranka storila šele v dopolnitvi tožbe in šele takrat je tožena stranka lahko razbrala na kateri pravni podlagi je tožeča stranka vložila izvršbo. Dodatna obrazložitev tožene stranke, zakaj ugovora pristojnosti ni mogla podati že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, glede na navedeno niti ni bila potrebna (kot to zmotno meni pritožnica).

11. Višje sodišče končno še ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, ugotovilo jih je pravilno in popolno, glede na dejanske ugotovitve pa tudi povsem pravilno uporabilo materialno pravo. Razlogi prvostopne sodne odločbe so jasni, prepričljivi ter pravilni. Nasprotni očitki pritožnice so neutemeljeni.

12. Glede na vse navedeno pritožba ni utemeljena in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), dolžna pa je toženi stranki v roku 15 dni od vročitve tega sklepa povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 314,15 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Naloženi znesek obsega nagrado za postopek s pritožbo v višini 252,45 EUR (550 točk, tar. št. 21/2 OT) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 5,05 EUR (tretji odstavek 11. člena OT), vse povečano za 22 % DDV. Nagrade za posvet s stranko in pregled spisa in dokumentacije višje sodišče ni priznalo, ker sta ti dve postavki že zaobjeti v nagradi po tar. št. 21/2 OT.

1 To velja kljub temu, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS, tožena stranka iz previdnosti ugovarjala nepristojnost sodišča že v ugovoru zoper sklep o izvršbi, v predmetni zadevi pa temu ni bilo tako. Vrhovno sodišče RS namreč v omenjenem judikatu ni naredilo izjeme zaradi tega, ker je tožena stranka ugovor krajevne pristojnosti iz previdnosti podala že v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Pač pa je vzpostavilo izjemo za primere, ko dolžnik v izvršilnem postopku na podlagi podatkov v predlogu ni bil seznanjen praktično z nobenimi dejstvi in dokazi, na podlagi katerih bi lahko ugotovil iz katerega pravnega razmerja izvira upnikov zahtevek.