Jedro

Kljub nekaterim odstopanjem in izjemam je že stvarnopravni režim pred uveljavitvijo SPZ temeljil na načelu povezanosti zemljišča in objekta. O sestavini nepremičnine lahko zato govorimo le v primeru tistih objektov, ki so po svojem namenu trajno povezani z nepremičnino, na kateri se nahajajo. Sestavina nepremičnine je torej lahko le tisto, kar je na tej nepremičnini, nad ali pod njo. Ker je bilo ugotovljeno, da sporne instalacije niso na nepremičnini parc. št..., ne ustrezajo pojmu pravnega standarda sestavine. Negativen je tudi odgovor na vprašanje, ali so instalacije pritikline. Pritiklina je samostojna premična stvar. Ker so bili vodi pred gradbenimi posegi fizično povezani s kotlovnico, jih že iz tega razloga ni mogoče kvalificirati kot pritiklino.

Temeljno načelo obligacijskega prava nikomur škodovati (16. člen ZOR) se na področju urejanja prostora med drugim uresničuje prek pravnih pravil, ki urejajo graditev in rekonstrukcijo objektov (primerjaj s prvim odstavkom 1. člena ZGO, Ur. l. SRS, št. 34/84 in 29/86, ki je veljal v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo 8.3.1999). Prav ta pravila so zato temeljni vrednostni kriterij za presojo dopustnosti ravnanja toženih strank.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora šesti toženi stranki v 15 dneh povrniti 469.500 SIT stroškov revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da morajo tožene stranke kotlovnico tožeče stranke v roku 8 dni preko toplovodnega omrežja povezati s kinetami do objektov, natančno opisanih v I. 1. točki sodbe; in izvesti prestavitev v projektirani koridor komunalne infrastrukture dela sekundarnega voda do kotlovnice tožeče stranke. Zavrnilo je tožbeni zahtevek zoper šesto toženo stranko Z. d.d. za plačilo 5.084.749,94 SIT. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek zoper vse tožene stranke za plačilo 23.573.995,50 SIT in plačilo letne rente v višini 5.084.749,94 SIT. Ocenilo je, da tožeča stranka ni dokazala, da bi bila lastnik toplovodnega oziroma plinovodnega omrežja, na katerem je prišlo do zatrjevanih posegov. Toplovodni razvodi in plinovod niso bili del stečajne mase P. d.d. niti G. p.o., zato niso mogli biti predmet prodajne pogodbe z dne 6.3.1998. Denarni zahtevek zoper šesto toženo stranko je zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da šesta tožena stranka ni kršila najemne pogodbe. Podrejeni tožbeni zahtevek je zavrnilo, ker je sklenilo, da ravnanje toženih strank, ki so dela izvajale v skladu s projekti in dovoljenji, ni bilo protipravno.

Tožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V pretežni meri se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje, kot odločilno pa je poudarilo, da toplovodni in plinovodni vodi niso bili predmet prodajne pogodbe z dne 6.3.1998. Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije reviziji ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveni poudarki revizije so naslednji: V postopku je bilo izkazano, da je tožeča stranka z nakupom na dražbi v stečajnem postopku družbe P. d.d. med drugim postala lastnik nepremičnine parc. št. ... poslovna stavba ter na njej stoječe mehanične delavnice in kotlovnice. Kot najboljši ponudnik je kupila celotni kompleks z nepremičninami in premičninami kot funkcionalno celoto s sestavinami in pritiklinami. Posledica dražbe je bila prodajna pogodba z dne 3.6.1998. Funkcionalna celota nepremičnin in premičnin je s kotlovnico, ogrevalnim sistemom in sistemom napajanja z energetskim virom - plinom pred prodajo in po dražbi služila ogrevanju okoliških zgradb. Z nemožnostjo vzpostavitve v prejšnje stanje in odrezanjem spornih vodov je tožnik onemogočen pri izvrševanju lastninske pravice oziroma njene gospodarske in ekološke funkcije, kar je v nasprotju s prvim odstavkom 67. člena Ustave RS, 4. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80, 20/80 in 36/90, ZTLR) oziroma 37. členom Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02, SPZ). Obširen dokazni postopek je izkristaliziral okoliščine izgradnje in financiranja plinovodnega in toplovodnega omrežja s kotlovnico, na podlagi česar bi morali nižji sodišči napraviti zaključek o obstoju lastninske pravice tožeče stranke na instalacijskih vodih. Ker ne sodišče prve ne sodišče druge stopnje nista analizirali zgodovine izgradnje kotlovnice z instalacijami, je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP). Zaključek, da niti plinovodno niti toplovodno omrežje nista last niti solastnina tožeče stranke, je napačen. Za nepremičnino je bistveno, da k njej spadajo tiste zgradbe, ki so zgrajene na zemljišču z namenom, da tam trajno ostanejo. Za uvrstitev stvari med nepremičnine je pogoj fizična ali ekonomska zveza z nepremičnino, kar velja zlasti za stavbe. K nepremičnini spadajo tudi vse stvari, ki so v zgradbi trajno pritrjene (vodovodne cevi, instalacije, vgrajena centralna kurjava). Podobno velja za stvari, ki so organsko spojene z zemljiščem. Vodi toplovodnega omrežja in plinovodni priključek predstavljajo sestavino oziroma pritiklino nepremičnine - kotlovnice s funkcionalnim zemljiščem, kar vse je tožeča stranka kupila na dražbi.

