Jedro

Pravni institut prekinitve prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to smrt ožjega družinskega člana, zaradi katere tožnik ne bi bil zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. Tožnik ni izkazal utemeljenosti prekinitve prestajanja kazni zapora, niti ni izkazal, zakaj naj ne bi bil sposoben prestajati kazni zapora. V zvezi s tožnikovimi argumenti, da je prizadet zaradi smrti očeta in da ne vidi več smisla za nadaljnje izvajanje kazenske sankcije, se sodišče strinja s toženo stranko, da ti argumenti niso zakonski razlog za prekinitev kazni zapora.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je direktor Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) zavrnil prošnjo tožnika za prekinitev prestajanja kazni zapora. V obrazložitvi izpodbijane odločbe prvostopenjski organ navaja, da je tožnik predlagal prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi smrti svojega očeta. V prošnji je navedel, da ga je smrt očeta prizadela, zato nadaljevanje izvrševanja kazenske sankcije ni več smiselno. Direktor zavoda lahko na podlagi 3. točke prvega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč. Za prekinitev kazni zapora za tožnika je bilo ugotovljeno, da za tožnika obstajajo varnostni zadržki, saj prestaja zaporno kazen kot nevaren obsojenec v posebej varovanem režimu zavoda na podlagi tretjega odstavka 206. člena ZIKS-1. Poleg tega pa tožnik v vlogi in dopolnitvi vloge ni navedel, kje bi bila v zvezi s smrtjo ožjega družinskega člana potrebna njegova pomoč. Argumenti v tožnikovi vlogi pa niso zakonski razlogi za prekinitev zaporne kazni.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil in potrdil odločbo prvostopenjskega organa ter dodal, da je prekinitev kazni zapora izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevane podlage s strani tožnika dejansko izkazana in izrecno ugotovljena.

3. Tožnik v tožbi navaja, da so izpodbijano odločbo izdali brezsrčni birokrati, ki grobo in brutalno kršijo njegove pravice, zlasti direktor zavoda. Očita kršitev enakega varstva pravic, osebnega dostojanstva in pravne varnosti. Meni, da postopek ne ustreza načelom poštene in zakonite obravnave, ter da se pravo arbitrarno in pristransko uporablja. Sodišču predlaga, da naj izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi – op. sodišča), ker ocenjuje, da so mu kršena procesna jamstva v postopku.

4. Tožba ni utemeljena.

5. V konkretnem primeru je med strankama sporno ali je prvostopenjski organ pravilno odločil, ko je zavrnil tožnikovo prošnjo za prekinitev prestajanja kazni zapora zaradi smrti očeta.

6. Po določbi 3. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 na prošnjo obsojenca, njegovih ožjih družinskih članov, rejnika in skrbnika lahko direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, če v njegovi ožji družini kdo umre ali je huje bolan in je nujno potrebna obsojenčeva pomoč. Pravni institut prekinitve prestajanja zaporne kazni, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to smrt ožjega družinskega člana, zaradi katere tožnik ne bi bil zmožen prestajati kazni, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena, kot je to tožniku pravilno pojasnil že tudi pritožbeni organ.

7. Glede na podatke upravnega in sodnega spisa se sodišče strinja z odločitvijo prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal utemeljenosti prekinitve prestajanja kazni zapora, niti ni izkazal, zakaj naj ne bi bil sposoben prestajati kazni zapora. V zvezi s tožnikovimi argumenti, da je prizadet zaradi smrti očeta in da ne vidi več smisla za nadaljnje izvajanje kazenske sankcije, pa se sodišče strinja s toženo stranko, da ti argumenti niso zakonski razlog za prekinitev kazni zapora kot jih določa 3. točka prvega odstavka 82. člena ZIKS-1. Sodišče ne dvomi v presojo prvostopenjskega organa, da pri tožniku obstajajo varnostni zadržki. Tožnik ima določen posebej varovan režim prestajanja kazni zapora skladno s tretjim odstavkom 206. člena ZIKS-1, na podlagi katerega se za obsojence, ki so nevarni, ker ogrožajo druge, lahko določi posebej varovan oddelek ali posebej varovan režim v okviru zavoda. Tudi po presoji sodišča v obravnavani zadevi pogoji iz 3. točke prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 niso izpolnjeni. Ker gre za izjemo, jo je potrebno ozko (restriktivno) interpretirati.

8. Ob takšnem dejanskem stanju tako tudi po presoji sodišča ni podlage za zaključek, da tožnik ni zmožen za prestajanje zaporne kazni zato je po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

9. Na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 je sodišče odločalo v zadevi brez glavne obravnave na seji senata.