Jedro

Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1.1.2003 - z določbo 73. člena ZDR/02). Teh dveh institutov zaradi večjih razlik pri opredelitvi in zakonsko določenih posledicah tudi ni mogoče mešati. Pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri zadnjem delodajalcu je za izplačilo jubilejne nagrade lahko podana tudi z upoštevanjem instituta prevzema delavcev v drugo organizacijo, ki je bil določen s 15. členom ZTPDR (ta se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) in ga je v nadaljevanju oblikovala sodna praksa, nato pa je bil natančneje opredeljen v 11. členu SKPG in kasneje v 15. členu SKPgd. Če so prevzeti delavci pridobili pravice na podlagi prevzema, ne glede na to, da ZDR/02 (od 1.1.2003) tega instituta ne pozna več, jih je potrebno upoštevati tudi po 1.1.2003. Nasprotno tolmačenje bi namreč pomenilo poseg v že pridobljene pravice, ki so bile zajamčene prav s pravili o prevzemu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku jubilejno nagrado za 30 let delovne dobe v višini 159.390 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2003 dalje do plačila, najdalj pa do tedaj, dokler vsota zapadlih in neplačanih obresti ne doseže glavnice, v roku 15 dni. Višji zahtevek glede izpolnitvenega roka in zakonskih zamudnih obresti je zavrnilo. Bistveno vprašanje se nanaša na pravico tožnika do jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka 2. točke 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne, papirne in papirno-predelovalne dejavnosti (KPCPPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 7/98 in nadalj.), ki plačilo jubilejne nagrade veže na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenim navedbam in tožniku v čas delovne dobe pri zadnjem delodajalcu priznalo delovno dobo pri T. (ki se je tekom njegove zaposlitve statusno preoblikovala in spremenila svoj naziv v V.K. d.o.o., v nadaljevanju V.K. d.o.o.), čeprav se je 1.4.1993 v tej družbi začel stečajni postopek, in je tožniku zaradi tega prenehalo delovno razmerje. Naslednji dan so se namreč delavci že zaposlili v dveh družbah - V.P. d.o.o. (v nadaljevanju V.P. d.o.o.) in C. d.d.. Med prenehanjem delovnega razmerja v V.K. d.o.o. in zaposlitvijo v V.P. d.o.o. (2.4.1993), kamor je prešel tožnik, torej ni bilo prekinitve, do zaposlitve pri novem delodajalcu pa je prišlo v izvedbi programa sanacije prejšnjega delodajalca, kar je razvidno iz sporazuma z dne 19.4.1993. Ustanovitelj družbe V.P. d.o.o. je bil Sklad Republike Slovenije za razvoj. V.P. d.o.o. je že dne 25.3.1993 (pred začetkom stečaja nad V.K. d.o.o.) prevzel proizvodnjo papirja z najemom osnovnih sredstev dotedanjega podjetja in s 2.4.1993 prevzel delavce, ki so opravljali to delo. Glede na to je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana delovno-pravna kontinuiteta zaposlitve tožnika, ta pa je bila podana tudi med njegovo zaposlitvijo v V.P. d.o.o. in novo zaposlitvijo pri družbi I. d.o.o., ki je pravna prednica tožene stranke in kar ta priznava. Pravna prednica tožene stranke je z izvensodno poravnava stopila v sklenjena pogodbena razmerja delavcev, tudi tožnika, in nato z njim sklenila še novo pogodbo o zaposlitvi. To je sodišče zaključilo iz pisnih odstopov pogodb o zaposlitvi, sklenitve novih pogodb, zaslišanja prič, sodne poravnave z dne 22.10.1996 ter dejanskega dogovora, ki ga je povzela tudi podjetniška kolektivna pogodba tožene stranke, ki je glede pravic povezanih s stalnostjo delovnega razmerja uporabljala izraz "sistem V." (vendar za rešitev tega spora ni bila pomembna, saj je bila kasneje odpovedana).