Če tožeča stranka že ni izključna lastnica toplovodnih in plinovodnih instalacij, ji v vsakem primeru pripadajo pravice kot solastniku skupnih instalacij in naprav. Sistem ogrevanja s toplovodnimi kinetami in plinovodnim omrežjem je del sistema zasebne komunalne infrastrukture lastnikov nepremičnin, ki se nahajajo na področju nekdanjega P. V spis predložene listine dokazujejo, da je P. d.d. kot investitor kotlovnice za izgradnjo infrastrukture prispeval 20,6 % delež investicijskih sredstev, ostalo pa lastniki sosednjih stavb. Investicije v skupne infrastrukturne objekte je treba presojati po pravilih družbene pogodbe (societas) oziroma po pravilih solastniške skupnosti. Namen solastnine, ki je nastala z družbeno pogodbo, je bil, da si vsi družbeniki zagotovijo ogrevanje iz kotlovnice tožeče stranke. Z nakupom je tožeča stranka prevzela obveznosti, na drugi strani pa tudi pravice do solastnine na kinetah in razvodih toplovodnega omrežja in plinovodnem omrežju. O vsem tem sodišče prve stopnje ni zavzelo pravilnega materialnopravnega stališča, to napako pa je ponovilo sodišče druge stopnje.

Tožnikov zahtevek je bil oblikovan tudi na podlagi 185. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR). Ravnanje tožencev je bilo v nasprotju z Odlokom o ureditvenem načrtu centralnega dela Bršljina (Uradni list RS, št. 39/98, Ureditveni načrt) in Odlokom o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do 2000 in srednjeročnega družbenega plana Občine Novo mesto za obdobje od leta 1986 do 1990 (za območje Mestne občine Novo mesto), dopolnjene 1998/1 (za poslovno-stanovanjsko območje Bršljina) (Uradni list RS, št. 39/98, Odlok). Namesto prestavitve toplovodne napeljave in plinskega dovoda v novo projektirane dovode so namreč toženci odrezali instalacije in priključili novo kotlovnico šeste tožene stranke. Takšno ravnanje ima vse elemente civilnega delikta. Zaradi njega so se povečali obratovalni stroški kotlovnice, zmanjšala njena ekonomska rentabilnost, podjetniški izgledi tožeče stranke in vrednost nepremičnine kot celote.

