Jedro

Sodišče je ravnalo pravilno, ko je sodbo obdolžencu vročilo na naslovu stalnega bivališča, ki ga je obdolženi izrecno navedel kot naslov, na katerem želi prejemati sodna pisanja. Z drugimi poskusi vročanja pa ni storilo nobene kršitve v škodo obdolženca, saj je le poskušalo narediti vse, da bi obdolženi sodbo dejansko prejel in se z njo seznanil.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je M. R. spoznalo za krivega storitve treh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena v zvezi z drugim odstavkom 178. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo kazni po 2 meseca zapora za posamezno kaznivo dejanje oziroma enotno kazen 5 mesecev zapora in preizkusno dobo 2 leti. Odločilo je, da se sodba v izvlečku objavi na stroške obsojenca na način, kot je bilo dejanje storjeno, ter da je obsojeni dolžan plačati stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je delno ugodilo pritožbi obdolženčevega zagovornika tako, da je spremenilo opis dejanja in razveljavilo odločbo o objavi sodbe.

2. Zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Navaja, da sta sodišči kršili določbe o vročanju, ker obdolžencu, ki je sodišču povedal, da ima začasno bivališče v tujini, nista vročili sodbe sodišča prve stopnje in obvestila o pritožbeni seji na ta naslov, temveč sta sodbo brez zakonske podlage vročili s pritrditvijo na sodno desko. Preden je bila sodba sodišča prve stopnje vročena obdolžencu, je nastopilo absolutno zastaranje pregona. Sodišči sta med postopkom obdolžencu kršili pravico do izvajanja dokazov v njegovo korist, ko sta neutemeljeno zavrnili predlog obrambe za zaslišanje priče. Vložnik pravnomočni sodbi očita tudi, da iz nje ni razvidno, kaj sodišče razume pod pojmom „priobčiti,“ da izrek ne ustreza razlogom sodbe in gradivu sodnega spisa ter da so razlogi v sodbi druge stopnje nejasni. Za to, kar je obdolženi storil, se po mnenju vložnika ne kaznuje. Vložnik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da postopek zoper obdolženca ustavi, podredno pa obdolženega oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva utemeljena. Sodišče obsojencu, ki ni bil navzoč na razglasitvi sodbe, ni vročilo odpravka razglašene sodbe niti sodbe z obrazložitvijo. Sodišče je sodbo obsojencu vročalo pristojnemu centru za socialno delo in nabilo na oglasno desko, ni pa opravilo vročitve na naslovu začasnega bivališča, ki ga je obsojeni sodišču sporočil na predobravnavnem naroku. Absolutno zastaranje kazenskega pregona je nastopilo pred vročitvijo pisno izdelane sodbe obsojencu.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je Vrhovno sodišče vročilo zagovorniku, ter poskušalo vročiti obdolžencu, a se je sodna pošiljka vrnila z oznako „ni dvignil.“ O odgovoru tožilke se nista izjavila.

B.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 opredelilo, v kolikšni meri mora vložnik utemeljiti zahtevo za varstvo zakonitosti, da bi zadostil trditvenemu bremenu. Dispozitivnost strankam nalaga, čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti posebej ni predpisana, da poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP, kršitev zakona, ki jo uveljavljajo, razločno pojasnijo oziroma utemeljijo z navedbo vsebine kršitve, to je s konkretnimi okoliščinami oziroma ravnanji, ki tvorijo kršitev zakona. Sodišče ni dolžno samo preizkušati ali niso bile v postopku oziroma sodbi storjene kršitve takšne vrste, na katere se sklicuje zahteva. To bi namreč pomenilo delovanje po uradni dolžnosti, kar je v nasprotju s konceptom tega izrednega pravnega sredstva, lahko pa tudi z voljo stranke.

6. Če ima obdolženec zagovornika, vroči sodišče sodbo zagovorniku in obdolžencu po določbah 119. člena ZKP (četrti v zvezi s prvim odstavkom 120. člena ZKP). V prvem odstavku 119. člena ZKP je določeno, da se pisanja, za katera v zakonu ni določeno, da se vročajo osebno, prav tako vročajo osebno. Vendar se v primeru, če naslovnika ni v stanovanju ali na delovnem mestu, lahko izročijo kateremu od njegovih družinskih članov, ki je pisanje dolžan sprejeti. Če niti teh ni v stanovanju, se pisanje izroči hišniku ali sosedu, če v to privolita. Če pa se vroča pisanje na delovnem mestu naslovnika, pa ga ni tam, se lahko pisanje izroči osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali komu, ki dela na istem mestu, če v to privoli. Prejemnik in vročevalec morata podpisati potrdilo o vročitvi (prvi odstavek 122. člena ZKP). Če prejemnik vročilnice noče podpisati, zapiše vročevalec to na vročilnici in navede datum vročitve (tretji odstavek istega člena).

