Jedro

Pri porazdelitvi bremena preživljanja za A. za preteklo obdobje je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo toženki v prid okoliščino, da je prispevala za kritje stroškov letalskih prevozov otroka glede na razmerje med plačama pravdnih strank večji delež od tožnika. Pri kritju teh stroškov ni mogoče izhajati iz splošnega pravila, da stroški s prevozom na stik niso strošek otrokovega preživljanja oziroma del njegovih potreb, saj je A. v relevantnem obdobju prihajal v Slovenijo za daljši čas, njegov prihod pa ni bil namenjen zgolj izvrševanju stikov s toženko (šlo je tudi za preživljanje počitnic, druženje s taborniki, udeležbo na računalniški delavnici ipd.).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se II. točka izreka sodbe spremeni tako, da se besedilo "v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti dalje do plačila" (v predzadnji in zadnji vrstici te točke) nadomesti z besedilom "z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega zneska preživnine iz te točke za čas od vsakega 20. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila".

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (prvo sodišče) je ugotovilo, da je utemeljen zahtevek za zaupanje mladoletnega otroka pravdnih strank v varstvo in vzgojo tožniku za čas od 24. 8. 2015 do 21. 6. 2017 (I. točka izreka). Toženki je naložilo plačilo preživnine za mladoletnega sina za obdobje in v zneskih, kot je to razvidno iz II. točke izreka sodbe, pri čemer je toženki še naložilo, da je dolžna plačati zamudne obresti od prisojenih zneskov preživnine za cas od poteka izpolnitvenega roka 15 dni do plačila. Kar je tožeča stranka zahtevala več oziroma drugače je prvo sodišče zavrnilo (III. točka izreka) in odločilo, da pravdni stranki nosita svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki izpodbija zavrnilni del sodbe prvega sodišča in odločitev o stroških, kot je to razvidno iz pritožbenih navedb. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da v celoti ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi v izpodbijanem delu in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta pravdni stranki 22. 8. 2017 soglašali, da se preživninska obveznost določi za čas od 1. 9. 2015 do 30. 6. 2017. Zato ni jasno stališče prvega sodišča, da je preživnina za čas od 1. 9. 2016 dalje že določena s sodno poravnavo, saj je v tem delu šlo zgolj za začasno preživnino. Na naroku 25. 8. 2016 je tožnik poudaril, da v celoti vztraja pri svojem preživninskem zahtevku v znesku 650,00 EUR na mesec. Tožnik je izkazal, da so potrebe mladoletnega A. v času bivanja v K. znašale približno 2.083,87 EUR mesečno. Sodišče ne pojasni, zakaj je kot primeren strošek za hrano določilo znesek 200,00 EUR, čeprav je tožnik v svojih vlogah in v izpovedbi povedal, da porabi za sinovo prehrano okoli 480,00 EUR. Ni jasna tudi odločitev sodišča glede stanovanjskih stroškov. Stroški bivanja v stanovanju znašajo povprečno 1.497,88 EUR, skupaj z obratovalnimi stroški pa strošek na eno osebo znaša približno 748,94 EUR. Arbitraren je zaključek, da bi toženka plačevala tudi bivalne stroške tožnika, če bi sodišče priznalo polovico vseh stroškov. Razlogovanje sodišča, da bi tožnik lahko najel manjše stanovanje za nižjo najemnino, nima nobenega vpliva, še zlasti, ker prvo sodišče ni preverilo, koliko znaša povprečna najemnina v K. Povprečna najemnina dvosobnega stanovanja v ... znaša 2.300,00 CAD, kot to izhaja iz članka ... Sodišče bi moralo med stroški preživljanja otroka upoštevati tudi stroške njegovega varstva v višini približno 330,00 EUR mesečno. K. zakonodaja zahteva od staršev, da za otroke zagotovijo ustrezno varstvo. V provinci ... je obvezno zagotoviti otroku varstvo do njegovega šestnajstega leta starosti. Tožnik je bil zato obvezan zagotavljati varstvo za sina in ga tudi plačevati. Prvo sodišče je napačno upoštevalo toženkina nakazila v zneskih 500,00 EUR in dvakrat 100,00 EUR kot delno plačilo preživnine, saj je šlo pri tem za plačilo prevozov mladoletnega A. na relaciji ... – L. – ... Stroški s prevozom na stik se ne upoštevajo kot del otrokovih potreb. Smiselno enako velja tudi za stroške mednarodnih klicev otroka, česar sodišče ni upoštevalo. Glede navedenih plačil je sodišče zaslišalo le toženko, ne pa tudi tožnika, s tem pa je bila kršena tožnikova pravica do izjave. Prvo sodišče bi moralo ugoditi preživninskemu zahtevku v celoti, saj je toženka bila zmožna plačevati zahtevano preživnino glede na svoje zmožnosti. Stroški prevozov mladoletnega A. so neupoštevni kot del njegovih potreb, razen tega pa jih je kril tudi tožnik. Ni jasno, kakšen vpliv ima na odmero višine preživnine v spornem obdobju trenutno finančno stanje toženke, ko ji je bil mladoletni sin že dodeljen v varstvo in vzgojo. Napačna je odločitev glede obrestnega dela tožbenega zahtevka, enako pa velja tudi za odločitev o pravdnih stroških.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na naroku 25. 8. 2016 sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo, s katero sta "začasno" uredili medsebojna razmerja v zvezi z njunim sinom A. Iz zapisnika o tem naroku je razvidno, da sta soglašali o začasnosti te ureditve, in sicer tudi o tem, da se sin začasno zaupa v varstvo in vzgojo tožniku, da je toženka dolžna plačevati za preživljanje sina začasno preživnino v znesku 250,00 EUR od 1. 9. 2016 dalje in da ta sodna poravnava velja do pravnomočnega zaključka te pravde oziroma do drugačne odločitve sodišča. Ob sklepanju sodne poravnave je tožnik izpostavil, da predstavlja dogovorjena preživnina 250,00 EUR zgolj nesporni znesek preživnine, ker v celoti vztraja pri svojem preživninskem zahtevku, da je toženka dolžna plačevati preživnino v znesku 650,00 EUR mesečno. Glede na to je očitno, da je ta sodna poravnava imela po volji strank enak učinek, kot začasna odredba, s katero bi bila določena začasna preživnina. To izhaja tudi iz "soglasja" pravdnih strank na naroku 22. 8. 2017, da se preživninska obveznost določi (oziroma, da se o njej odloči) za čas od 1. 9. 2015 do 30. 6. 2017, glede na to, da je bil A. po sodni poravnavi z dne 21. 6. 2017 zaupan v varstvo in vzgojo toženki in da sta se pravdni stranki dogovorili tudi o preživnini, ki jo je tožnik dolžan plačevati za sina od 1. 7. 2017 dalje. Začasna preživnina 250,00 EUR mesečno po sodni poravnavi z dne 25. 8. 2016, zato predstavlja le delno "odločitev" sodišča o preživnini (v tej višini in za obdobje od 1. 9. 2016 do 30. 6. 2017) zato je prvo sodišče moralo odločiti še o preostalem spornem preživninskem zahtevku tožnika za obdobje od vložitve tožbe do 30. 6. 2017 (neupoštevajoč začasno preživnino 250,00 EUR za del tega obdobja). Prvo sodišče je o tem preostalem tožbenem zahtevku za preživnino tudi odločilo, kot je razvidno iz izreka in obrazložitve, le da se je o tem nekoliko nerodno izrazilo (besedilo 19. točke na 12. strani sodbe). Iz konteksta celotne obrazložitve 19. točke je namreč razvidno, da je prvo sodišče presodilo, da znaša primerna preživnina, ki jo je bila za celotno obdobje (od vložitve tožbe do 30. 6. 2017) dolžna plačevati toženka, 250,00 EUR mesečno, višji tožbeni zahtevek pa je prvo sodišče zavrnilo. Očitane kršitve določb postopka zato niso bile storjene.

