Jedro

Načelo zaslišanja stranke pomeni, da mora imeti stranka v upravnem postopku možnost, da se izjavi o bistvenih elementih zadeve pred izdajo odločbe. Pri tem sodišče poudarja, da navedena pravica ni namenjena sama sebi, temveč pomeni, da mora tožena stranka dejansko upoštevati in vzeti v presojo tudi dejstva, ki jih v postopku navede stranka. ZPVI namreč določa, da lahko poda stranka zahtevek za priznanje znanstvenega naslova le, če se študijski program še izvaja v smislu možnosti vpisa na tak študijski program ali v smislu izvajanja predavanj.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo št. 60121-1/2010/4 z dne 6. 5. 2011, se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko odločila, da se izobraževanje, ki se dokazuje z listino o izobraževanju Diploma, št. 94/10, izdano dne 6. 11. 2010, ki jo je na ime A.A. izdala izobraževalna institucija Univerzitet u Sarajevu, Fakultet sporta i tjelesnog odgoja, Bosna in Hercegovina, v Republiki Sloveniji prizna kot druga stopnja visokošolskega izobraževanja po Zakonu o visokem šolstvu, kot smer oziroma področje tujega izobraževanega programa: šport in telesna vzgoja. Odločila je še, da lahko tožnik v Republiki Sloveniji uporablja v tujini pridobljen naslov: magistar nauka u oblasti spora i tjelesnog odgoja, Bosna in Hercegovina in da se enakovrednost v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim oziroma strokovnim naslovom ne ugotovi. Pod 2. točko je odločila, da stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik dne 31. 12. 2010 vložil vlogo za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja v Republiki Sloveniji (RS). Zahteval je, da se v postopku ugotovi stopnja, s katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov. Zahteval je tudi, da se v postopku ugotovi uporaba v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova ter enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova. V skladu s šestim odstavkom 11. člena Zakona o priznavanju in vrednotenju izobraževanja (ZPVI) je enakovrednost strokovnega oziroma znanstvenega naslova mogoče ugotavljati le, če se v RS izvaja primerljiv študijski program. Na osnovi sedmega odstavka 11. člena ZPVI se je tožeča stranka opredelila, da želi ugotovitev enakovrednosti tujega naslova slovenskemu znanstvenemu oziroma strokovnemu naslovu magister kinezioloških znanosti, ki se v RS pridobi po uspešno zaključenem podiplomskem magistrskem študijskem programu kineziologija na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani. Na osnovi predložene dokumentacije je organ ugotovil, da je tožeča stranka uspešno končala dve letni podiplomski magistrski študijski program s področja športa in telesne vzgoje, kar dokazuje z listino o izobraževanju Diploma, št. 94/10, izdano dne 6. 11. 2010, ki jo je izdala izobraževalna institucija Univerzitet u Sarajevu, Fakultet sporta i tjelesnog odgoja, Bosna in Hercegovina. Tožeča stranka je predhodno uspešno zaključila predbolonjski univerzitetni študijski program Športna vzgoja na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, s katerim si je pridobila strokovni naslov profesor športne vzgoje. Skladno s petim odstavkom 11. člena ZPVI je organ ugotovil, da si je stranka pridobila in lahko v RS uporablja naslov: magistar nauka u oblasti sporta i tjelesnog odgoja, Bosna in Hercegovina. V nadaljevanju citira 19. člen Zakona o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN). Po predhodnem preverjanju na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani, je organ ugotovil, da se v RS ne izvaja predbolonjski magistrski študijski program Kineziologija, po zaključku katerega si kandidat pridobi znanstveni naslov magister znanosti, niti se še ne izvaja bolonjski drugostopenjski univerzitetni študijski program športna vzgoja, po zaključku katerega si kandidat pridobi strokovni naslov magister športne vzgoje (UN). Študijski programi za pridobitev magisterija znanosti, torej tisti, sprejeti pred 11. 