7. Iz podatkov spisa izhaja, da je imel obdolženi v času kazenskega postopka prijavljeno stalno bivališče na naslovu O. cesta, Celje, to je v prostorih Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). Obdolženi je na naroku 10. 7. 2012 (list. št. 123) poleg naslova stalnega bivališča povedal, da je trenutno začasno prijavljen tudi na naslovu B., 8000 Zürich, in da živi občasno tudi na naslovu L., Celje, kjer ima izvenzakonsko partnerko in triletnega otroka. V nadaljevanju naroka je obdolženi povedal, da želi, da se mu vabila vroča na njegov uradni naslov, to je na CSD Celje, kjer jih bo tudi prejel (list. št. 124). Sodišče je med postopkom na prvi stopnji vabila obdolžencu vročalo preko pooblaščenega vročevalca na naslovu stalnega bivališča ter na naslovu L., Celje, pri čemer iz podatkov v spisu izhaja, da se je obdolženi med postopkom očitno izmikal prejemanju sodnih pošiljk.

8. Glede na navedene podatke spisa ni utemeljena trditev zagovornika, da bi moralo sodišče obdolžencu sodbo vročati na naslov bivališča v tujini, torej v Zürichu v Švici, ne glede na to, da je obdolženi pri uradni enoti 1. 9. 2011 prijavil začasen odhod z območja Republike Slovenije, kot izhaja iz potrdila z dne 11. 6. 2013. Sodišče je po presoji senata Vrhovnega sodišča ravnalo pravilno, ko je sodbo obdolžencu vročilo na naslovu stalnega bivališča, ki ga je obdolženi izrecno navedel kot naslov, na katerem želi prejemati sodna pisanja. Tudi po Zakonu o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb) se namreč šteje, da je naslov za vročanje naslov stalnega prebivališča, če ima posameznik v Republiki Sloveniji prijavljeno le stalno bivališče (prva alineja prvega odstavka 17. a člena ZPPreb).

9. Zagovornik izpodbija zakonitost in pravilnost vročitve na naslovu stalnega bivališča s trditvijo, da je bila vročitev opravljena v nasprotju z ZKP in brez osebne vročitve obdolžencu in da vročilnica ni podpisana, pri čemer je vročevalec pojasnil, da na CSD vročilnic za naslovnike, ki imajo pri njih prijavljeno stalno bivališče, ne podpisujejo. Vrhovno sodišče je zakonitost vročitve sodbe sodišča prve stopnje obdolžencu na naslovu njegovega stalnega bivališča preizkusilo v okviru zgornjih trditev zahteve in ugotovilo, da je bila vročitev skladna z določbami ZKP. Sodba se obdolžencu, ki ima zagovornika, vroča osebno. Vendar se lahko pisanje pusti pri kateri od oseb, navedenih v prvem odstavku 119. člena ZKP, pri čemer za pravilno vročitev skladno s tretjim odstavkom 122. člena ZKP zadostuje, da vročevalec na vročilnico zapiše, da prejemnik vročilnice noče podpisati in navede datum in uro vročitve, kar je vročevalec v konkretnem primeru tudi naredil. Sodišče je torej obdolžencu, ki se je očitno izmikal prejemu sodbe, vročilo sodbo na naslovu, ki ga je obdolženi sam navedel kot naslov za vročanje in celo povedal, da bo na tem naslovu sodna pisanja tudi dejansko prejel. 10. Sodišče je poleg tega sodbo obdolžencu vročalo tudi na naslovu L., Celje. Zagovornik ima prav, da sodišče za to ni imelo pravne podlage. Vendar s tem ni storilo nobene kršitve v škodo obdolženca, saj je le poskušalo narediti vse, da bi obdolženi sodbo dejansko prejel in se z njo seznanil. Iz podatkov v spisu je namreč upravičeno sklepalo, da bo na tem naslovu obdolžencu sodbo možno vročiti, saj je bil tam očitno dosegljiv. Zagovorniku je pritrditi tudi, da sodišče ni imelo zakonske podlage za vročanje sodbe z nabitjem na sodno desko, ker ni nastopila situacija iz zadnje povedi četrtega odstavka 120. člena ZKP. Vendar tudi s tem sodišče ni storilo kršitve, ki bi vplivala na zakonitost sodne odločbe, saj je bila obdolžencu pisna sodba vročena na naslov stalnega bivališča, z drugimi poskusi vročanja pa je sodišče zgolj želelo zagotoviti, da bi obdolženec sodbo dejansko tudi prejel in se z njo seznanil. 11. Enako velja glede vročitve obvestila o pritožbeni seji. Višje sodišče je to obvestilo obdolžencu vročilo na naslovu stalnega bivališča, pri čemer iz navedb zagovornika v zahtevi za varstvo zakonitosti ne izhajajo okoliščine, ki bi kazale na to, da vročitev na tem naslovu ne bi bila pravilna. Po razpisu pritožbene seje je višje sodišče vpogledalo v centralni register prebivalstva (CRP), kjer je kot naslov stalnega bivališča in naslov za vročanje naveden naslov O., Celje. Sodišče je obvestilo o seji obdolžencu vročilo na ta naslov in na naslov L., Celje, preko pooblaščenega vročevalca. Slednji je v poročilu zapisal, da je sodno pisanje pustil v predalčniku na naslovu L., Celje, ker ga naslovnik ni želel prevzeti, in na naslovu stalnega bivališča v glavni pisarni CSD brez podpisa, kar vse je zapisal tudi na vročilnicah. Glede na to je izpodbijana sodba postala pravnomočna z dnem razglasitve sodbe druge stopnje na javni seji 29. 1. 2013, o kateri so bili v redu obveščeni tožilec, zagovornik in obdolženec (prvi odstavek 129. člena ZKP), torej pred potekom roka za absolutno zastaranje kazenskega pregona. Zato kršitev kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka, ki jih s tem v zvezi uveljavlja vložnik, niso podane.