6. Prvo sodišče je ocenilo, da so znašali stroški otrokove prehrane okoli 200,00 EUR mesečno. Tožnik je v tožbi zatrjeval, da znašajo stroški sinove prehrane mesečno okoli 273,00 EUR, k temu pa je prištel tudi stroške čistil, zdravil in osebne higiene. Zaslišan na naroku 4. 7. 2016 je izpovedal drugače in sicer, da za sinovo prehrano porabi okoli 480,00 EUR mesečno, česar pa ni obrazložil in izkazal. Pritožbena graja ocene višine teh stroškov je pavšalna, zato ne omaje prepričljivosti te ugotovitve prvega sodišča. 7. Neutemeljena je tudi graja ugotovitve višine stroškov bivanja. Tožnik je pred sinovim prihodom v K. živel sam, nato pa sta se s sinom preselila v večje najemno stanovanje. Pravilna je ugotovitev prvega sodišča, da ni bilo potrebe za najem 100 m2 velikega najemnega stanovanja, saj bi za dve osebi bilo primerno tudi stanovanje z bistveno manjšo površino in temu ustrezno nižjo najemnino. Tožnik ni izkazal, kako veliko stanovanje je imel v najemu sam in kolikšno najemnino je zanj plačeval, da bi prvo sodišče lahko opravilo natančnejšo primerjavo stroškov bivanja v obeh stanovanjih in ugotovilo, kolikšen del teh stroškov odpade na sina v okviru njegovih potreb. Glede na okoliščine je prvo sodišče zato pravilno ocenilo, da znašajo mesečni stroški otrokovega bivanja okoli 350,00 EUR. Tožnikovo sklicevanje na članek (v zvezi s povprečno najemnino dvosobnega stanovanja v ...) je neupoštevno že zato, ker dokaza, na katerega se sklicuje v pritožbi, ni predložil v slovenskem prevodu (336. člen ZPP).

