Jedro

V najemni pogodbi je bilo dogovorjeno, da se višina najemnine usklajuje z evropskim indeksom drobnoprodajnih cen (angleško HICP), tožena stranka pa drugačnega dogovora ni zatrjevala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je 1) ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197185/2013 z dne 10. 12. 2013 v prvem odstavku izreka glede plačila 14.236,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 dalje in v celoti v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka), 2) razveljavilo navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku glede plačila 91,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 12. 2013 (II. točka izreka) in 3) toženki naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je tožnica 12. 10. 2006 vstopila v najemno pogodbo, ki je bila 22. 12. 2003 sklenjena z družbo S. d.o.o. Po tretji točki pogodbe je najemnina znašala 6 % mesečnega bruto prometa najemnika, vendar najmanj eno mesečno osnovno najemnino v višini 13 EUR/m2 z davkom na dodano vrednost. Tako najemnino je toženka ves čas plačevala. Do aprila 2010 je najemnina po teh kriterijih znašala 3.553,31 EUR in se tri leta in tri mesece ni spreminjala. Zaradi krize in padca cen nepremičnin so se najemnine od 2008 celo zmanjševale. Aprila 2010 pa je tožnica začela samovoljno uporabljati peti člen pogodbe, ki govori o zavarovanju proti izgubi vrednosti in v kateri je naveden indeks EIDC. Pogodbeno določbo o zavarovanju izgube vrednosti je treba gledati v luči vseh okoliščin najemne pogodbe. Tožnica v kriznih časih iz znanih razlogov ni uporabljala določb o izgubi vrednosti, ker je splošno stanje na področju najema poslovnih prostorov kazalo na močan trend znižanja. Tudi tožnica je več najemnikom na S. znižala najemnine, toženki pa neupravičeno višala. Toženka ni nikoli pristala na indeks HICP, ki ga je tožnica začela samovoljno pričela uporabljati v aprilu 2010. S tem je molče pristala, da se določba o izgubi vrednosti ne upošteva.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V členu V najemne pogodbe, sklenjene med tožničinim prednikom in toženko, je bilo dogovorjeno, da se plačilo mesečne najemnine, akontacije obratovalnih stroškov in upravnih stroškov v skladu s IV. točko v skladu z evropskim indeksom drobnoprodajnih cen (EIDC) zavaruje proti izgubi vrednosti, pri čemer velja kot osnova indeks, objavljen v mesecu sklenitve pogodbe.

6. Pravilno je stališče izpodbijane sodbe, da bi toženka morala dokazati drugačen pogodbenih dogovor od zapisanega, kot tudi zaključek, da toženka tega ni dokazala. Pravilno je tudi stališče sodbe, da bi morebitne spremenjene okoliščine morala toženka uveljavljati z oblikovalnim zahtevkom.

7. Že v izpodbijani sodbi so podani pravilni razlogi, zakaj okoliščine, ki jih je toženka zatrjevala v postopku pred sodiščem prve stopnje in jih ponavlja v pritožbi, niso pomembne. Pritožba ne vzbuja dvoma niti o tem, da je bil pri izračunu dolžne najemnine uporabljen dogovorjeni – in ne kakšen drug – indeks. Kot je navedeno že v sodbi, ime (in vsebinska opredelitev) indeksa temelji na Uredbi Sveta (ES) št. 2494/95 z dne 23. 10. 1995 o harmoniziranih indeksih cen življenjskih potrebščin. Uredba je uvedla termina harmonizirani indeks cen življenjskih potrebščin (z angleško kratico HICP – harmonized indices of consumer prices) in evropski indeks cen življenjskih potrebščin (z angleško kratico EICP in nemško kratico, uporabljeno tudi v pogodbi, EVPI). Razlika med njima je le v tem, da prvi predstavlja primerljivi indeks cen življenjskih potrebščin, ki ga pripravlja država članica, drugi pa indeks cen, ki ga za Skupnost pripravlja Komisija na podlagi indeksov HICP držav članic. Pritožba ne uveljavlja, da za izračun najemnine ne bi bil uporabljen indeks, ki je bil dogovorjen s pogodbo.

8. Ker niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, tožničin strošek za odgovor na pritožbo, ki glede na pritožbene očitke ne dodaja nič bistvenega k argumentom izpodbijane sodbe, pa ni bil potreben strošek postopka.