Jedro

Pravdni postopek ne pozna izključnih dokaznih sredstev. Nikakršnega utemeljenega razloga zato ni, da je mogoče višino škode, ki tožniku pripada, ugotavljati le s pomočjo računov, ki so bili izdani po škodnem dogodku. Višino škode je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 3. in 4. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje Z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje: - toženki naložilo, da mora tožniku plačati 3.770,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1994 in - 293,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1994, - zavrnilo zahtevek na plačilo 30.483,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter - tožniku naložilo, da mora toženki povrniti 5.011,02 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb Zoper takšno sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožnik se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da njegovemu tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, podredno pa, da sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Graja zaključek sodišča prve stopnje, da nastala škoda predstavlja le tisto škodo, ki jo tožnik izkazuje z računi, izdanimi po 17. 2. 1994. Takšno stališče sodišča prve stopnje je nejasno in v nasprotju s sicer ugotovljenimi dejstvi. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnik sam in z lastnimi sredstvi usposobil hišo za prebivanje po “napadu“ toženke, do katerega je prišlo 3. 8. 1993, ko je toženka s svojimi pomočniki hišo dobesedno izropala in iz nje odnesla vse premično premoženje, ki je bilo skupno, zatem pa hišo močno poškodovala. Vsa dela, ki jih je tožnik opravil, da je hišo ponovno usposobil za bivanje, je opravil s svojimi sredstvi in s svojimi sredstvi kupil vse stvari. Pohištvo, predmeti in odpravljanje škode po 3. 8. 1993 torej ni skupno premoženje.

Toženka se pritožuje iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče tožbeni zahtevek zavrne tudi v tistem delu, v katerem mu je sodišče prve stopnje ugodilo, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V pritožbi navaja: - da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj toženka ni povzročila zatrjevane škode, - da je znesek 203.088,00 SIT sestavljen iz pavšalno ocenjenih stroškov odstranitve in odvoza materiala pred garažo ter čiščenja, ki jih tožnik ni izkazal; obresti pa tožniku tudi ne pripadajo od 15.3.1994, saj gre za nečisto premoženjsko škodo, - glede zneska 135.000,00 SIT v zvezi s popravilom centralne kurjave, pritožnica poudarja, da tožnik ni izkazal, da bi navedene zneske plačal, zato gre kvečjemu za nečisto premoženjsko škodo in mu obresti ne pripadajo od 15. 3. 1994, - glede stroškov popravila elektrike v skupnem znesku 257.000,00 SIT pritožnica meni, da je izvedenec pri oceni teh stroškov zelo pretiraval, da tožniku stroški v prisojeni višini niso nastali in da jih ni izkazal, poleg tega pa mu obresti ne pripadajo od 15. 3. 1994, - znesek 190.000,00 SIT, ki naj bi bil primeren za popravilo poškodovanih stolov in mize presega nabavno vrednost nove mize in stolov, tožnik pa s popravilom ni imel nikakršnega stroška, saj mu jih je popravil znanec – sosed I. K., ki se ljubiteljsko ukvarja z mizarstvom; ker gre za nečisto denarno terjatev, tožniku ne pripadajo obresti od 15. 3. 1994, - sodišče je tožniku priznalo znesek 308.588,00 SIT iz naslova popravila zunanjih žaluzij na električni pogon in monokomando, a je spregledalo, da gre za popravilo, ki se nanaša na stanje po prvem dogodku iz leta 1993, poleg tega pa obresti ne pripadajo od 15. 3. 1994. Toženka se pritožuje tudi zoper 2. točko izreka, v kateri je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi pripoznave in poudarja, da ni nikdar pripoznala zneska 70.429,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 1994 dalje. Z izdajo sodbe na podlagi pripoznave je sodišče bistveno kršilo določbe postopka.

Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, toženka je na tožnikovo pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, tožnik pa na pritožbo toženke ni odgovoril. Tožnikova pritožba je utemeljena, toženkina pritožba pa ni utemeljena.

O pritožbi tožnika: Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je pojasnilo, da tožniku pripada odškodnina le za tisto nastalo škodo, ki je izkazana z računi, ki nosijo datum, kasnejši od škodnega dogodka, napačno. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil in dokazoval, da je prišlo do dveh podobnih zaporednih škodnih dogodkov, da je škodo, ki je bila povzročena ob prvem škodnem dogodku (3. 8. 1993) odpravil (kar izkazuje s predloženimi računi), nato pa je toženka hišo ponovno poškodovala (17. 2. 1994), zaradi česar mu je ponovno nastala škoda. Višino škode (oziroma drugače povedano: vrednost poškodovanih stvari) je tožnik dokazoval z več dokazi. Eden od njih je bil dokaz z izvedencem gradbene stroke. Sodišče prve stopnje je dokaz izvedlo, a ga v delu, ki se nanaša na zavrnjeni del zahtevka, ni ocenilo.