6. 2004, so se z iztekom študijskega leta 2009/2010 v RS nehali izvajati (v študijskem letu 2009/2010 so se zadnjič izvajali drugi letniki navedenih programov, prvi letniki so bili zadnjič razpisani za študijsko leto 2008/2009), zato od 1. 10. 2010 ni več mogoče ugotavljati enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim naslovom magister znanosti. Iz zgoraj navedenega je razvidno, da se v RS ne izvaja primerljiv študijski program, zato lahko organ v postopku priznavanja izobraževanja za namen zaposlovanja v RS odloči le o stopnji, v katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smeri oziroma področju glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljenem strokovnem oziroma znanstvenem naslovu ter o uporabi v tujini pridobljenega naslova, skladno z zahtevkom. Tožeča stranka je bila, v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), s pisnim pozivom z dne 21. 3. 2011 pozvana, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so za odločbo pomembne, oziroma da v kolikor meni, da lahko v dokazilo nasprotnega predloži dodatna pravno relevantna dejstva in dokaze, ki bi utegnila vplivati na izpeljan ugotovitveni postopek, ter morebiti vplivati na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje, to stori najkasneje 30 dni po prejemu dopisa ministrstva. Organ je dne 26. 4. 2011 prejel odgovor, v katerem pa tožeča stranka ni predložila novih pravno relevantnih dejstev, ki bi utegnila vplivati na izpeljan ugotovitveni postopek, oziroma, ki bi utegnila vplivati na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje. Glede na navedeno in podatke organa o sistemu izobraževanja v Bosni in Hercegovini, je bilo ugotovljeno, da se izobraževanje, ki ga je opravila stranka v tujini, po merilih za priznavanje, ki jih določa 3. člen ZPVI in na podlagi 33. člena v povezavi s 36. členom ZViS uvršča v drugo stopnjo slovenskega visokošolskega sistema izobraževanja.

2. Tožnik vlaga tožbo glede priznane stopnje izobrazbe, ki je nižja od izobrazbe, pridobljene v tujini, neugotavljanja vrednosti v tujini pridobljenega naslova s slovenskim znanstvenim oziroma strokovnim naslovom ter posledično kršenja URS, ki nalaga enakost pred zakonom, saj ga nepriznavanje pridobljenih pravic postavlja v neenakopraven položaj kot državljana RS napram drugim državljanom RS. Tožba se nanaša tudi na nerazumljivo obrazložitev izpodbijane odločbe. Vsaka obrazložitev mora biti v skladu z 214. členom ZUP. Biti mora izčrpna ter natančna, saj gre pri pomanjkljivi obrazložitvi za absolutno bistveno postopkovno napako po 237. členu ZUP. Meni, da je bil kršen tudi 11. člen ZPVI, ki pravi, da ministrstvo izda odločbo in jo vroči vlagatelju najpozneje v dveh mesecih od dneva prejema popolne vloge, saj je vlogo vložil 31. 12. 2010, odločba pa je bila izdana 6. 5. 2011. Želi, da se mu prizna stopnja izobrazbe, ki je primerljiva s stopnjo izobrazbe, ki je pridobljena na študiju magister znanosti v Sloveniji (in bo priznana vsem študentom v Sloveniji, ki bodo zaključili študij magister znanosti v Sloveniji do leta 2015/2016). Iz prejete odločbe in dokumentacije, ki jo je imel možnost pregledati, ni razvidno, na kakšen način ga je organ uvrstil v drugo stopnjo visokošolskega izobraževanja po bolonjskem procesu (ni dokumentacije, kako in s čim so primerjali). V izjavi o dejstvih in okoliščinah z dne 21. 