Jedro

Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek, ker naj bi takšen zahtevek izključevali splošni pogoji avtomobilskega kaska. Vzeti po tej poti, tj. v splošnih pogojih imputirati zavarovancu odpoved opisani (s stališča sklenitve zavarovalne pogodbe) bodoči pravici (obveznost povrnitve stroškov postopka namreč nastane šele z odločbo sodišča), bi bilo prestrogo pravilo splošnih pogojev, ki se kot takšno ne uporabi (drugi odstavek 121. člena OZ).

Izrek

I.Toženkina pritožba se delno zavrne, delno pa se ji ugodi in se izpodbijani sklep (pod III. točko izreka sodbe) sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se odslej glasi: "Toženka mora tožnici plačati 2943,77 EUR, v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 15. 1. 2025 do dneva plačila."

II.Tožnica sama trpi svoje stroške z odgovorom na pritožbo, pritožnici pa naj povrne 66 EUR njenih stroškov s pritožbo, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od izteka navedenega roka do dneva plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je tožnici prisodilo 16.314,82 EUR z obrestmi, ji zavrnilo prisoditi nadalje iztoževanih 289,27 EUR ter toženki naložilo, da tožnici povrne 4374,75 EUR pravdnih stroškov, v primeru nepravočasnega plačila pa še zakonske zamudne obresti.

2.Toženka se pritožuje samo zoper odločitev o stroških, ki naj bi jih bilo tožnici prisojeno 1557,75 EUR preveč, tožnica pa odgovarja, da pritožba ni utemeljena in naj se zavrne.

3.Pritožba je delno utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče ne sprejema pritožbenega stališča, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo nagrado za predpravdni odškodninski zahtevek (dopis z dne 8. 3. 2022 pod A 2), ker naj bi takšen zahtevek izključevali splošni pogoji avtomobilskega kaska. Tako je sicer sodilo Višje sodišče v Celju v sklepu Cp 54/2014 z dne 15. 5. 2014, vendar po presoji tega pritožbenega sodišča po tej poti ni mogoče izključiti pravil o povrnitvi pravdnih stroškov iz Zakona o pravd­nem postopku (ZPP). V njem so pravdni stroški opredeljeni kot izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka (prvi odstavek 151. člena), in če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali druge stroške, je pri odločanju o tem, kateri od tovrstnih stroškov se povrnejo, treba upoštevati to tarifo (drugi v zvezi s prvim odstavkom 155. člena). Navedeni tožničin strošek je nastal zaradi postopka pred sodiščem prve stopnje in v neposredni zvezi z njim. V trenutku njegovega nastanka je veljala Odvetniška tarifa (OT) pred spremembo, uveljavljeno 4. 6. 2022 (Uradni list, št. 70/22), 1. točka njene tarifne št. 38 (ta snov je zdaj enako urejena v 1. točki sedanje tarifne št. 42 OT) pa se je glasila: <em>"Zahtevki in druge obrazložene vloge, na podlagi katerih poteka postopek za določitev odškodnine ali priznanje drugega zahtevka pri zavarovalnicah, gospodarskih družbah in drugih pravnih ali fizičnih osebah, odgovori na take vloge − po 1. točki tarifne številke 18,"</em> torej je ta storitev posebej in izrecno prepoznana in enako ovrednotena kot nagrada za sestavo tožbe. Vzeti po tej poti, tj. v splošnih pogojih imputirati zavarovancu odpoved opisani (s stališča sklenitve zavarovalne pogodbe) bodoči pravici (obveznost povrnitve stroškov postopka namreč nastane šele z odločbo sodišča; gl. načelno pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006), o odvzemu katere naj bi se povrhu odločalo še brez posebnega obravnavanja (prvi odstavek 163. člena ZPP), bi bilo po presoji pritožbenega sodišča prestrogo pravilo splošnih pogojev, ki se kot takšno ne uporabi (drugi odstavek 121. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