12. Zagovornik nadalje navaja, da je bila obsojencu kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist s tem, ko je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje policista Z. P., ki je bil četrti policist na intervenciji in torej neposredni očividec dogajanja. Sodišče prve stopnje je predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da zaslišanje tega policista glede na ostale že izvedene dokaze ne bi bistveno pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja. Sodbo je oprlo na izpovedbe ostalih treh policistov, ki so skladno opisali dogajanje, in je sodišče njihove izpovedbe ocenilo za prepričljive in verodostojne. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje in dodalo, da je obramba ta dokazni predlog podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo, čeprav je obdolženi zanj vedel že na predobravnavnem naroku, ko je bil pravilno poučen o pravici do navajanja dokazov skladno s 3. in 4. točko tretjega odstavka 285. a člena ZKP. V točkah 6 in 7 obrazložitve je sodišče druge stopnje obsežno in povsem sprejemljivo pojasnilo, zakaj sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga ni prekršilo pravic obrambe. Vrhovno sodišče v celoti pritrjuje zaključkom pravnomočne sodbe, ki jih zagovornik ne more izpodbiti z navedbami, da se je z dokaznim predlogom strinjala državna tožilka, in da Z. P. zoper obdolženca ni podal predloga za pregon, čeprav je obdolženi tudi zoper tega policista vložil kazensko ovadbo, saj te navedbe ne konkretizirajo uveljavljane procesne kršitve na način, ki bi omogočal njen preizkus.

13. Zagovornik neutemeljeno očita pravnomočni sodbi tudi kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer očitek, da so razlogi sodbe sodišča druge stopnje nejasni, ni konkretiziran do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Iz razlogov prvostopenjske sodbe povsem jasno izhaja, kaj sodišče razume pod pojmom „priobčili,“ kar je zagovorniku jasno odgovorilo že višje sodišče. Med izrekom in razlogi sodbe ter med razlogi in spisovnim gradivom ni nasprotja, ki bi predstavljalo zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb postopka. Sodišče ne navaja, da je prišlo do posega v čast in dobro ime samo zato, ker so se oškodovanci sami znašli v predkazenskem postopku in v internem policijskem postopku. Takšne trditve zagovornika temeljijo na nekorektnem trganju posameznih navedb sodišča iz celotne obrazložitve. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne in konkretne razloge o tem, zakaj so v izreku opisane obsojenčeve izjave medijem neresnične in objektivno žaljive, zakaj so bili zapisi v medijih za oškodovance subjektivno žaljivi, ter zakaj je obsojenec s svojim ravnanjem škodil njihovi časti in dobremu imenu. Sodišče v obrazložitvi res omenja katalog standardov policijskih postopkov, vendar pri tem ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker tega kataloga ne konkretizira, saj to v obravnavani zadevi ni odločilno dejstvo. Sodišče je zakonitost ravnanja policistov in upravičenost uporabe prisilnih metod ugotavljalo s pomočjo izvedenca, in ne z analizo predpisov o pooblastilih in metodah policijskega dela.

14. Kršitev kazenskega zakona zagovornik utemeljuje z navedbami, da dejanje, ki se očita obsojencu, sploh ni bilo storjeno, ker obdolženi policistov ni označil z nobenim identifikacijskim znakom; da je obsojeni izkoristil le pravico do izražanja in pri tem ni posegel v osebno dostojanstvo policistov; da je medijem opisal dogodek, kakor ga je sam zaznal in doživel; da je obsojeni v vsem ravnal pri obrambi svojih pravic in zaradi varstva upravičenih koristi in je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost tega, kar je zatrjeval; da je tožilka šele po opravljenih preiskovalnih dejanjih zavrgla ovadbo, zato obsojenec kot laik ni mogel sam ugotoviti, ali so policisti postopali skladno s svojimi pooblastili; da je obsojeni verjel, da je bila odredba za prisilno privedbo nezakonita in je bil zato tudi vstop v stanovanje nezakonit, s čimer se sodišče sploh ni ukvarjalo; da sodišče nima dokazov za trditev, da je obsojeni vedel, da ga policisti iščejo; da policisti pri sebi sploh niso imeli pisne odredbe za prisilno privedbo; da bi sodišče lahko podvomilo v verodostojnost prič T. in P. P.; ter da ni res, da ni bil uveden kazenski postopek zoper policiste. S temi navedbami vložnik ne pojasni, v čem naj bi sodišče kršilo kazenski zakon, pač pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s čimer v tem postopku ne more uspeti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

C.

15. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere se sklicuje zahteva, je na podlagi 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenega M. R. zavrnilo.

16. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.