Jedro

Preprečitev povečanja premoženja ZOR1 poimenuje izgubljeni dobiček (prim. 155. čl. ZOR). Tožeča stranka pa obstoj škode iz naslova preprečitve povečanja premoženja utemelji z razmerjem med prihodki pred in po škodnem ravnanju.

Naše odškodninsko pravo pozna kot pravno priznano premoženjsko škodo (poleg navadne škode) izgubljeni dobiček (155. čl., 198. in 266. čl. ZOR), medtem ko izgubljeni prihodek ni kategorija te vrste škode. Prihodek ne more služiti kot osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja (prim. 155. čl. ZOR), ker denarni znesek prihodka izraža v vsakdanjem pomenu te besede vsoto, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo, ne da bi se upoštevali stroški, ki so nujno povezani z opravljanjem vsake pridobitne dejavnosti (nasprotna tožeča stranka je kapitalska gospodarske družba). Ta vsota zato že pojmovno ne more odražati povečanja premoženja, ker ne upošteva stroškov pridobitne dejavnosti, iz katere izvira prihodek.

Izrek

1. Pritožba proti glavni stvari se zavrne in se potrdi izpodbijana 2. tč. izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Pritožbi proti odločitvi o stroških postopka (3. tč. izreka) se ugodi, izpodbijani sklep o stroških se razveljavi in se zadeva vrne v tem obsegu v nov postopek sodišču prve stopnje.

3. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo o stroških tega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe odločilo: "Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ki se glasi: Nasprotna stranka je dolžna plačati nasprotni tožnici znesek 10.452.442,90 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.9.1999 dalje do plačila ter ji povrniti stroške tega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe do plačila, se v celoti zavrne.

Tožena stranka (nasprotna tožnica) je dolžna povrniti tožeči stranki (nasprotni toženki) njene pravdne stroške v višini 1.301.724,00 SIT v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15 dni od vročitve te sodbe." Proti odločitvi o nasprotnem tožbenem zahtevku in stroškovnemu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijani del sodbe potrdi.

Pritožba je delno utemeljena.

Enako kot sodišče prve stopnje tudi pritožbeno sodišče razume, da nasprotna tožeča stranka utemeljuje svoje oškodovanje zaradi očitanih škodljivih ravnanj s preprečitvijo povečanja premoženja in da tako odškodnino uveljavlja iz naslova zatrjevanega izgubljenega dobička. V trditvah nasprotne tožeče stranke pa pritožbeno sodišče ni našlo utemeljitve dejanske škode, to je škode zaradi uničenja spornih betacam SP kaset. Nasprotna tožeča stranka je v nasprotni tožbi utemeljevala škodo z navedbo o "vrednosti neizvršenega dela," v vlogi z dne 2.12.1999 z onemogočanjem reklamiranja (l. št. 31), potrditvah iz vloge z dne 30.4.2002 pa naj bi ji odsotnost materiala, ki ji omogoča predstavitev njene dejavnosti in pridobivanje poslov in poslovnih partnerjev, povzročilo "neprecenljivo" škodo (l. št. 38). Po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, izdane v tej zadevi dne 9.9.2003, ko je pritožbeno sodišče nakazalo, kršitev katere obveznosti, bi lahko v obravnavanem primeru pomenila škodno ravnanje (v sklopu pogodbe z dne 24.6.1998), je škodo utemeljevala s trditvijo, da je bil smisel snemanja, da nasprotna tožeča stranka "video in avdio" arhivira svoje delo. V vlogi z dne 3.4.2006 (l. št. 98) je nasprotna tožeča stranka konkretizirala trditve o škodi zaradi preprečitve povečanja premoženja. Vendar pa ni podala podatkov, ki bi omogočali presojo o izgubljenem dobičku, temveč je višino odškodninskega tožbenega zahtevka utemeljevala s prikazom razmerja med prihodki pred in po očitanem škodnem ravnanju. Te trditve ne utemeljujejo navadne škode. Ker sodišče sodi v mejah postavljenih zahtevkov (1. odst. 2.čl. ZPP), denarni (generični) tožbeni zahtevek pa individualizirajo šele trditve, na katerih temelji, pritožbeno sodišče ne sprejema očitka pritožnice, da bi sodišče prve stopnje v okviru zgoraj povzetih trditev nasprotne tožbe, sploh smelo ugotavljati obseg in višino navadne škode. Ta namreč ni bila predmet obravnavanega odškodninskega tožbenega zahtevka. Upoštevaje doslej razloženo, ne drži pritožbeni očitek s tem v zvezi, da je tožeča stranka zato, ker uničenih kaset ni mogoče vrniti, "uveljavljala škodo, ki je bila izkazana tudi z vrednostjo oz. kupnino uničenih kaset." Obseg škode in višino uveljavljane odškodnine zanjo je treba kot posebno predpostavko odškodninske odgovornosti v tožbenem zahtevku posebej opredeliti.