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ugotovilo je, da med družbama V.K. d.o.o., v kateri se je bil dne 1.4.1993 začel stečajni postopek, in V.P. d.o.o., ni pravnega nasledstva, saj je bila družba V.P. d.o.o. ustanovljena v času obstoja družbe V.K. d.o.o. in je njen ustanovitelj Sklad Republike Slovenije za razvoj, šele kasneje pa se je kot ustanovitelj (ne z večinskim deležem) pojavila tudi družba V.K. d.o.o. - v stečaju. Med tema delodajalcema tudi ni prišlo do formalne pogodbe o prevzemu delavcev. Kljub temu se je tožnik v družbi V.P. d.o.o. zaposlil po posredovanju sindikatov, Vlade Republike Slovenije, Sklada Republike Slovenije za razvoj, pri tem pa so bili na podlagi sporazuma z dne 19.4.1993 v novo ustanovljeno družbo V.P. d.o.o., ki je bila ustanovljena zaradi sanacije prejšnje družbe, razporejeni delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja dne 1.4.1993. Takšno zaposlitev je glede na način in pogoje zaposlitve sodišče izenačilo s prevzemom delavcev, ki je bil dejansko izveden, to pa zahteva enako obravnavanje tožnika kot delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma in po postopku, ki je predviden za prevzem. Sodišče druge stopnje je soglašalo tudi s stališčem sodišča prve stopnje o delavnopravni kontinuiteti med zaposlitvijo tožnika v V.P. d.o.o. in I. d.o.o., pri čemer je štelo kot odločilen sporazum z dne 20.10.1996, ki nosi naslov "odstop pogodbe o zaposlitvi z dne 2.4.1993" po katerem je pravna prednica tožene stranke prevzela delavce V.P. d.o.o. in obenem prevzela tudi vse pravice in obveznosti, ki jih je do tedaj imela do delavcev prejšnja družba. Ta dokument ima vse elemente sporazuma o prevzemu, sam prevzem pa je bil tudi dejansko izveden.

Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Uradni list Republike Slovenije, št. 2/2004) odločilo tudi, da dopusti revizijo, ker glede pravnega vprašanja, ki se pojavlja v tej zadevi, ni enotnosti v sodni praksi pritožbenega sodišča, šlo pa naj bi tudi za odstop od stališča Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, opr. št. VIII Ips 133/2001. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. V njej se sklicuje na vse revizijske razloge iz 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije št. 26/99 in nadalj.). Sodišči druge in prve stopnje sta bistveno kršili določbe pravdnega postopka, ker se nista opredelili do bistvenih navedb tožene stranke glede uporabe in veljavnosti podjetniške kolektivne pogodbe pri toženi stranki ter določb Direktive Sveta 2001/23/ES, Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije št. 42/2002 in nadalj.) in KPCPPP. Gre za očitek bistvene kršitve določb postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v povezavi s tem, "da sta sodišči svoje odločitve utemeljili na podlagi zmotne uporabe materialnega prava". Delovno-pravna kontinuiteta tožnika je bila prvič prekinjena že z začetkom stečajnega postopka v V.K. d.o.o., leta 1993, drugič pa z zaposlitvijo tožnika pri pravnem predniku tožene stranke, družbi I. d.o.o., leta 1996, ki ni bila pravna naslednica družbe V.P. d.o.o.. Družbi tudi nista bili večinsko kapitalsko povezani. Drugačne ugotovitve so napačne in neutemeljene. Tudi pogoji iz tretje alineje prvega odstavka 15. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Uradni list Republike Slovenije št. 40/97 in nadalj.) niso bili izpolnjeni. Ugotovitev sodišča druge stopnje o obstoju delovno-pravne kontinuitete sloni le na domnevi, da naj bi bila sklenjena najemna pogodba, čeprav je tožena stranka že večkrat poudarila, da s takšno najemno pogodbo ne razpolaga. V zvezi z delovno-pravno kontinuiteto zaposlitvijo tožnika v družbi V.K. d.o.o. in V.P. d.o.o. je sodišče utemeljilo odločitev s pomočjo načela enakosti pred zakonom, vendar je pri tem spregledalo oziroma se ni opredelilo do relevantnih navedb tožene stranke in vsebine določbe 5. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, katere določbe se ne uporabljajo v primeru prenosa, če gre za družbo v stečaju. Nadalje uveljavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP tudi zaradi tega, ker si v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nasprotujejo oziroma niso utemeljeni.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril. V odgovoru prereka revizijske navedbe, pri tem pa ponovno opozarja na to, da je prišlo do dejanskega prevzema delavcev, kar izhaja predvsem iz izvensodne poravnave z dne 22.10.1996, dogovora med KSS Pergam in I. d.o.o. z dne 12.11.1996, neprekinjene delovne dobe tožnika, pa tudi dejstva, da je delovno pravno kontinuiteto tudi tožena stranka spoštovala vse do enostranske odpovedi podjetniške kolektivne pogodbe. Tožena stranka je z dodatno vlogo prerekala navedbe v odgovoru na revizijo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Neutemeljeni so revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Takšen očitek tožena stranka najprej neutemeljeno povezuje s tem, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo oziroma, da razlogi o odločilnih dejstvih niso utemeljeni, saj takšne navedbe že pojmovno izključujejo bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in predstavljajo mešanje revizijskih razlogov. Tožena stranka nadalje ne konkretizira, v čem si razlogi v sodbah sodišča druge in prve stopnje nasprotujejo.