4. 2011 je razložil, da je končal študij na Univerzi v Sarajevu, Fakulteti za šport po starem podiplomskem magistrskem programu, ki je veljal pred uvedbo bolonjskega sistema ter pridobil naziv magister znanosti. Primerjati je potrebno dva primerljiva sistema med seboj; študij magistra znanosti v BIH s študijem magistra znanosti v Sloveniji. Naziv magister znanosti je pridobil 9. 7. 2010, kar je potrjeno z edinim takrat veljavnim dokumentom Uvjerenje o uspješno odbranjenom magisteriju. Takoj po pridobitvi omenjenega dokumenta je na Fakulteti za šport v Sarajevu zahteval original diplomo ali vsaj kopijo, vendar so odgovorili, da to ni mogoče, saj so podelitve diplom Univerze v Sarajevu enkrat letno za celotno univerzo, in sicer meseca novembra. Do takrat pa je Uvjerenje edini uradni dokument, s katerim lahko uveljavlja enake pravice kot z diplomo. Na MVZT to razlago niso sprejeli in so zahtevali original diplomo z žigom Apostille, ki pa jo je tožnik pridobil šele meseca novembra. Tako je tudi zamudil rok 30. 9. 2010, do katerega bi moral oddati popolno dokumentacijo. Slovenski državljani, ki so se vpisali na znanstveni magistrski študij v letu 2008/09, lahko do zaključka znanstvenega magisterija 2015/16 hodijo na konzultacije in izpite. Tožniku, tudi slovenskemu državljanu, ki je študij končal pred 30. 9. 2010, pa se ne priznavajo določene pravice, kar je v neskladju z URS, da smo vsi enaki pred zakonom. Absurdno je, da v kolikor bi tožnik oddal popolno vlogo do 30. 9. 2010, bi se stopnja izobrazbe še lahko primerjala, pa čeprav bi organ prejel pošto (oddano 30. 9. 2010) šele po 1. 10. 2010. V nadaljevanju povzema svojo izjavo o dejstvih in okoliščinah podano pred izdajo odločbe, ki pa ni bila upoštevana oziroma v nobeni točki demantirana s strani tožene stranke. V RS se je star predbolonjski magistrski študijski program Kineziologija lahko primerjal s programom izvedenem na Fakulteti za šport, Univerza v Sarajevu. Ta program se je izvajal vse do 30. 9. 2010. Na podlagi drugega odstavka 22. člena predhodnih in končnih določb ZSZN se magistrski predbolonjski študijski program Kineziologija (magister znanosti) podeljuje še danes, in sicer vse do izteka študijskega leta 2015/2016. Program Kineziologije se je izvajal vse do leta 2010. Tožnik je vpisal primerljiv program že leta 2003, ko sta se oba primerljiva programa še izvajala. V skladu s tem mu gre pravica do podelitve enakovrednega znanstvenega naslova vse do izteka študijskega leta 2015/2016. Sam ZPVI nikjer ne določa roka, do kdaj je potrebno oddati popolno vlogo, na podlagi katere bi se priznal enakovreden izobrazbeni standard. Tožena stranka se sklicuje na mnenje o izvajanju študijskih programov MVZT, ki je bilo uradno objavljeno na spletni strani 19. 8. 2010, vendar Zakon o državni upravi določa, da mnenja oziroma okrožnice izdane s strani organa državne uprave za naslovljence niso zavezujoče. Gre le za neobvezno usmeritev, razlago pravnega akta oziroma člena, ki v kolikor nima ustrezne podlage v samem zakonu, ne zavezuje. V skladu s sedmim odstavkom 11. člena ZPVI bi organ moral pridobiti mnenje vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v RS izvaja primerljiv študijski program. MVZT je odločil na podlagi korenspondence med svetovalko MVZT in J.K., referat za doktorski študij in mednarodna pisarna, ki pa ga ni mogoče šteti za uradni dokument. V letu 2003, ko je tožnik začel s študijem na Fakulteti za šport v Sarajevu, je bil sistem šolanja enak sistemu šolanja v Sloveniji, saj v tistem času Slovenija še ni uvedla Bolonjskih reform, obe državi pa izhajata iz podobnega izobraževalnega sistema, povzetega iz bivše