Jedro

O obstoju realne nevarnosti, da se bo osumljenka izognila kazenskemu postopku, ni mogoče sklepati zgolj na podlagi okoliščin, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do petih let zapora, da je osumljenka že obsojena na zaporno kazen in nahaja v več drugih kazenskih postopkih ter da poskus izognitve kazenskemu postopku izvira iz dosedanjega ravnanja.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se pripor zoper H. T. odredi iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku.

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica je zoper osumljeno H. T. s sklepom z dne 2. 3. 2013 odredila pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storila tri kazniva dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Pripor teče od 28. 2. 2013 od 06.03 ure dalje. Zoper sklep o odreditvi pripora je osumljenkin zagovornik vložil pritožbo, ki jo je zunajobravnavni senat s sklepom z dne 5. 3. 2013 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik vlaga zoper pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po 420. členu ZKP, še zlasti ker ni podana zadostna stopnja suma storitve očitanih kaznivih dejanj, ker niso podani priporni razlogi po 201. členu ZKP in ker ukrep pripora ni v skladu z 20. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Vrhovnemu sodišču predlaga, da sklep o odreditvi pripora razveljavi in osumljenko izpusti na prostost, podredno pa naj pripor nadomesti s katerim izmed milejših ukrepov.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 29. 3. 2013, predlaga zavrnitev zahteve. Navaja, da so razlogi glede utemeljenosti suma za osumljenko navedeni v točkah od 6 do 10 sklepa senata z dne 5. 3. 2013. Oba sklepa imata vse potrebne razloge za obstoj begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, sodišče pa je konkretno pojasnilo tudi, zakaj je pripor neogibno potreben za varnost ljudi in da milejši ukrep ni mogoč. Vložnik zahteve navaja, da za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov ni bil podan ustrezen dokazni standard, vendar v zvezi s tem podaja zgolj drugačno oceno dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljenki in zagovorniku. Osumljenka se je o njem izjavila v vlogi z dne 3. 4. 2013, zagovornik pa v vlogi z dne 30. 3. 2013. B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da osumljenki očitana dejanja ne vsebujejo elementov kakršnegakoli kaznivega dejanja. Ta očitek je neutemeljen, saj opisi vseh treh kaznivih dejanj, ki se očitajo H. T., zajemajo vse zakonske znake kaznivega dejanja nedovoljenega dajanja daril po prvem odstavku 242. člena KZ-1. 6. Trditev, da je očitek glede zanemarjanja koristi poljske družbe neutemeljen, zmoten in na najnižji pavšalni ravni ter da ne dosega standarda utemeljenega suma, vložnik utemeljuje zgolj s podajanjem dejanskega stanja kot ga pozna on sam oziroma osumljenka (v točkah 5 in 9, na primer koliko naj bi T. plačeval za takšne delavce, da je družba R. dobila „takšna in večja plačila od družbe A.,“ da je družba R. prej plačevala višje stroške nočitev in sama ni bila sposobna poiskati ugodnejših nastanitev za delavce – točka 12, da se je cena prevozov iz predhodnih 220 oziroma 230 evrov znižala na ceno 180 evrov), kar pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti, saj se le-ta ne more vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7. Drugačno videnje dejanskega stanja predstavljajo tudi vložnikove trditve, da je višina protipravne koristi, ki naj bi jo pridobila osumljenka, napačna in da sploh ne gre za protipravno korist, temveč je to plačilo za opravljeno delo. Vrhovno sodišče najprej poudarja, da višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak kaznivega dejanja po prvem odstavku 242. člena KZ-1, zato v fazi odrejanja pripora v zvezi z obstojem utemeljenega suma storitve očitanih kaznivih dejanj niti ni relevantna. Poleg tega je zgrešena trditev zagovornika, da pomeni premoženjska korist, ki naj bi jo pridobila osumljenka, upravičeno plačilo za njeno delo oziroma angažma pri iskanju delavcev, iskanju nočitvenih kapacitet ter prevozov in da zato ni protipravna. Res je, da gre za dobiček iz gospodarske dejavnosti in plačilo za dejansko opravljeno delo (posredovanje, iskanje delavcev, urejanje dokumentov, priprava osnutkov pogodb), vendar če je to delo oziroma ta posel pridobljen na nezakonit (protipraven) način, potem je tudi vsaka korist, ki iz njega izhaja, protipravna, ne glede na to, ali je bila sama izvedba posla v skladu s predpisi ali ne.

8. Osumljenki se ne očita, da je izročila podkupnino M. K., kot to protispisno navaja zagovornik. S tem v zvezi je dodati le, da je kaznivo dejanje po prvem odstavku 242. členu KZ-1 storjeno že, ko storilec obljubi nedovoljeno nagrado, kar se v izpodbijanem sklepu očita osumljeni H. T. Zato dejstvo, ali je nagrada kasneje dejansko dana (izročena) ali ne, za obstoj tega kaznivega dejanja ni bistveno.