Poleg tega je tožnik škodo izkazoval tudi z računi ki, kot je bilo pojasnjeno, naj bi izkazali nakupno vrednost v škodnem dogodku poškodovanih stvari. Dejstvo, da so bili ti računi izstavljeni pred škodnim dogodkom, na utemeljenost tožbenega zahtevka ne vpliva. Tožnik je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da škode iz obravnavanega škodnega dogodka (do katerega je prišlo 17. 2. 1994) v večjem delu ni odpravil, računi, ki jih je predložil, pa naj bi (poleg vrednosti stvari) izkazovali, da je v prvem škodnem dogodku poškodovane stvari popravil, kupil in plačal sam.

Pravdni postopek ne pozna izključnih dokaznih sredstev. Nikakršnega utemeljenega razloga zato ni za pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je mogoče višino škode, ki tožniku pripada, ugotavljati le s pomočjo računov, ki so bili izdani po škodnem dogodku. Višino škode je mogoče ugotavljati tudi z drugimi dokazi. Pri tem ničesar ne spremeni dejstvo, da je bila škoda povzročena na skupni stvari. Tožnik namreč trdi, da je s svojimi sredstvi odpravil škodo, ki jo je toženka povzročila v prvem škodnem dogodku. Tožnik je (glede na trditve o obsegu poškodb) škodo po prvem škodnem dogodku odpravil zase in kot nujni (ali vsaj koristni) gestor tudi za toženko. Če je toženka škodo ponovno povzročila, je del te dolžna povrniti, ker je povzročila škodo tožniku, preostali del pa, ker je tožnikovo dotlej gestijsko terjatev nadomestila odškodninska. Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku zato, ker je poškodovana stvar skupna, povrniti le tisto škodo, ki jo je ta odpravil, je zato napačno.

V delu, ki se nanaša na odločitev o tožnikovem zahtevku na plačilo odškodnine 30.483,82 EUR, je torej sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Ker vprašanje višine škode predstavlja več samostojnih dejanskih in pravnih sklopov, ki zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča niso bili predmet presoje sodišča prve stopnje, je višje sodišče v skladu z določbo zadnjega stavka 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008) sodbo v tem delu razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj gre za takšno kršitev, ki je višje sodišče ne more odpraviti samo (Prim. Odločba Ustavnega sodišča RS Up-2938/07-15 z dne 10. 9. 2009). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje, izhajajoč iz zgoraj pojasnjenih materialnopravnih izhodišč, oceniti dokaze, ki jih je v zvezi z nastankom (v katerega sodišče prve stopnje očitno niti ni dvomilo) in obsegom škode ter višino le-te predlagal tožnik.

O pritožbi toženke: Pritožnica v pritožbi vztraja, da 17. 2. 1994 ni povzročila škode na hiši v K. Očitek, da je sodišče prve stopnje v tem delu dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno, pa je splošen in vsebinsko prazen, saj pritožnica razen golega vztrajanja pri nasprotnem, ne ponudi ničesar - ne graja niti izbire dokazov niti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ker na zmotno ugotovitev dejanskega stanja pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora biti ta pritožbeni razlog obrazložen. Pritožnica bi morala navesti ne le, katero pravno pomembno dejstvo je bilo zmotno ugotovljeno, ampak tudi argumentirati, zakaj je stališče sodišča o dokazanosti tega dejstva napačno. Posplošeno uveljavljanje pritožbenega razloga pa ne more doseči pritožbenega preizkusa na prvi stopnje ugotovljenega dejanskega stanja.

Drugi sklop pritožbenih očitkov predstavlja zatrjevanje, da tožnik škode v prisojeni višini ni dokazal. Pritožnica torej ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila škoda povzročena, izpodbija pa zaključek, da jo je tožnik odpravil (oz. za to plačal) ter samo višino škode. V zvezi s temi razlogi pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku le v tistem delu (vsebinsko in glede višine) oz. v tistih delih, v katerem oz. katerih je bila višina škode izkazana tako s predloženimi računi kot z ugotovitvami in zaključki sodnega izvedenca F. B. (zadoščalo pa bi že slednje). Pritožbeno zatrjevanje, da je izvedenec pri oceni zelo pretiraval (glede stroškov za popravilo elektrike), da škoda presega nabavno vrednost novih predmetov (glede popravila poškodovanih stolov in mize), da tožnik s popravili ni imel nikakršnih stroškov (glede poškodovanih stolov in mize) oz. da jih ni izkazal, predstavlja posplošeno nestrinjanje z zaključki sodišča prve stopnje, ki ne uspe vzpostaviti dvoma v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

Tretji del pritožbenih navedb predstavlja zatrjevanje, da se prisojeni znesek 1.287,71 EUR za popravilo zunanjih žaluzij na električni pogon in monokomando nanaša na stanje po prvem dogodku iz leta 1993. Pritožbene trditve, da sta bili delni plačili računa za odpravo škode na roletah opravljeni 16. 6. 1994 ter 29. 7. 1994 (oboje po drugem škodnem dogodku) in da je valuta računa 21. 3. 1994 pa ne potrjuje pritožbene teze, da naj bi šlo za odpravljanje škode iz prvega (3. 8. 1993) in ne drugega škodnega dogodka (17. 2. 1994).

