Jedro

Pritožba je redno pravno sredstvo, katerega namen je predvsem v tem, da lahko obdolženec v postopku učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana odločba se razveljavi in se zadeva vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je z odločbo o prekršku z dne 20.1.2006 V.R. spoznalo za odgovornega storitve prekrškov po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 24. člena ZVCP in po sedmem v zvezi s tretjim odstavkom 120. člena ZVCP ter mu izreklo denarno kazen 150.000 tolarjev, 1 kazensko točko za prekršek, storjen z vozilom B kategorije in prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za prekršek, ki ga je storil z vozilom B kategorije. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 20.3.2006 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in potrdilo odločbo o prekršku sodišča prve stopnje.

2. Vrhovni državni tožilec je 1.6.2006 zoper odločbo višjega sodišča vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je Vrhovno sodišče Republike Slovenije prejelo 15.2.2008. Vložnik navaja, da sta zoper odločbo o prekršku pravočasni pritožbi vložila tako obdolženčev zagovornik kot tudi sam obdolženec. Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika, pritožbe obdolženca pa sploh ni obravnavalo. Obdolženec je v pritožbi med drugim uveljavljal kršitev pravil o vročanju, česar pritožba zagovornika ni uveljavljala. Sodišče druge stopnje je kršilo pravice obdolženca do obrambe, ker v nasprotju z določbami prvega odstavka 90. člena in drugega odstavka 150. člena Zakona o prekrških (ZP-1) ni obravnavalo obdolženčeve pritožbe. To naj bi predstavljalo "absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka", ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost "sodbe." Zato Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne drugostopenjskemu organu v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročena storilcu prekrška, ki je v vlogi z dne 26.2.2008 navedel, da se z zahtevo v celoti strinja.

B.

4. Pravica do pritožbe je ustavna pravica (25. člen Ustave Republike Slovenije). V postopku o prekršku je ta obdolženčeva pravica konkretizirana v določbah drugega odstavka 79. člena in drugega odstavka 181. člena Zakona o prekrških (Ur. l. SRS, št. 25/83, s spremembami in dopolnitvami, ZP), ki se v skladu s prvim odstavkom 222. člena ZP-1 uporablja v konkretnem primeru. Pritožba je redno pravno sredstvo, katerega namen ni le v tem, da je obdolžencu zagotovljena možnost za vložitev pravnega sredstva, pač pa predvsem v tem, da lahko z vložitvijo pravnega sredstva obdolženec v postopku učinkovito brani svoje pravice oziroma pravne interese. Posledica vložitve pravnega sredstva je, da sodišče druge stopnje preizkusi odločbo prvostopenjskega sodišča ter odvisno od rezultata tega preizkusa odločbo razveljavi, spremeni ali potrdi (drugi odstavek 194. člena ZP). Pravica do pritožbe ni zagotovljena, če pritožbeno sodišče pritožbe sploh ne obravnava, ne preuči dopustnosti in pravne relevantnosti pritožbenih navedb in ne odloči na enega od načinov, določenih v drugem odstavku 194. člena ZP. Kadar je zoper isto odločbo vloženih več pritožb, bi bilo s procesnega vidika nevzdržno, če bi v istem postopku zoper istega obdolženca zaradi istega prekrška, hkrati obstajali pravnomočna odločba in odločba, ki jo je še mogoče izpodbijati s pritožbo (tako Vrhovno sodišče v sodbi z dne 16.10.2003, opr. št. I Ips 170/2001 in I Ips 222/2001).

5. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano pravnomočno odločbo zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika, ne da bi odločilo tudi o pritožbi obdolženca, ki jo je le-ta vložil 6.3.2006. Zato je potrebno pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče druge stopnje na ta način kršilo obdolženčevo pravico do pritožbe, ki je ena od vidikov pravice do obrambe. Ta kršitev je po svoji naravi tako pomembna, da je vplivala na zakonitost odločbe o prekršku (drugi odstavek 186. člena ZP). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da sodišče prve stopnje obdolženčeve pritožbe ni brez odlašanja poslalo sodišču druge stopnje, s čimer je ravnalo v nasprotju z določbo drugega odstavka 192. člena ZP.

6. Ker je zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano odločbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču, da odloči o pritožbah zoper odločbo o prekršku.