Podana je tudi poslovna odškodninska odgovornost šeste tožene stranke. Odrezanje kotlovnice, zgraditev novih vodov in prevezava toplovodnih vodov na novo kotlovnico v lasti šeste tožene stranke ter priključitev plinovodnega omrežja iz edine merilne razvodne postaje na novo kotlovnico, s čimer je bila tožeči stranki onemogočena uporaba cenejšega vira energije, je zlasti v interesu šeste tožene stranke. Izkoristila je svoj položaj in "prevzela" dejavnost tožeče stranke. Ni res, da toplovodno in plinovodno omrežje ni bilo predmet najema, saj omrežje brez kotlovnice sploh ne bi moglo funkcionirati in ne bi imelo nobenega pomena. Ni šlo za klasično najemno razmerje, saj je šesta tožena stranka od tožeče stranke prevzela izvajanje določene gospodarske dejavnosti, katere predmet je nudenje storitev tretjim. Kotlovnico in instalacije je treba obravnavati kot celoto. Šesta tožena stranka je med trajanjem zakupnega razmerja brez privolitve tožeče stranke izvršila spremembe v sistemu delovanja najete stvari, čeprav 572. člen ZOR jasno prepoveduje kakršnekoli spremembe na zakupljeni stvari, zlasti pa posege vanjo, če to ovira njeno rabo. Šesta tožena stranka je kršila načelo vestnosti in poštenosti, saj je s svojim ravnanjem onemogočila tožeči stranki, da svojo gospodarsko dejavnost opravlja v enakem obsegu kot prej.

Šesta tožena stranka je odgovorila na revizijo in predlagala, naj Vrhovno sodišče Republike Slovenije revizijo zavrne. Meni, da je do posegov v toplovodno in plinovodno omrežje prišlo na zemljiščih, ki niso v lasti tožeče stranke, zato sta ji sodišči utemeljeno odrekli aktivno legitimacijo. Sporni vodi so sestavina nepremičnine, po kateri potekajo oziroma ji služijo. Ob rekonstrukciji toplovodnega in plinovodnega omrežja so bila izdana potrebna upravna dovoljenja, namembnost kotlovnice tožeče stranke pa je bila ohranjena. Toplovodno in plinovodno omrežje ni bilo predmet najema med tožečo stranko in šesto toženo stranko. Šesta tožena stranka je imela sklenjeno pogodbo o dobavi plina in ogrevalne pogodbe z uporabniki, še preden je tožeča stranka postala lastnica kotlovnice, ki jo je kupila na dražbi. Vsa prizadevanja šeste tožene stranke za ohranitev najemnega razmerja so bila zaman, saj je tožeča stranka postavljala nesprejemljive pogoje. Šesta tožena stranka je bila zato prisiljena iskati poslovne rešitve in je šla v novo investicijo za izgradnjo lastne kotlovnice.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in ostalim toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Revizija ni utemeljena.

O neobstoju lastninske pravice tožeče stranke na toplovodnih in plinovodnih instalacijah: Ugotovljeno je bilo, da je tožeča stranka nepremičnino parc. št... poslovna stavba v izmeri 1446 m2 vl. št. ... in na njej stoječo mehanično delavnico s kotlovnico površine 1367 m2 kupila v postopku unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika družbe P. d.d. v stečaju. Ne glede na to, da je bilo premoženje stečajnega tožnika prodano na javni dražbi (prvi odstavek 149. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Uradni list RS, št. 67/93 in nasl., ZPPSL), je bil pravni temelj za pridobitev lastninske pravice tožeče stranke na nepremičnini parc. št. ... prodajna pogodba med stečajnim dolžnikom in tožečo stranko z dne 6.3.1998. Pravilno je zato izhodišče, posebej poudarjeno v sodbi sodišča druge stopnje, da je za presojo obstoja lastninske pravice tožeče stranke na toplovodnih in plinovodnih instalacijah ključno vprašanje, ali se je prodajalec - stečajni dolžnik s prodajno pogodbo z dne 6.3.1998 zavezal, da bo sporno instalacijske vode izročil kupcu tako, da bo ta na njih pridobil lastninsko pravico. Odgovor je treba iskati v določilu 1. člena prodajne pogodbe z dne 6.3.1998. To je glede predmeta prodaje povsem jasno, saj ima en sam možni besedni pomen. Pomensko jasno določilo ne more biti predmet razlage, ampak ga je treba uporabiti tako, kot se glasi (prvi odstavek 99. člena ZOR). Okoliščina, da je navedeno, da "se nepremično in premično premoženje prodaja kot funkcionalna celota", ničesar ne spreminja. Gre za izpeljavo posebnega pravila stečajnega postopka, katerega namen je, da se ohrani dejavnost (proizvodni proces), ki ga je pred začetkom stečaja opravljal stečajni dolžnik (prvi odstavek 150. člena ZPPSL), ne pa za določilo, ki bi napeljevalo na misel, da so bile predmet prodajne pogodbe tudi instalacije toplovodnega in plinovodnega omrežja.