Neutemeljeno navaja tudi, da se sodišči nižje stopnje nista opredelili do njenih bistvenih navedb, saj to ne drži. Pri tem je revizijsko sklicevanje na upoštevanje in uporabo Direktive Sveta 2001/23/ES celo v nasprotju z navedbami tožene stranke v prejšnjem postopku v zvezi s 73. členom ZDR (ki ureja vsebinsko enaka pravna vprašanja kot navedena direktiva), predvsem glede na to, da ta določba v letih 1993 in 1996, ko naj bi prišlo do prevzema tožnika k drugemu delodajalcu, ni veljala. Takšno stališče tožene stranke je bilo pravilno in ga ni bilo potrebno posebej poudarjati ali še dodatno utemeljevati, seveda pa velja tudi za navedeno Direktivo. Zato se sodišči druge in prve stopnje v razlogih sodbe pravilno nista sklicevali na Direktivo. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, na katerega sta se sodišči oprli (in ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR, torej v času obeh spornih prehodov tožnika leta 1993 in 1996), ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1.1.2003 - z določbo 73. člena ZDR). Teh dveh institutov zaradi večjih razlik pri opredelitvi in zakonsko določenih posledicah tudi ni mogoče mešati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravno podlago za priznanje jubilejne nagrade določa KPCPPP v prvem odstavku 2. točke 20. člena, po kateri pripada delavcu jubilejna nagrada za 30 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v višini dveh izhodiščnih plač prvega tarifnega razreda. Zadnji delodajalec je opredeljen kot delodajalec, ki je izplačevalec jubilejne nagrade.

Revizijsko sodišče se strinja s stališčem, da bi bilo v delovno dobo pri zadnjem delodajalcu potrebno šteti tudi delovno dobo pri njegovih pravnih prednikih, čeprav to ni izrecno navedeno v panožni kolektivni pogodbi. V času dopolnitve tožnikove delovne dobe in vložitve zahtevka je to sicer v zvezi z institutom minimalnega odpovednega roka in odpravnine izrecno določal ZDR (peti odstavek 92. člena in tretji odstavek 109. člena), in drugi odstavek 42. člena SKPgd, po katerem se pri uveljavljanju pravice na podlagi delovne dobe pri zadnjem delodajalcu šteje tudi delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Takšno izhodišče je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo in se je uporabljalo že pred tem, ne glede na to, da v obdobju, ki je odločilen za presojo v tem sporu (2.4.1993 ob zaposlitvi tožnika v V.P. d.o.o., po prejšnjem prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja s 1.4.1993 v V.K. d.o.o. in ob njegovi zaposlitvi pri pravnem predniku tožene stranke, dne 10.11.1996), ni bilo izrecno določeno v zakonodaji oz. kolektivnih pogodbah.

Pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe pri zadnjem delodajalcu je za izplačilo jubilejne nagrade lahko podana tudi z upoštevanjem instituta prevzema delavcev v drugo organizacijo, ki je bil določen s 15. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ št. 60/89, 42/90, ki se je v Republiki Sloveniji smiselno uporabljal kot republiški predpis) in ga je v nadaljevanju oblikovala sodna praksa, nato pa je bil natančneje opredeljen v 11. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Uradni list Republike Slovenije, št. 39/93 in nadalj.) in kasneje v 15. členu SKPgd. Po stališču sodne prakse (npr. v sklepu VS RS VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997, sodbi VIII Ips 18/98 z dne 21.4.1998, sodbi VIII Ips 113/2005 z dne 8.11.2005) je bilo zakonsko določilo o pogojih za prevzem v splošnem aktu potrebno obravnavati le smiselno in ne dobesedno. Pogoji za prevzem so se nanašali zlasti na to, da je prišlo do ukinitve neke dejavnosti in zaradi tega prenehanje dela vseh delavcev, ki jim drugi delodajalec ponudi strokovni izobrazbi ustrezno delo in da se delovna doba delavcev, ki so prevzeti na delo, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Če so prevzeti delavci pridobili pravice na tej podlagi, ne glede na to, da ZDR (od 1.1.2003) tega instituta ne pozna več, jih je potrebno upoštevati tudi po 1.1.2003. Nasprotno tolmačenje bi namreč pomenilo poseg v že pridobljene pravice, ki so bile zajamčene prav s pravili o prevzemu.

Ker sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotovili, da ni bilo pravne kontinuitete med V.K. d.o.o. in V.P. d.o.o. ter pravne kontinuitete med to družbo in pravnim prednikom tožene stranke, I. d.o.o., sta se pravilno omejili le na vprašanje, ali tožniku pripada jubilejna nagrada z upoštevanjem instituta prevzema na delo.

