Jedro

Tožena stranka, ki zagotavlja delo delavcev drugemu uporabniku, mora kot delodajalec dokazati, da je pri njej nastal poslovni razlog, zaradi katerega je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 16. 3. 2015, za reintegracijo in reparacijo (I. točka izreka), ter odločilo, da stranki vsaka sama krijeta svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper izpodbijani del sodbe vlaga pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov tožnik. Zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zakaj je poklonilo vero pričama A.A. in B.B., tožniku pa ni verjelo, pri čemer po njegovem mnenju listinski dokazi ne potrjujejo izpovedi A.A.. Trdi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da je ta priča zaposlena pri toženi stranki in zato zainteresirana za izid tega postopka. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj je bil dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku njegov spor s sodelavcem. Meni, da je v času, ko je prejel obvestilo o predčasnem prenehanju potrebe po delu pri uporabniku, potreba po njegovem delu še obstajala. Trdi, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo odločilnega dejstva, da tožena stranka ni dokazala, da je uporabnik C. tudi za tožnika poslal poimensko obvestilo, da je predčasno prenehala potreba po njegovem delu, in to kljub temu, da ji je sodišče prve stopnje na naroku 4. 3. 2016 s sklepom izrecno naložilo predložitev ustrezne listine. Sklicuje se na 6.c točko Pogodbe o zagotavljanju dela delavcev, sklenjeno med C. in toženo stranko, po kateri mora uporabnik najmanj 15 dni pred predvidenim zaključkom napotitve o tem obvestiti delodajalca. Meni, da ker so bila vsa obvestila pisna, ni sprejemljivo zatrjevanje, da je tožena stranka dobila obvestilo glede tožnika po telefonu, in to le dva dni prej. Sklicuje se na izpovedi A.A. in B.B., da je C. vedno posredoval obvestila za poimensko navedene delavce. Sklicuje se na seznam 240 delavcev z dne 12. 2. 2015. Pove, da je do spora na delovnem mestu prišlo v nočni izmeni 21. 2. 2015 v noči s petka na soboto okoli 2.15 ure zjutraj. Sklicuje se na izpoved priče B.B., da je takoj po dogodku po elektronski pošti o tem obvestil svojega nadrejenega, zato meni, da je bil uporabnik že v noči s petka na soboto o incidentu obveščen, zato je logično, da je o tem obvestil tudi toženo stranko. Dalje meni, da je dejstvo, da mu je bilo obvestilo o predčasnem prenehanju dela pri uporabniku z datumom 21. 2. 2015 poslano po pošti in ga je prejel 23. 2. 2015, kar je istega dne, ko mu ni bilo več treba prihajati na delo, izjema v ustaljeni praski med uporabnikom in toženo stranko, saj so bila sicer obvestila (tudi sodelavcu D.D.) poslana več kot 14 dni prej. Glede na navedeno prakso je po mnenju tožnika nesprejemljiva izpoved A.A., da je bila o prenehanju potrebe po delu tožniku s strani uporabnika obveščena v torek ali sredo v istem tednu, pri čemer ni znala pojasniti, na kakšen način ji je bilo to sporočeno. Meni, da je nemogoče, da tožena stranka ne bi vodila evidence o prejetih in oddanih pisemskih pošiljkah. Čudno se mu zdi, da obvestilo o tem, da njegovo delo ni več potrebno, nosi datum 21. 2. 2015, kar je dan, ko je prišlo do incidenta, pri čemer tožena stranka zatrjuje, da je obvestilo poslala že v petek 20. 2. 2015, ni pa zadovoljivo pojasnila, zakaj je obvestilo antidatirala. Sklicuje se na sosledje dogodkov v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi za delavca E.E. in trdi, da je mu tožena stranka podala odpoved zaradi potreb tega postopka. Trdi, da je pričevanje priče A.A. prirejeno za potrebe tega postopka, zlasti del izpovedi, da je bil tožnik odličen delavec, zaradi česar je bilo toženi stranki žal, da ga je morala odpustiti in da se je zelo trudila, da mu najde novo zaposlitev. Opozarja na izpoved B.B., da je bil tožnik čisto povprečen delavec. Meni, da je bilo njegovo delo v času, ko mu je bilo vročeno obvestilo o čakanju na delo, še potrebno in da je tožena stranka njegovo pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi incidenta dne 21. 2. 2015. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo po vsebini uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

6. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, na delovnem mestu kontrolor-popravljalec na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 24. 11. 2014, delo pa je opravljal pri uporabniku C. d. d., F., - da je tožena stranka tožniku 17. 3. 2015 vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po prvi alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 21/13 - ZDR-1), ker jo je družba C. d. d. obvestila, da bo 28. 2. 2015 prenehala z obratovanjem tretje izmene ter tudi opravljanjem nekaterih del v prvi in drugi izmeni, zaradi česar od 1. 3. 2015 dalje ne bo potrebovala dela (nekaterih) delavcev tožene stranke, ki so na podlagi napotitve na delo opravljali delo pri njej, ter da za tožnika ni uspela pridobiti novih del pri drugih uporabnikih, zaradi česar je prenehala potreba po njegovem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, - da je pri toženi stranki prenehala potreba po delu večjega števila delavcev, napotenih k uporabniku C. d. d., v februarju 2015, v marcu 2015 pa še 28 delavcem, nakar je do januarja 2016 prenehala potreba po vseh delavcih tožene stranke, napotenih k temu uporabniku, - da je tožena stranka tožniku po obvestilu o prenehanju potrebe po njegovem delu pri uporabniku C. d. d. ponudila delo v družbi G. v H., ki ga tožnik ni sprejel, - da dejanski razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni incident s tožnikovim sodelavcem D.D. dne 21. 2. 2015. 7. Pritožnik v pritožbi izpodbija predvsem dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič A.A. in B.B. ter strank postopka. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izpoved direktorice kadrovskih projektov pri toženi stranki A.A., zakonitega zastopnika tožene stranke ter priče B.B., kolikor je bila ta relevantna za ta postopek. Pritožbeno sodišče teh argumentov ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno izpodbija verodostojnost priče A.A., ki je zaposlena pri toženi stranki. Res je sicer, da je ta pri toženi stranki še vedno zaposlena, vendar zgolj na podlagi te okoliščine ni mogoče odreči verodostojnosti njenemu pričanju. Njena izpoved je tako kot drugi izvedeni dokazi v skladu z določbo 8. člena ZPP, podvržena dokazni oceni sodišča, pri čemer sodišče ni vezano na dokazna pravila, ki bi vnaprej določila njihovo vrednost. Priča je bila opozorjena na dolžnost govoriti resnico. Njeno izpoved je sodišče prve stopnje ustrezno dokazno ocenilo, skladna pa je tudi z listinskimi dokazi. Pritožba konkretno ne navaja, v nasprotju s katerimi listinskimi dokazi naj bi bila njena izpoved, zato se do te pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

9. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi morala tožena stranka kot dokaz za to, da jo je uporabnik C. d. d. obvestil o nepotrebnosti tožnikovega dela, predložiti pisno listino. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni nobene podlage, da bi moralo biti obvestilo o tem, da uporabnik ne potrebuje več dela napotenega delavca, pisno. Za ugotovitev, ali je podan poslovni razlog pri toženi stranki, je odločilno, da uporabnik ne potrebuje več tožnikovega dela in da tožena stranka tožniku ni našla dela pri kakem drugem uporabniku. Oboje je tožena stranka v tem postopku dokazala. Ker naše procesno pravo ne pozna dokaznih pravil, je sodišče prve stopnje pravilno na podlagi načela proste presoje dokazov presodilo izpoved A.A., ki je izpovedala, da je bila s strani uporabnika v torek ali sredo pred 21. 2. 2015 obveščena, da ta tudi tožnikovega dela ne potrebuje več. Ugotovitev, da uporabnik dela tožnika od 23. 2. 2015 dalje ni več potreboval, je skladna tudi z ugotovitvami o tem, da je pri uporabniku najprej v februarju 2015 postalo nepotrebno delo skoraj 200 delavcev, nakar je v naslednjih mesecih postajalo nepotrebno delo manjših skupin delavcev (do 30). Zgolj na podlagi dejstva, da je tožena stranka tožnika obvestila o čakanju na delo z obvestilom, ki je nosilo datum 21. 2. 2015, ko je prišlo tudi do incidenta med sodelavcem tožnika in tožnikom, ne dokazuje, da bi bila tožena stranka v času pisanja tega obvestila že obveščena o tem dogodku, še manj pa, da je prav ta dogodek dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki. Tudi dejstvo, da je od izdaje obvestila o čakanju na delo do prvega dne čakanja na delo minil kratek čas (dva ali tri dni), četudi bi to predstavljano izjemo od siceršnje prakse tožene stranke in konkretnega uporabnika, na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne vpliva. Življenjsko logično je tudi pojasnilo priče A.A., da so delavce obveščali o čakanju na delo ob koncu njihove izmene, saj so po takem obvestilu zaradi prizadetosti težje delali. Svoje trditve, da je bilo pričanje te priče (zlasti glede tega, da je štela tožnika za dobrega delavca) prirejeno za potrebe tega postopka, tožnik ni utemeljil z nobeno konkretno okoliščino, ki bi kazala na to, zato sodišče njegovim domnevam o tem ni moglo slediti. Sicer pa je tudi sam tožnik izpovedal, da mu je ta priča v telefonskem pogovoru dejala, da je "priden delavec" in da se bo trudila najti mu delo pri drugem uporabniku. Na to, za kakšnega delavca je štela tožnika tožena stranka, ne vpliva izpoved priče pri uporabniku, da je bil tožnik povprečen delavec (kar tudi sicer ne pomeni, da ni bil dober delavec).

10. Iz pritožbe izhaja, da je za odločitev v tej zadevi bistveno, ali je bilo v času odpovedi tožnikovo delo pri uporabniku C. d. d. še potrebno. To je materialnopravno zmotno stališče, saj je v specifični situaciji, ko gre za delodajalca, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev drugemu uporabniku, odločilen obstoj poslovnega razloga pri delodajalcu in ne pri uporabniku (prim. s sodbama Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 182/2016 z dne 17. 3. 2016 in Pdp 1654/2014 z dne 26. 3. 2015). To pomeni, da je bila v predmetni zadevi tožena stranka dolžna dokazovati, da je pri njej obstajal poslovni razlog, ni pa ji bilo treba dokazovati tudi obstoja in časa nastanka poslovnega razloga pri uporabniku C. d. d. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je uporabnik toženo stranko obvestil, da tožnikovega dela ne potrebuje več (najprej mu je bilo zato odrejeno čakanje na delo, nato pa mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka tožniku po prenehanju dela pri tem uporabniku skušala najti delo pri drugem uporabniku, ki pa ga tožnik ni sprejel. Temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Tožena stranka pa je sicer s tem izkazala tudi drugi pogoj za odpoved iz poslovnega razloga, namreč, da tožniku ni mogla zagotoviti dela pri drugem uporabniku.

11. V pritožbi tožnik trdi še, da je E.E. dobil odpoved pogodbe o zaposlitvi junija 2015 zaradi s strani tožnika vložene tožbe. Ta trditev ostaja na ravni domneve, saj jo je tožnik podkrepil zgolj z dejstvom, da je tožena stranka podala to odpoved po prejemu tožnikove tožbe. Do pritožbenega sklicevanja, da je glede obveščanja tožene stranke uporabnik kršil določbo VI./c Pogodbe o zagotavljanju dela delavcev (B 2), se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, ker gre za nedopustne pritožbene novote. Tožnik jih namreč prvič podaja šele v pritožbi, pri tem pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na to pa pritožbeno sodišče dodaja, da te trditve niso bistvene za odločitev v zadevi, saj se navedena določba nanaša na obveznosti uporabnika v razmerju do tožene stranke, njegove kršitve te pogodbe pa na zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne vplivajo.

12. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.