skupne države. Trajanje izobraževanja in s tem pravice, ki izhajajo iz izobraževanja so bile v tistem času (2003) enake. Pogoj za vpis v znanstveni magistrski študij na Fakulteti za šport tako v Ljubljani kot tudi v Sarajevu je bil pridobljena univerzitetna izobrazba ustrezne smeri. Znanstveni magistrski študij na Fakulteti za šport tako v Ljubljani kot tudi v Sarajevu je trajal dve leti. Pogoj za zaključek znanstvenega magisterija na Fakulteti za šport tako v Ljubljani kot tudi v Sarajevu je bil izdelava magistrske naloge ter uspešen zagovor le-te. Po zaključku podiplomskega študija na Fakulteti za šport tako v Ljubljani kot tudi v Sarajevu se je pridobil znanstveni naslov magister znanosti. Sistem šolanja, izobraževalni program, učni dosežki, trajanje izobraževanja ter pravice, ki iz izobraževanja izhajajo, so bile v času tožnikovega študija (predbolonjskega) primerljive. V kolikor organ meni, da gre za pravno praznino ali neskladje glede izenačenosti ravni stare izobrazbe napram ravni Bolonjskega sistema je po 7. členu ZUP zavezan k varstvu pravic strank. Pomembno je tudi, da se pri odločanju o pravicah, obveznostih in pravnih koristih strank nasproti njim uporabljajo tisti s predpisi določeni ukrepi, ki so zanje ugodnejši, če se z njimi doseže namen predpisa. Kakršno koli drugačno tolmačenje predpisa, bi bilo odločanje v škodo stranki. Glede na navedeno tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in samo meritorno odloči o zadevi.

3. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo meni, da je obrazložitve izpodbijane odločbe v skladu z 214. členom ZUP. V nadaljevanju citira določbe 10. člena ter šestega in sedmega odstavka 11. člena ZPVI. V pozivu stranki na izjasnitev pred izdajo odločbe z dne 21. 3. 2011 in v izpodbijani odločbi, je bilo tožeči stranki pojasnjeno, da se zahtevana ugotovitev enakovrednosti ne more opraviti, saj se predbolonjski magistrski študijski program Kinezilogija na izvaja več, bolonjski drugostopenjski univerzitetni študijski program Športna vzgoja pa se še ne izvaja. Če v RS ne obstaja primerljiv program, ki bi se tudi izvajal (kumulativen pogoj primerljivosti in izvajanja) kandidat ne more pridobiti odločitve o enakovrednosti in s tem slovenski naslov/naziv. Glede določbe prvega odstavka 48. člena ZviS-D poudarja, da so se v študijskem letu 2009/2010 zadnjič izvajali drugi letniki študijskih programov za pridobitev magisterija znanosti in da so bili prvi letniki navedenih študijskih programov tako zadnjič razpisani za študijsko leto 2008/2009. Drugi odstavek 48. člena ZViS-D določa, da se študenti, ki se vpišejo v visoko šolstvo pred uvedbo novih študijskih programov za pridobitev izobrazbe, izobražujejo in končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo tega zakona, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016. V zvezi z navedenim je treba razločevati med izvajanjem študijskega programa, kjer gre za izvajanje predavanj, seminarjev, vaj itd..., glede na trajanje posameznega študijskega programa, kot je bil le-ta akreditiran (torej zadnje izvajanje drugega letnika študijskega programa za pridobitev magisterija znanosti v študijskem letu 2009/2010), in dejstvom, da študenti lahko končajo izobraževanje pod pogoji, ki so veljali pred uveljavitvijo ZviS-D, vendar najdlje do izteka študijskega leta 2015/2016 (v tem primeru gre za zaključevanje v smislu opravljanja preostalih študijskih obveznosti do konca študijskega leta 2015/2016). Ker se torej študijski programi za pridobitev magisterija znanosti z iztekom študijskega leta 2009/2010 v RS več ne izvajajo, ministrstvo od 1. 10. 