Pri tem sodišče druge stopnje ni ugotovilo, da bi bil prevzem 2.4.1993 izveden pod pogoji in v primerih, določenih s splošnim aktom, kot to določa 15. člen ZTPDR oz. na podlagi pogodbe dveh delodajalcev, kot je določil šele kasnejši 11. člen SKPGD. Kljub temu je sodišče druge stopnje (tako kot sodišče prve stopnje) sprejelo tudi dokazne zaključke, da se je tožnik pri V.P. d.o.o. zaposlil po posredovanju sindikatov, Vlade RS in Sklada RS za razvoj, da je bil V.P. d.o.o. ustanovljen prav zaradi sanacije V.K. d.o.o. oziroma prav zaradi predvidenega stečaja te družbe, da je bilo ob ustanovitvi te družbe dogovorjeno, da bo nadaljevala del dejavnosti - proizvodnje papirja in zagotovila zaposlitev delavcev, ki jim je kasneje delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, da o tem govori tudi Sporazum o urejanju vprašanj v zvezi z V.K. (ki so ga sklenili Vlada Republike Slovenije, Sklad Republike Slovenije za razvoj in Konfederacija sindikatov Pergam) z dne 19.4.1993 in da so bili v novo ustanovljena podjetja dejansko prerazporejeni delavci, ki jim je delovno razmerje prenehalo dne 1.4.1993 zaradi stečaja. Obenem ni nepomembno, da je tožnik nadaljeval isto delo v istem prostoru in na istih delovnih sredstvih, pri čemer je V.P. d.o.o. sklenil najemno pogodbo s prejšnjim tožnikovim delodajalcem že pred začetkom stečaja, dne 25.3.1993. Glede na takšne dejanske zaključke, na katere je revizijsko sodišče vezano (3. odstavek 370. člena ZPP), je utemeljen tudi materialni zaključek, da je potrebo zaposlitev tožnika pri V.P. d.o.o., šteti kot zaposlitev, do katere je prišlo na podlagi dejanskega prevzema delavcev in tožniku ob upoštevanju načela enakega obravnavanja zagotoviti enake pravice - priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve.

Revizijsko sodišče se strinja tudi z utemeljitvijo sodišča druge stopnje o delovno pravni kontinuiteti med zaposlitvama tožnika v V.P. d.o.o. in I. d.o.o. v novembru 1996. Pri tem izvensodna poravnava med družbami I. d.o.o., V.P. d.o.o., in C. d.d. z dne 22.10.1996 na več mestih govori o prevzemu delavcev oziroma prehodu v delovno razmerje pod enakimi pogoji in z enakimi pravicami, kot jih imajo do sedaj, tako da pravni prednik tožene stranke vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja z delavci na podlagi pogodb o zaposlitvi. To izhaja tudi iz sporazumov z naslovom "odstop pogodbe o zaposlitvi," po katerih I. d.o.o. (s privolitvijo delavca) postaja imetnik vseh dotedanjih pravic delavca, in kar potrjuje tudi kasneje sklenjen dogovor z dne 12.11.1996 med I. d.o.o. in KSS Pergam o nezmanjšanih pravicah delavcev. Sodišče je pravilno zaključilo, da ima odstop pogodbe o zaposlitvi vse elemente sporazuma o prevzemu, kot to izhaja iz takrat veljavnega 11. člena SKPG. Nenazadnje tudi odločba pravnega prednika tožene stranke z dne 13.5.1997 o sprejemu Akta o uskladitvi ocenitev delovnih mest na več mestih obrazložitve govori o tem, da je ta družba prevzela tudi zaposlene delavce od tedanjih najemnikov osnovnih sredstev V.P. d.o.o. in C. d.d..

Navedeni zaključki ne odstopajo od stališča Vrhovnega sodišča v sodbi, opr. št. VIII Ips 133/2001, ki jo sodišče druge stopnje navaja pri utemeljitvi odločitve o dopuščeni reviziji. V navedeni zadevi je sodišče presojalo kontinuiteto delovnega razmerja v zvezi z vprašanjem prenehanja delovnega razmerja zaradi začetka stečaja (prenehanja po 93. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - ZPPSL, Uradni list SFRJ št. 84/89 in nadalj.), vendar na drugačni dejanski podlagi. Stečajni upravitelj je namreč sklenil pogodbo o zaposlitvi z delavcem le določen čas do dokončanja del v stečajnem postopku, zaradi česar sodišče ni ugotovilo elementov prevzema. Primer je torej drugačen in neprimerljiv z dejansko podlago v tem sporu. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Ker navedbe v odgovoru na revizijo predstavljajo ponavljanje dosedanjih stališč tožnika, in zato niso prispevale k odločitvi, je revizijsko sodišče sklenilo tudi, da tožnik sam krije stroške tega odgovora (prvi odstavek 155. člena ZPP v povezavi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).