8. Prvo sodišče utemeljeno ni priznalo zatrjevanih stroškov otrokovega varstva. Toženka je v vlogi z dne 3. 6. 2016 zanikala, da bi tožniku nastajali zatrjevani stroški ter navedla, da tega stroška tožnik ni izkazal z ustreznimi dokazili. Tožnik bi zato moral dokazati, da je zatrjevane zneske plačeval varuškam, vendar pa tega dokaznega bremena ni zmogel, saj ni izkazal, komu, kdaj in v kateri višini naj bi v obravnavanem obdobju plačeval zatrjevane stroške.

9. Toženka je navedla, da je za sinovo preživljanje nakazala tožniku 500,00 EUR 16. 2. 2016, 100,00 EUR 7. 4. 2016 in 100,00 EUR 4. 5. 2016. Tožnik tem trditvam v postopku pred prvim sodiščem ni ugovarjal. Njegove navedbe v vlogi z dne 6. 3. 2017 se ne nanašajo na ta nakazila. Prvo sodišče je zato utemeljeno upoštevalo navedena nakazila kot plačilo toženkine preživninske obveznosti za februar in marec 2016 ter delno plačilo te obveznosti za april in maj 2016. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (ker je prvo sodišče glede teh nakazil na naroku 22. 8. 2017 zaslišalo le toženko) je neupošteven že zato, ker je prepozen, saj ga tožnik prvič uveljavlja šele v pritožbi (prvi odstavek 286. b člena ZPP).

10. Pritožba ne obrazloži, česa konkretno prvo sodišče ni upoštevalo v zvezi s stroški mednarodnih klicev mladoletnega A. in kako naj bi to vplivalo na odločitev o višini preživnine, zato ta del pritožbe ne terja obrazloženega odgovora prvega sodišča. 11. Glede na povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno ocenilo, da so znašale otrokove potrebe okoli 900,00 EUR mesečno. Pri porazdelitvi bremena preživljanja za A. za preteklo obdobje (tudi v tem delu je odločitev prvega sodišča o določitvi preživnine 250,00 EUR mesečno, upoštevajoč relevantne okoliščine iz 129. člena ZZZDR, kot jih je ugotovilo prvo sodišče, pravilna) je prvo sodišče utemeljeno upoštevalo toženki v prid okoliščino, da je prispevala za kritje stroškov letalskih prevozov otroka glede na razmerje med plačama pravdnih strank večji delež od tožnika. Pri kritju teh stroškov ni mogoče izhajati iz splošnega pravila, da stroški s prevozom na stik niso strošek otrokovega preživljanja oziroma del njegovih potreb, saj je A. v relevantnem obdobju prihajal v Slovenijo za daljši čas, njegov prihod pa ni bil namenjen zgolj izvrševanju stikov s toženko (šlo je tudi za preživljanje počitnic, druženje s taborniki, udeležbo na računalniški delavnici ipd.). V tem pogledu je neizkazana pritožbena trditev, da naj bi tožniku njegova plača v K. omogočala bistveno nižji standard, kot ga toženki omogoča njena plača v Sloveniji. Na porazdelitev bremena preživljanja niso vplivale toženkine pridobitne zmožnosti po 30. 6. 2017, kar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, zato prvo sodišče tudi v tem delu ni storilo očitane bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Odločitev o pravdnih stroških je pravilna iz razlogov, ki jih navaja prvo sodišče, v njih pa je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko stroškovne odločitve.

13. Odločitev prvega sodišča o obrestnem delu tožbenega zahtevka je napačna. Preživninski zahtevek ima dajatveno naravo. Preživninska obveznost toženke je bila terjana v trenutku vložitve tožbe. Ker je sin tedaj živel pri tožniku (in je prvo sodišče ugotovilo, da je bil zahtevek za zaupanje A. v varstvo in vzgojo tožniku za čas od vložitve tožbe do 21. 6. 2017 utemeljen), so od vložitve tožbe dalje mesečno zapadali zaporedni preživninski zneski skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 20. dne v tekočem mesecu dalje, saj je toženka z vložitvijo tožbe prišla v zamudo, gre pa za denarno obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ).

14. Pritožbeno sodišče je zato v obrestnem delu ugodilo pritožbi in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je naložilo toženki tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti od mesečnih zneskov preživnine, kot je razvidno iz izreka (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča, saj uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso bili podani (353. člen ZPP).

15. Tožnik je s pritožbo uspel le v obrestnem delu, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, zato je tudi z vidika 413. člena ZPP prav, da pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.