2010 dalje ne more več, skladno s sedmim odstavkom 11. člena ZPVI, pridobiti mnenja vsaj enega visokošolskega zavoda, ki v RS izvaja primerljiv študijski program. Trajanje študijskega leta določa ZViS, ki v prvem odstavku 37. člena določa, da študijsko leto traja od 1. oktobra do 30. septembra, kar pomeni, da so naslov znanstveni magisterij lahko dobili tisti kandidati, ki so do 30. 9. 2010 v tujini dokončali študijski program in za to skladno z določili ZPVI in ZUP vložili popolno vlogo. Tožnik je sicer opravil zagovor svoje naloge dne 9. 7. 2010, listino o izobraževanju pa je prejel dne 6. 11. 2010 (torej v študijskem letu 2010/2011). Tožena stranka ne oporeka, da je tožnik zaključil študijski program, vendar pa je vložil vlogo za priznavanje izobraževanja prepozno, torej po preteku roka tj. 30. 9. 2010, kakor to zahteva prvi odstavek 11. člena ZPVI. Tožnik sam je odgovoren kdaj in če sploh bo vložil vlogo za začetek postopka, s to svojo odločitvijo o vložitvi vloge pa sodoloča katere predpise mora upravni organ uporabljati pri svojem odločanju. Zaradi dikcije 11. člena ZPVI in določb ZUP je potrebno upoštevati naravo prehodnih določb ZViS. Zakon o spremembah in dopolnitvah ZViS-E v 15. členu med drugim določa, da v RS raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev magisterija znanosti in raven izobrazbe, pridobljena po dosedanjih študijskih programih za pridobitev univerzitetne izobrazbe, skupaj s končanim študijskim programom za pridobitev specializacije ustreza ravni izobrazbe, pridobljeni po študijskih programih tretje stopnje iz 33. člena zakona. Kot izhaja iz namena prehodnih določb, ta ureditev velja le za študente, ki so študijski program vpisali in dokončali v RS. Tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-370/06-20 z dne 11. 2. 2008 izhaja, da ta ureditev velja za RS. Določba 15. člena ZViS-E bi prišla v poštev le, če bi bili izpolnjeni pogoji za ugotavljanje enakovrednosti to je preverjanje popolne vsebinske enakosti, o čemer pa je bilo že predhodno utemeljeno, zakaj niso bili izpolnjeni pogoji. Iz spisovne dokumentacije izhaja, da se je tožnik leta 2003 vpisal na študij na Fakulteti za šport, Univerza v Sarajevu, torej na tujo univerzo v tuji državi, za katero v tem segmentu ne velja slovenska visokošolska zakonodaja. Glede dokumenta, prejetega s strani Fakultete za šport, tožena stranka pojasnjuje, da gre za korespondenco z dne 12. 1. 2011 med uradno uslužbenko tožene stranke in J.K., ki se ne smatra za mnenje po sedmem odstavku 11. člena, ampak je to dokument, pridobljen v fazi preverjanja, ali se sploh izvaja primerljiv študijski program, na podlagi katerega bi, v primeru pozitivnega odgovora, tožena stranka posredovala dokumentacijo v postopek ugotavljanja enakovrednosti na fakulteto in s tem pridobitvijo uradnega dokumenta – mnenja o enakovrednosti. Tožena stranka meni, da je tako v obrazložitvi izpodbijane odločbe kot tudi v odgovoru na tožbo obrazložila razlogovanje zakonskih določb ZPVI, ZVIS, ZSZN-1, ZUP ter postopanje v primeru ugotavljanja enakovrednosti naslovov. Predlaga, da sodišče po izpeljanem dokaznem postopku tožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. V pripravljalnih vlogah z dne 24. 8. 2011, 4. 10. 2011 in 24. 11. 