Ker je pri vprašanju prenosa lastninske pravice na spornih instalacijah ključno, ali so bile predmet prodajne pogodbe z dne 6.3.1998, dejstvo, ali so bili vodi knjiženi kot del osnovnih sredstev družbe P. d.d. v stečaju oziroma ali so bili del stečajne mase tega podjetja, sploh ne spada v skupnost pravotvornih dejstev, ki glede na pravno normo ustanavljajo ali ukinjajo pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla. Četudi bi držalo, da so bili toplovodni in plinovodni vodi v trenutku sklenitve prodajne pogodbe 6.3.1998 v lasti prodajalca, kupec - tožeča stranka iz razloga, ker niso bili predmet prodajne pogodbe, z njeno sklenitvijo ni pridobil obligacijske pravice, da od prodajalca zahteva, da nanj prenese lastninsko pravico na spornih instalacijah. Kako pravno nepomembna je okoliščina razpolagalne sposobnosti prodajalca v konkretnem primeru, postane še toliko bolj očitno, če jo ovrednotimo v kontekstu določbe 156. člena ZPPSL, v skladu s katero pri vseh načinih prodaje v stečaju veljajo določbe splošnih predpisov o obligacijskih in stvarnopravnih posledicah prodaje na prisilni javni dražbi. Stvarnopravni režim namreč na premičninskem področju v posebej določenih izjemnih situacijah odstopa od postulata, da je razpolagalna sposobnost eden temeljnih pogojev za prenos lastninske pravice. Eden od takšnih primerov je pravnoposlovna pridobitev lastninske pravice v primeru nakupa na javni dražbi: če so izpolnjeni določeni pogoji, učinkuje ne glede na to, da prenosnik nima razpolagalne sposobnosti (primerjaj z 31. členom ZTLR). Povedano omogoča sklep, da zaradi nerelevantnosti teh dejstev ni bilo nobene potrebe, da bi nižji sodišči podrobneje analizirali zgodovino izgradnje kotlovnice z instalacijami oziroma se opredeljevali do vprašanja, ali je bilo sporno toplovodno in plinovodno omrežje del osnovnih sredstev in posledično stečajne mase družbe P. d.d. v stečaju. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Čeprav pozitivno stvarno pravo pred uveljavitvijo SPZ ni definiralo temeljnih stvarnopravnih pojmov sestavine in pritikline stvari, je bila uporaba obeh pravnih standardov uveljavljana v pravni teoriji in sodni praksi. Glede (bistvene) sestavine je tako veljalo, da ni mogla biti objekt stvarnih pravic, saj je izgubila svojo pravno samostojnost1. Za pritiklino pa se je že v času veljavnosti ZTLR štela samostojna premična stvar, ki sicer ni sestavina glavne stvari, je pa za njo funkcionalno oziroma prostorsko povezana2. Zemljišče parc. št... poslovna stavba in na njej stoječa mehanična delavnica in kotlovnica je nepremičnina. Kljub nekaterim odstopanjem in izjemam je že stvarnopravni režim pred uveljavitvijo SPZ temeljil na načelu povezanosti zemljišča in objekta. O sestavini nepremičnine lahko zato govorimo le v primeru tistih objektov, ki so po svojem namenu trajno povezani z nepremičnino, na kateri se nahajajo. Sestavina nepremičnine je torej lahko le tisto, kar je na tej nepremičnini, nad ali pod njo. Ker je bilo ugotovljeno, da sporne instalacije niso na nepremičnini parc. št..., ne ustrezajo pojmu pravnega standarda sestavine. Negativen je tudi odgovor na vprašanje, ali so instalacije pritikline. Pritiklina je samostojna premična stvar. Ker so bili vodi pred gradbenimi posegi fizično povezani s kotlovnico, jih že iz tega razloga ni mogoče kvalificirati kot pritiklino.