9. V 19. točki zahteve zagovornik navaja, da iz ovadbe, ki jo je podal tajni delavec policije, ne izhajajo elementi kaznivega dejanja po prvem odstavku 242. člena KZ-1, zato ni bil podan ustrezen standard utemeljenih razlogov za sum očitanih kaznivih dejanj. Vsi izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov naj bi bili zato nezakoniti in bi jih bilo treba izločiti. Tudi ta očitek zahteve po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljen. Utemeljitev oziroma ugotovitev razlogov za sum, da gre za izvrševanje, pripravo ali organizacijo katerega od kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi se lahko odredijo tajni preiskovalni ukrepi iz 150. in 151. člena ZKP, morata vsebovati pisni predlog državnega tožilca in odredba preiskovalnega sodnika (prvi odstavek 152. člena ZKP). Zagovornik zakonitosti sodne odredbe ne izpodbija, zgolj s povzemanjem vsebine ovadbe pa ne more uspeti, saj lahko Vrhovno sodišče v tej fazi postopka poseže v pravnomočni sklep o priporu le, če na podlagi relevantnih procesnih okoliščin oceni, da se izpodbijani sklep pri presoji utemeljenosti suma opira na dokaz, ki je že na prvi pogled (prima facie), torej očitno nedovoljen (prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 221/2003 z dne 21. 8. 2003 idr.), česar pa vložnik v zahtevi ni izkazal. 10. Prav tako ni utemeljeno vložnikovo zatrjevanje, da ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Vrhovno sodišče pritrjuje zaključku preiskovalne sodnice, da obstajajo okoliščine, ki kažejo na nevarnost, da bi osumljenka na prostosti nadaljevala z izvrševanjem kaznivih dejanj. Osumljenka je bila že (nepravnomočno) obsojena zaradi korupcijskega kaznivega dejanja, in je v številnih kazenskih in predkazenskih postopkih, kar kaže na njeno veliko vztrajnost pri izvrševanju kaznivih dejanj, saj je niti obsodba niti kazenski postopki niso odvrnili od tega. In to kljub visokim predpisanim kaznim. Pri izvrševanju očitanih kaznivih dejanj je imela vodilno vlogo, od sredine februarja 2013 pa je iskala še druge možnosti zaposlitve varilcev preko drugih družb, kar kaže, da načrtuje novo istovrstno kaznivo dejanje. Iz samega načina izvrševanja nedovoljenega dajanja daril izhaja njena velika vztrajnost, saj je po treh neuspešnih dogovarjanjih še naprej iskala podizvajalca, ki bi bil pripravljen skleniti pogodbo z družbo R. Vložnik z navedbami, ki v bistvu pomenijo zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča, da je podan priporni razlog po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

11. Po presoji Vrhovnega sodišča je pravilen in utemeljen tudi zaključek sodišča, da je pripor zoper H. T. neogibno potreben, saj je z izvrševanjem kaznivih dejanj, ki jih je utemeljeno osumljena, ogroženo življenje in zdravje ljudi, kar še posebej izhaja iz okoliščine, da naj bi M. K. začel odpuščati varilce pod pretvezo, da so pijani in ne delajo dobro, zato da bi lahko zaposloval nove varilce preko podizvajalca družbe. Tudi pravilnosti tega zaključka vložnik ne more izpodbiti z navedbami, ki so deloma protispisne in pomenijo zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja kot ga je ugotovilo sodišče. 12. Pritrditi pa je zagovornikovi navedbi, da ni podan priporni razlog po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče sklepati o obstoju realne nevarnosti, da se bo osumljenka izognila kazenskemu postopku, na podlagi okoliščin, ki jih v sklepu navaja sodišče prve stopnje. Zgolj to, da je za obravnavano kaznivo dejanje predpisana kazen do petih let zapora, da je osumljenka že obsojena na zaporno kazen, da se nahaja v več drugih kazenskih postopkih, da poskus izognitve kazenskemu postopku izhaja iz njenega dosedanjega ravnanja, ko je v drugi kazenski zadevi opravičevala svojo odsotnost z zdravniškimi potrdili, da si ureja zdravstveno oskrbo, kljub temu da njena aktivna vloga pri izvrševanju kaznivih dejanj in samostojno opravljanje (tudi daljših) poti kaže na dobro zdravstveno stanje, ter da se dogovarja za najem in zagon proizvodnje linije v Beogradu, kar bi ji v primeru stalne preselitve v Beograd omogočilo ekonomsko preskrbljenost, po presoji Vrhovnega sodišča niso okoliščine, ki bi utemeljevale sklep, da obstaja konkretna nevarnost, da bo obsojenka pobegnila in se tako izognila kazenskemu postopku.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora spremenilo tako, da se pripor zoper osumljeno H. T. odredi samo iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP (prvi odstavek 426. člen ZKP). V ostalem je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).