2011 tožnik navaja, da MVZT zavestno ne omenja in ne obrazloži kršitve zakonskih rokov, v katerih bi moral odločati. Zavestno spušča besedo „znanstveni“ magistrski študij in govori o končanem dve letnem podiplomskem magistrskem študiju in v nadaljevanju primerja in razvršča tožnikov pridobljeni znanstveni magisterij z drugo stopnjo po bolonjskem sistemu – magistrski študijski programi. Ni tudi jasno, s katerim drugostopenjskim programom je tožena stranka primerjala pridobljen znanstveni magisterij, saj se po njegovem tak bolonjski študij še ne izvaja. Edini primerljivi študijski program je predbolonjski magistrski študijski program Kineziologija, ki se sicer ne izvaja več, potekajo pa vse dejavnosti v zvezi s predbolonjskim magistrskim študijem (konzultacije s profesorji, dokončanje vaj, izdelava in zagovor magistrske naloge) in to lahko traja vse do leta 2015/2016. Meni, da referat na Fakulteti za šport ni oseba, ki bi imela pravico odločati o mnenju glede pogojev in da je za odločanje kompetentna Komisija za priznavanje izobraževanje oziroma njen predsednik. Organ ne oporeka, da je končal študijski program 9. 7. 2010 in s tem dnem pridobil naziv magister znanosti, vendar navaja, da je prepozno vložil vlogo za priznanje izobraževanja, ki bi jo moral vložiti do 30. 9. 2010, pri čemer ne omenja, da je iskal informacije o priznavanju po telefonu na MVZT ob pridobitvi znanstvenega naziva (julija 2010). Nerazumljivo je, da zaradi netočne informacije MVZT, kdaj in kaj mora oddati kot popolno vlogo, četudi je opravil študij v roku in si pridobil naziv magister znanosti, ne more uveljavljati svoje pravice. V kolikor bi pridobil pravilne informacije s strani MVZT, bi podal vlogo takoj po prejemu potrdila 9. 7. 2010 – Uvjerenje o uspješno odbranjenom magisteriju. V tem primeru bi bila vloga popolna in MVZT bi lahko primerjal dva primerljiva študijska programa za pridobitev naziva magister znanosti. Iz odločbe in upravnega spisa ni razvidno, kako ali na kakšen način so primerjali študij za naziv magister znanosti, pridobljen v BIH s študijskim programom za pridobitev izobrazbe – druga bolonjska stopnja. V kolikor tožena stranka misli, da ni posredoval nobenih dodatnih ali konkretnih dokazil glede priznavanja stopnje, je njihova naloga, da v primeru nejasnosti zahteva dodatna dokazila ali pa jih sama po uradni dolžnosti pridobi.

5. Tožena stranka v pripravljalnih vlogah z dne 19. 9. 2011 in 2. 11. 2011 vztraja pri svoji odločitvi. Meni, da izpodbijana odločba vsebuje vse sestavine obrazložitve. Ponavlja že prej navedeno in dodaja, da je Fakulteta organ, ki je na podlagi ZPVI pristojen za vsebinsko presojo enakovrednosti študijskih programov, začetno in končno odločitev pa ZPVI v povezavi z ZUP prepušča toženi stranki (tako tudi sodba Upravnega sodišča I U 559/2010-22 z dne 20. 4. 2011).

6. Tožba je utemeljena.

7. V predmetni zadevi gre za spor glede priznavanja izobraževanja, ki ga je tožeča stranka pridobila v tujini. Splošno načelo upravnega postopka, ki veže toženo stranko tudi v postopku priznavanja izobraževanja, je načelo zaslišanja stranke (9. člen ZUP). To načelo pomeni, da mora imeti stranka v upravnem postopku možnost, da se izjavi o bistvenih elementih zadeve pred izdajo odločbe. Pri tem sodišče poudarja, da navedena pravica ni namenjena sama sebi, temveč pomeni, da mora tožena stranka dejansko upoštevati in vzeti v presojo tudi dejstva, ki jih v postopku navede stranka. Navedenemu načelu tako ni zadoščeno, če tožena stranka v dokazni oceni navede le, da tožeča stranka ni predložila novih pravno relevantnih dejstev, ki bi utegnila vplivati na izpeljani ugotovitveni postopek. Tožena stranka mora namreč zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito odločitev, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. in 10. člen ZUP). Dokazna ocena, kakršno je v izpodbijani odločbi naredila tožena stranka, brez navedbe, kaj je tožnik ob izjasnitvi navedel in zakaj njegova navajanja niso relevantna, pa je nepopolna in pomeni kršitev pravil postopka. To napako mora tožena stranka v ponovnem postopku odpraviti.