Četrti sklop pritožbenih navedb se nanaša na odločitev o zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojene glavnice 3.770,07 EUR. Toženka meni, da je odločitev sodišča v tem delu napačna zato, ker tožnik ni izkazal, da bi plačal stroške čiščenja, popravila centralne kurjave, popravila elektrike, popravila stolov in mize ter popravila zunanjih žaluzij. Ker plačil ni izkazal, meni, da gre za nečisto premoženjsko škodo, od katere obresti ne tečejo že od 15. 3. 1994. Pritožbene trditve, da tožnik ni izkazal, da je plačal stroške čiščenja, popravila centralne kurjave, popravila elektrike, popravila stolov in mize ter popravila zunanjih žaluzij so posplošene in ne izpodbijejo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik to škodo odpravil in odpravo le-te plačal (oz. sploh ne morejo doseči preizkusa dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje). Zaključek sodišča prve stopnje, da gre za čisto denarno terjatev, je torej pravilen. Enako velja za materialnopravni zaključek, da se odškodnina v takšnem primeru prisodi v nominalnem znesku iz časa nastanka terjatve z zamudnimi obrestmi od tedaj dalje (Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 638/2004 z dne 29. 6. 2006).

Zadnji del pritožbe se nanaša na pogoje za izdajo sodbe na podlagi pripoznave. Toženka je v pripravljalni vlogi, ki je bila sodišču prve stopnje predložena 30. 4. 2002 in jo je sestavil pooblaščenec, ki je sestavil tudi obravnavano pritožbo, zapisala: “Za presojo višine škode je glede na navedeno upoštevati zgolj izkazano škodo, ki jo je povzročila toženka in jo je tožnik odpravil. Toženka kot tako škodo pripoznava znesek 70.429,00 SIT, ki je izkazan z računom družbe V. C., d.o.o. z dne 21. 2. 1994.“ (list. št. 222 v spisu). Neresnično in nekorektno je torej pritožbeno zatrjevanje, da toženka zahtevka na plačilo 70.429,00 SIT ni pripoznala in da zanjo zgolj ni bilo sporno, da je v dogodku z dne 17. 2. 1994 prišlo do poškodbe stekel ter da je bila ta škoda odpravljena. Ker je toženka izrecno, jasno in brezpogojno pripoznala tožbeni zahtevek na plačilo 70.429,00 SIT (oz. sedaj 293,90 EUR), je sodišče prve stopnje v tem delu utemeljeno izdalo sodbo na podlagi pripoznave (316. člen ZPP).

Res je sicer, da se pripoznava ni izrecno nanašala tudi na zahtevek na plačilo zakonskih zamudnih obresti od pripoznane glavnice 70.429,00 SIT (oz. sedaj 293,90 EUR), zaradi česar sodišče v tem delu ni smelo izdati sodbe na podlagi pripoznave. Kljub temu je odločitev sodišča prve stopnje, da mora toženka tožniku plačati tudi obresti od glavnice 293,90 EUR za čas od 15. 3. 1994, pravilna. Zamudne obresti so stranska terjatev glavne obveznosti in je zanje značilna njihova akcesornost, to pomeni odvisnost od glavne terjatve (arg. iz 369. člena Zakona o obligacijskih razmerjih; v nadaljevanju ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s sprem. in dop.; ZOR se v tej zadevi uporablja na podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001)). Zaradi navedenega (praviloma) delijo usodo glavne denarne obveznosti in kadar se vtožujejo skupaj z glavno terjatvijo, o njih ni mogoče odločiti samostojno ne v ugoditvenem ne v zavrnilnem smislu, marveč le skupaj z glavno stvarjo. Ob tem, ko je toženka pripoznala obveznost plačati glavnico in soglašala, da je ta izkazana z računom z dne 21. 2. 1994, je 15. 3. 1994 nedvomno prišla v zamudo in od tedaj dolguje zamudne obresti.

V pritožbi uveljavljani razlogi torej niso podani, enako velja za tiste razloge, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato toženkino pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v 1. in 2. točki izreka potrdilo.

O pravdnih stroških: Ker je višje sodišče tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo delno razveljavilo, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo v skladu s 4. odstavkom 165. člena v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.