Ker tožeča stranka na spornih toplovodnih in plinovodnih instalacijah nima nobenega lastninskopravnega ali drugega stvarnopravnega upravičenja, se pred posegi ne more uspešno braniti z negatorno tožbo (primerjaj z 42. členom ZTLR) niti ni mogoče toženi stranki očitati, da je svojo lastninsko pravico izvrševala v nasprotju z namenom, zaradi katerega je z zakonom ustanovljena ali priznana, ali v nasprotju z moralo (primerjaj z drugim odstavkom 4. člena ZTLR).

O uporabi pravnih pravil družbene pogodbe oziroma solastniške skupnosti: Nižji sodišči se utemeljeno nista podrobneje ukvarjali z vprašanjem subsumcije življenjskega primera pod pravna pravila Občega državljanskega zakonika, ki urejajo družbeno pogodbo (§ 1175 do 1216). Razglabljanje o tem, ali ima skupnost oseb v konkretnem primeru opredelilne elemente družbe civilnega prava oziroma solastniške skupnosti, je ob dejstvu, da tožeča stranka zatrjuje, da je bil soinvestitor izgradnje infrastrukture P. d.d., povsem nepotrebno. Tožeča stranka je v stečajnem postopku stečajnega dolžnika družbe P. d.d. kupila del premoženja, ki je tvorilo funkcionalno celoto (prvi odstavek 150. člena ZPPSL), zato ni univerzalni pravni naslednik stečajnega dolžnika. Čeprav bi se izkazalo, da je bil slednji zaradi oblikovanja družbe civilnega prava solastnik toplovodnega oziroma plinovodnega omrežja, te pravice brez pravnega temelja niso mogle preiti na tožečo stranko .

O odškodninski odgovornosti toženih strank: Normativno hipotezo 154. člena ZOR tvorijo štiri predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) nedopustna škoda, (3) vzročna zveza in (4) odgovornost. Predpostavka protipravnosti ravnanja se kaže v nastopu prepovedane posledice (škode), ki izvira iz sfere odgovorne osebe. Temeljno načelo obligacijskega prava nikomur škodovati (16. člen ZOR) se na področju urejanja prostora med drugim uresničuje prek pravnih pravil, ki urejajo graditev in rekonstrukcijo objektov (primerjaj s prvim odstavkom 1. člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86, ki je veljal v času izdaje enotnega dovoljenja za gradnjo 8.3.1999). Prav ta pravila so zato temeljni vrednostni kriterij za presojo dopustnosti ravnanja toženih strank. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bilo toženim strankam izdano enotno dovoljenje za gradnjo z dne 8.3.1999 ..., in dopolnilno enotno gradbeno dovoljenje z dne 9.6.1999 ..., ki sta med drugim obsegali dovoljenje za gradnjo toplovoda in sekundarnega plinovoda ter prestavitev plinske merilne razvodne postaje P. s priključnim plinovodom v Bršljinu na zemljišče parc. št. 1 k.o. ... Sklep o neobstoju protipravnih ravnanj toženih strank temelji na v revizijskem postopku neizpodbojnih ugotovitvah sodišča prve stopnje (glej razloge na 15. in 16. strani sodbe), da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da so vsi s projektom predvideni posegi usklajeni z Ureditvenim načrtom, vsa dela pri novogradnji pa izvedena v skladu s potrjeno tehnično dokumentacijo, na podlagi česar je Upravna enota Novo mesto 16.7.1999 izdala uporabno dovoljenje ... za komunalno infrastrukturo s cesto D in G v območju ureditvene enotes P2 in P3 centralnega dela Bršljina, ki med drugim obsega tudi sekundarni plinovod in toplovod.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bili posegi toženih strank v nasprotju s pravnimi pravili, ki urejajo graditev objektov, je materialnopravni sklep o odsotnosti njihovega nedopustnega ravnanja pravilen. Ker ni podana ena izmed predpostavk, ki morajo biti kumulativno izpolnjene za nastanek odškodninske obveznosti, tožbeni zahtevek tožeče stranke tudi na tej podlagi ni utemeljen. Opisani nosilni razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka iz naslova odškodninske odgovornosti toženih strank sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno podkrepili z dejstvom, da je dobavitelj plina pogodbo sklenil s šesto toženo stranko, ne pa s tožečo stranko. To pomeni, da bi do škodnega dogodka z enakimi posledicami (povečanje obratovalnih stroškov kotlovnice, zmanjšanje njene ekonomske rentabilnosti, zmanjšanje podjetniških izgledov tožeče stranke in zmanjšanje vrednosti nepremičnine) prišlo tudi, če tožene stranke ne bi storile očitanega ravnanja. Skratka, ne samo, da ravnanje tožene stranke ni bilo v nasprotju s pravnim redom, ampak, izhajajoč iz teorije o adekvatni vzročnosti, tudi ni v pravno relevantni vzročni zvezi s škodnim dogodkom.