8. Dodatno pa sodišče še poudarja, da sme po določilu 128. člena ZUP pristojni organ v stvareh, v katerih je po zakonu ali naravi stvari za začetek upravnega postopka potrebna zahteva stranke, začeti in voditi postopek, le če je taka zahteva podana. Med strankama ni sporno, da je tožeča stranka pri toženi stranki vložila vlogo za priznavanje izobraževanja za namen zaposlovanja na podlagi tuje listine Diploma, št. 94/10, ki jo izdala izobraževalna inštitucija Univerzitet u Sarajevu, Fakultet sporta i tjelesnog odgoja, Bosna in Hercegovina, in zahtevala je, da se v postopku ugotovi stopnja, s katero se tuje izobraževanje uvršča v slovenski sistem izobraževanja, smer oziroma področje glede na zaključen tuj izobraževalni program, če je navedeno na listini o izobraževanju, in v tujini pridobljen strokovni oziroma znanstveni naslov, ter, da se v postopku ugotovi uporaba v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova in enakovrednost v tujini pridobljenega strokovnega oziroma znanstvenega naslova (obrazec Z, poglavje V., 1., 2. in 3. točka). Na obrazcu je tožeča stranka navedla, da želi, da se njeno magistrsko diplomo obravnava enakovredno z diplomami na ravni znanstvenega magisterija. O tej zahtevi tožena stranka ni odločala, saj je sprejela stališče, da na podlagi 33. člena ZViS v zvezi z 11. členom ZPVI in 48. členom ZVis-D, od 1. 10. 2010 dalje ni več mogoče mogoče zahtevati ugotovitev enakovrednosti v tujini pridobljenega naziva/naslova slovenskemu nazivu/naslovu magister kinezioloških znanosti, kar je z vlogo zahteval tožnik. Navedeno stališče tožene stranke pa je po mnenju sodišča napačno in temelji na napačni uporabi materialnega prava, poleg tega pa tožena stranka v izreku odločbe ni odločila o zahtevku tožeče stranke za ugotovitev enakovrednosti tujega naslova s slovenskim naslovom magister znanosti, s čimer so bila kršena pravila postopka (237. člen ZUP), kajti tožena stranka je v postopku, ki je začet na zahtevo stranke (125. člen ZUP), vezana na zahtevo stranke tako glede samega začetka postopka kot tudi glede vsebine zahteve.

9. Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi že iz predhodno navedenih razlogov, se do drugih tožbenih razlogov ni posebej opredeljevalo, upoštevati pa jih bo morala tožena stranka, ko bo v zadevi ponovno odločala. V ponovljenem postopku bo morala upoštevati tudi stališče sodišča, ki je bilo v primerljivi sporni zadevi podano v sodbi I U 391/2011 in ga sodišče še enkrat ponavlja: „ZPVI namreč določa, da lahko poda stranka zahtevek za priznanje znanstvenega naslova le, če se študijski program še izvaja v smislu možnosti vpisa na tak študijski program ali v smislu izvajanja predavanj, kot to razlaga tožena stranka. Drugačna razlaga šestega in sedmega odstavka 11. člena ZPVI bi vodila do omejevanja uresničevanja Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji (Zakon o ratifikaciji Konvencije o priznavanju visokošolskih kvalifikacij v evropski regiji Uradni list RS, MP – 45/99; v nadaljevanju: Lizbonska konvencija). Iz preambule Lizbonske konvencije namreč izhaja, da konvencija upošteva različnost izobraževalnih sistemov in da zaradi te različnosti skuša med drugim tudi olajšati nadaljevanje izobraževanja, pospešiti akademsko mobilnost ter zavarovati načelo institucionalne avtonomije. Iz temeljnih načel Lizbonske konvencije izhaja, da je glavna podlaga za priznavanje visokošolskih kvalifikacij „ocena“ vloge za priznavanje kvalifikacij (1. odst. člena III.1, 2. odst. člena III.1, člen III.2) na podlagi ustreznih informacij o kvalifikacijah (točka 1. in 4. člena III.3), pri čemer je dokazno breme o neustreznosti vloge na organu (5. točka člena III.3). To pomeni, da mora priznavanje izobrazbe temeljiti na strokovni oceni vsebinskih kriterijev za priznavanje izobraževanja, za kar pa ne more biti bistveno, ali je vpis v ta študij še možen in če predavanja še potekajo na domačih visokošolskih institucijah. Opisani princip potrjuje določilo VI.1. člena Lizbonske konvencije, ki pravi, da vsaka pogodbenica priznava visokošolske kvalifikacije, ki jih podeljuje druga pogodbenica, razen če je mogoče dokazati, da se znanje in spretnosti iz dokazila o visokošolski kvalifikaciji bistveno razlikujejo od tistih, pridobljenih v pogodbenici, v kateri se prosi za priznanje. Priznanje pa pomeni tudi uporabo znanstvenih naslovov po zakonih in predpisih pogodbenice, v kateri se prosi za priznanje (1. odstavek točka b. člena VI.3).... Na vprašanje, kdaj se je nek program izobraževanja izvajal, daje odgovor tudi 48. člen ZviS-D.... Ta določba omogoča študentom vpisanim v t.i. „ne-bolonjske programe“, da se po zaključku vpisovanja in po zaključku obveznega izvajanja predavanj še vedno izobražujejo in končajo t.i. „ne-bolonjske“ izobraževalne programe do izteka študijskega leta 2015/2016. V tem času lahko opravljajo izpite, izdelajo in zagovarjajo seminarske naloge ter izdelajo in zagovarjajo magistrske naloge. To so jim izobraževalne institucije dolžne omogočiti, kar pomeni, da so to tega roka dolžne izvajati „ne-bolonjske programe“, čeprav ne izvajajo več predavanj in nimajo več novih vpisov. Pravilnost te razlage potrjuje Zakon o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN-1), ki v prehodni določbi 22. člena določa, da visokošolski zavodi diplomantom študijskih programov za pridobitev izobrazbe, sprejetih pred 11. junijem 2004, še naprej podeljujejo strokovne in znanstvene naslove, ki so bili v skladu z Zakonom o strokovnih in znanstvenih naslovih (ZSZN, Uradni list, RS, št. 83/03 – upb) določeni s študijskim programom in so objavljeni v Uradnih listih RS, št. 22/99, 33/99, 57/99, 10/00, 12/01, 47/02 in 50/05 (1.odstavek). Visokošolski zavodi lahko strokovne in znanstvene naslove iz prejšnjega odstavka podeljujejo najpozneje do izteka študijskega leta 2015/2016 (2.odstavek). Če se torej strokovne in znanstvene naslove po starem ZSZN podeljuje do konca študijskega leta 2015/16 slovenskim študentom, ki so pridobili določeno izobrazbo v Republiki Sloveniji, ni zakonite podlage za razlago, da se do istega datuma ne bi na podlagi zahteve slovenskega študenta, ki v tujini pridobi nek naslov, za katerega trdi, da ga je dobil po starem „ne-bolonjskem programu“, ne bi ugotavljanja enakovrednosti v tujini pridobljenega naslova s strokovnimi in znanstvenimi naslovi po starem ZSZN.“

10. Ker so bila v postopku pred izdajo izpodbijanega akta kršena pravila postopka in napačno uporabljen zakon, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. členu ZUS-1).

11. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo na seji, čeprav je tožeča stranka v tožbi smiselno predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar ni z ničemer utemeljila, zakaj oziroma kako bi lahko bila dodatna izvedba kakšnega dokaza na glavni obravnavi pomembna za presojo zakonitosti.