Preprečitev povečanja premoženja ZOR2 poimenuje izgubljeni dobiček (prim. 155. čl. ZOR). Tožeča stranka pa obstoj škode iz naslova preprečitve povečanja premoženja utemelji z razmerjem med prihodki pred in po škodnem ravnanju.

S pojmom prihodek v vsakdanjem jeziku razumemo "vsoto, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo," v ekonomskem pomenu pa beseda prihodek označuje "prodajno vrednost prodanih proizvodov, storitev, ki vpliva na finančni izid delovne organizacije."3 S pojmom dobiček v vsakdanjem jeziku označujemo "presežek izkupička nad stroški ali prodajne cene nad nakupno," v ekonomskem pomenu pa z besedo dobiček označujemo ostanek po odbitku vseh bremen, dajatev in dolgov.4 Pomena pojmov prihodek in dobiček se tako bistveno razlikujeta.

Naše odškodninsko pravo pozna kot pravno priznano premoženjsko škodo (poleg navadne škode) izgubljeni dobiček (155. čl., 198. in 266. čl. ZOR), medtem ko izgubljeni prihodek ni kategorija te vrste škode. Prihodek ne more služiti kot osnova za sklepanje o preprečitvi povečanja premoženja (prim. 155. čl. ZOR), ker denarni znesek prihodka izraža v vsakdanjem pomenu te besede vsoto, ki jo kdo v določenem razdobju prejme za svoje delo, ne da bi se upoštevali stroški, ki so nujno povezani z opravljanjem vsake pridobitne dejavnosti (nasprotna tožeča stranka je kapitalska gospodarske družba). Ta vsota zato že pojmovno ne more odražati povečanja premoženja, ker ne upošteva stroškov pridobitne dejavnosti, iz katere izvira prihodek.

Pritožbeno sodišče glede na navedeno v celoti sprejema argumentacijo sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni utemeljila odškodninskega tožbenega zahtevka po višini. Trditve nasprotne tožeče stranke so: ali zgolj pavšalne (neprecenljiva škoda, škoda je 20 % vrednosti neizvršenih del) ali pa pravno zmotne (prihodek). Na pavšalnost svojih navedb je bila s strani tožene stranke dvakrat opozorjena. Prvič v vlogi tožene stranke z dne 2.4.2002 (l. št. 35) in drugič v vlogi z dne 30.5.2006 (l. št. 112). Odškodninski nasprotni tožbeni zahtevek je zato ostal nesklepčen (prim. s tem v zvezi npr. Aleš Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, strani 130, 131).

Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi izhodišču sodišča prve stopnje o okviru, v katerem se sme opraviti presoja o višini odškodnine po prostem preudarku (216. čl. ZPP), ki ga je sodišče prve stopnje pravilno povzelo po načelnem stališču razširjene občne seje VSJ iz leta 1967. S tem v zvezi še dodaja, da ob drugačnem izhodišču ne bi bilo mogoče zagovarjati, da s prisojeno odškodnino ni bilo prekršeno temeljno načelo odškodninskega prava, da odškodnina škode ne sme presegati.

Iz doslej razloženega je razviden odgovor, zakaj sodišče o višini uveljavljane odškodnine ne more sklepati na podlagi splošno znanega dejstva, da je predstavljanje z že opravljenim delom na trgu možno s pomočjo materialnih nosilcev avtorskih del. Poznanje tega dejstva namreč v ničemer ne pripomore k ugotovitvi obsega prikrajšanja in višine odškodnine zanj. Prav tako ni na mestu niti očitek, da naj bi sodišče prve stopnje odločalo brez upoštevanja življenjskih izkušenj, niti očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov. Dokazi se v pravdnem postopku izvajajo zaradi ugotavljanja pravno pomembnih dejstev (prim. na primer 1. odst. 213. čl. ZPP), ne pa zaradi dopolnjevanja manjkajočih trditev o pravno pomembnih dejstvih.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prav tako niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, kot je razvidno iz 1. tč. izreka te sodbe (353. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče pa pritrjuje pritožbi proti stroškovnemu delu odločitve. Iz obrazložitve sklepa o stroških smiselno sledi, naj bi bila odmera stroškov razvidna iz specificiranega stroškovnika tožeče stranke. V spisu je pritožbeno sodišče našlo stroškovnik tožeče stranke na l. št. 55, poleg tega pa je v spisu še zahteva za povrnitev stroškov, ki jo je tožeča stranka podala na zadnjem naroku za glavno obravnavo. Odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika na l. št 55, vendar pa tej ne sledi seštevek odvetniških točk v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o stroških, upoštevaje pri tem še naknadno zahtevane stroške. Izpodbijanega sklepa o stroških pritožbeno sodišče zato ni moglo preizkusiti. Pritožbi proti sklepu o stroških je zato ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek odločitve o stroških tega postopka (3. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odst. 165. čl. ZPP.