O odškodninski odgovornosti šeste tožene stranke: Bistvene prvine dejanske podlage, ugotovljene na prvih dveh stopnjah sojenja, na katere je bilo vezano revizijsko sodišče pri preizkusu revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava v zvezi s presojo poslovne odškodninske odgovornosti šeste tožene stranke, so: – tožeča stranka in šesta tožena stranka sta 16.7.1998 sklenili najemno pogodbo s predmetom najema - objekt kotlovnice z opremo kotlovnice, ki je potrebna za ogrevanje; – toplovodni oziroma plinovodni vodi niso bili predmet najemne pogodbe; – šesta tožena stranka je od prve in druge tožene stranke kupila poslovni prostor - novo plinsko kotlovnico, za katero je pridobila uporabno dovoljenje; – šesta tožena stranka je bila na podlagi sklenjenih pogodb o ogrevanju dolžna izpolnjevati svojo pogodbeno obveznost in zagotoviti ogrevanje okoliških objektov; – šesta tožena stranka je imela sklenjeno pogodbo o dobavi plina z dobaviteljem G. d.o.o.; – šesta tožena stranka se investitorjem oziroma organu, ki je izdajal ustrezna dovoljenja, ni nikoli predstavljala kot lastnik sporne kotlovnice.

Ker kotlovnice s plinovodnimi in toplovodnimi instalacijami glede na jasno določbo 2. člena najemne pogodbe z dne 16.7.1998 ni mogoče obravnavati kot celoto, šesti toženi stranki ni mogoče očitati, da je ravnala v nasprotju z določilom 572. člena ZOR, ki prepoveduje posege v zakupljeno stvar3. Stališče tožeče stranke, da "je šesta tožena stranka od tožeče stranke prevzela izvajanje gospodarske dejavnosti", je v nasprotju z dejstvom, da je bila šesta tožena stranka tisti subjekt, ki je imela sklenjene pogodbe tako z dobaviteljem plina kot z odjemalci oziroma uporabniki toplotne energije. Tovrstne storitve je torej tretjim že v času najemnega razmerja med pravdnima strankama nudila šesta tožena stranka, ki pa je pri tem uporabljala v najem dano stvar - kotlovnico z opremo. Revizijsko sodišče se v celoti pridružuje sklepni oceni nižjih sodišč, da je šesta tožena stranka z nakupom lastne kotlovnice zasledovala poslovno določitev, ki ji je omogočila v razmerju do najemodajalca neodvisen položaj, zato ji, upoštevajoč načelo svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave RS), ni mogoče očitati kršitve načela vestnosti in poštenja. Dejanje ene stranke samo zaradi okoliščine, da so zaradi njega prizadeti interesi nasprotne stranke, še ni v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja.

Revizijsko sodišče je neutemeljeno revizijo tožeče stranke zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka, ki z revizijo ni uspela, mora šesti toženi stranki povrniti njene stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo odgovora na revizijo, povečano za davek na dodano vrednost, materialne stroške in sodno takso za odgovor na revizijo ter znašajo skupaj 469.500 SIT.

Op. št. 1: Glej M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 119. Op. št. 2: Glej M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 122. Op. št. 3: Sicer pa se določba 572. člena ZOR sploh ne nanaša na najemnika, ampak omejuje lastninsko svobodo najemodajalca (torej tožeče stranke), ki mu prepoveduje spremembe na stvari, dani v najem.