5.Ostali pritožbeni razlogi pa so utemeljeni. Vsi priglašeni stroški za sestanek s stranko pred narokom, za pregled prepisa zvočnega posnetka in za končno poročilo so že zajeti v priznanih nagradah za zastopanje na narokih. Pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da so bili opravljeni trije naroki, zato ni bila upravičeno priglašena in priznana nagrada za zastopanje na štirih. Pritožbeno sodišče ji tudi sledi, ko opozarja na prekratek zadnji narok, da bi bila toženka upravičena do urnine za "2 nadaljnji uri". Iz zapisnika o tem naroku namreč izhaja, da se je začel ob 9.45 in končal ob 10.05. In četudi ima toženka prav, da se s tem zapisom ne sklada označba o zaslišanju priče A. A. med 10.02 in 10.09, je iz zapisnika razvidno, da je bilo to edino zaslišanje, iz njegovega prepisa, da je bilo kratko, ostala zabeležena dejanja in izjave na naroku pa zanesljivo niso vzeli tako dolgo, da bi se toženki priznala kakršnakoli urnina (ta pripada odvetniku, kadar narok traja dlje kot uro, prvi odstavek 6. člena OT). Pritožnica nadalje uveljavlja, da je na enem od narokov tožnico nadomeščala odvetnica iz Ljubljane, medtem ko se tožnica brani, da je bila ta odvetnica takrat še zaposlena pri njenem pooblaščencu iz Celja. S tem v zvezi pa pritožbeno sodišče v okvirih preizkusa uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti ocenjuje, da glede na poslovni naslov obeh strank v Ljubljani, kjer se je dogodil tudi zavarovalni primer, zadeva pa ni posebej zapletena, ni posebnih razlogov, da bi stranka trpela višje stroške na račun tega, da si je njena pravdna nasprotnica izbrala pooblaščenca iz drugega kraja (prim. N. Betetto v L. Ude in A. Galič, urednika: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV, Ljubljana 2006, str. 37). Niso bili zato (v pritožničino breme) utemeljeno priznani (štirikrat) tožničini stroški za odsotnost iz pisarne in za kilometrino njenega pooblaščenca. Pritožnica ima še prav, da sodišče prve stopnje tožnici ni upravičeno posebej priznalo stroškov za dokazni predlog in za dopolnitev tožbe, saj bi bilo to mogoče in zato tudi treba uveljaviti v vlogah, za sestavo katerih je bila sicer priznana nagrada. Za obvestilo sodišču o soglasju za mediacijo toženki ne pripada 50, temveč 20 odvetniških točk za kratke dopise in obvestila (tarifna št. 43 OT). Končno se sodišče strinja z očitkom o spregledani določbi tretjega odstavka 11. člena OT, da pavšalni znesek za odvetnikove stroške s poštnimi, telefonskimi ipd. izdatki znaša 2 % od skupne vrednosti njegovih storitev do 1000 točk, preko tega pa 1 %.

6.Tožnici tako v toženkino breme pripada 2376,77 EUR za odvetniške stroške (zgoraj nezavrnjene postavke njenega stroškovnika v spisu) in 567 EUR za sodno takso, skupaj 2943,77 EUR. Če jih še ni plačala, je pritožnica v zamudi s plačilom tega zneska od izteka 15-dnevnega roka, odkar ji je bila vročena izpodbijana odločba (313. člen ZPP in 378. člen OZ). S temi razlogi skladna odločitev pod I. točko izreka tega pritožbenega sklepa temelji na 2. in 3. točki 365. člena ZPP.

7.Glede na svoj pritožbeni predlog je pritožnica uspela 92-odstotno. Toženka naj ji zato povrne 66 EUR za dolžno sodno takso (do priglašenih pavšalnih stroškov za poštnino in fotokopiranje pritožnica ni upravičena), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev pod II. točko izreka današnjega sklepa temelji na prvem in drugem odstavku 165. ter tretjem odstavku 154. člena ZPP.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 151, 151/1, 154, 154/3, 155 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 121

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.