Jedro

Obdelovanje kmetijskih zemljišč, pa čeprav jih izboljša, ni nova stvar.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki je zahtevala ugotovitev, da je na podlagi priposestvovanja pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, naštetih pod tč. 1 izreka do ½ in da se v tem obsegu vpiše njena solastninska pravica v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Kočevju. Zahtevala je tudi plačilo pravdnih stroškov.

Zoper to sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. čl. ZPP. Tožeča stranka zahteva sporna zemljišča, ker je v času trajanja zakonske zveza nastala nova stvar. Res je toženec to pridobil na podlagi dedovanja, vendar je bilo slabo vzdrževano in bil je v tujini. Tožnica je to obdelovala, nastale so nove kmetijske površine in plodovi so bili ugotovljeni kot skupno premoženje. Sodišče je neutemeljeno ocenilo za nepotrebne dokazne predloge po zaslišanju H.K., S.K in L.Ž., izvedenca kmetijske stroke ter ogled. Če bi opravilo te dokaze bi ugotovilo, da je zahtevek utemeljen. Tako je vrhovno sodišče v zadevi II Ips 393/99 določilo, da je sporna hiša lahko skupno premoženje v primeru, če zaradi vlaganj spremeni substanco in postane povsem nova stvar. Tako je treba interpretirati kmetijsko zemljišče, saj predstavlja nadpomenko termina njiva, sadovnjak, gozd. Vztraja, da je nastala nova stvar. V 20 – tih letih pa jo je priposestvovala. Postala je lastnica do polovice na podlagi ZZZDR in na podlagi priposestvovanja. Bila je v dobri veri, saj je ustvarjala novo stvar. Neveljavni pravni naslov ne izključuje dobrovernosti pod pogojem, da je priposestvovalec v dobri veri tako glede veljavnosti pravnega naslova kot glede pridobitve lastninske pravice. Vprašanje dobre vere je dejansko vprašanje, ki ga je mogoče ugotavljati le z zaslišanjem prič in strank in ni mogoče brez dokaza šteti, da je v slabi veri. Trdi, da je bila dobroverna. Imela je mirno posest. Toženec pa je bil pasiven in to je odločilno. Tako piše tudi Tone Frantar v knjigi Stvarno pravo, stran 90. Tako se nedobroverna posest lahko spremeni v dobroverno. Sodišče neutemeljeno šteje tožbo za nesklepčno.

Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Meni, da je glede skupnega premoženja stvar razsoje. Dedovanje pa je bilo pred sklenitvijo zakonske zveze.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka najprej kot podlago za pridobitev solastninske pravice do ½ na spornih nepremičninah uveljavlja priposestvovanje. Sodišče prve stopnje je glede tega pridobitnega načina pravilno ugotovilo, da je že v tožbi tožeča stranka priznala, da je sporne nepremičnine toženec podedoval pred sklenitvijo zakonske zveze. Že to tožničino priznanje zadostuje, da ni mogoče tožničine posesti nepremičnin, ki jih je toženec podedoval, šteti za dobroverno. Ker sta bila v zakonski zvezi in ker je tožnica vedela, da jih je podedoval, ima pritožnica sicer prav, da je bila njena posest neovirana. Vendar je nemogoče sklepati ob priznanju, da je toženec podedoval te nepremičnine pred zakonsko zvezo, da je bila dobroverna. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je vse dokaze v zvezi s tem pravno relevantnim dejstvom zavrnilo. Sodišče se je sklicevalo na tožničine tožbene navedbe in zato ni moralo o tem dejstvu opraviti dokaznega postopka. Gre za tako vrsto posesti, ki je ni mogoče „sanirati“ z uporabo nepremičnin.

Sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je drugi pravni temelj, na katerem gradi tožeča stranka svoj zahtevek, to je, da gre za skupno premoženje pravdnih strank in da ima delež na tem do ½, pravnomočno rešeno v pravdi I P 676/2003 v zvezi s sodbo I Cp 1249/2008. Ker je šlo za identični tožbeni zahtevek in po ugotovitvah sodišča prve stopnje za enako trditveno podlago glede dejstev v zvezi s skupnim premoženjem, je zadeva pravnomočno zaključena. V tem delu tudi pritožba ne graja sodbe sodišča prve stopnje.

Pač pa trdi, da je ustvarila novo stvar, ker je obdelovala sporna zemljišča. Pri tem se sklicuje na sodbo II Ips 170/97 Vrhovnega sodišča RS. Pri tem pa spregleda, da je šlo za gradnjo v času zakonske zveze in torej sporno hišo in da so zakonci z vlaganji in spremembo substance ustvarili novo stvar. Obdelovanje kmetijskih zemljišč, pa čeprav jih izboljša, pa ni nova stvar. V zemljiški knjigi gre za identične parcele, za katere tožnica priznava, da jih je toženec podedoval pred sklenitvijo zakonske zveze. To pomeni, da se status zemljišč ni spremenil in da se tudi zemljiškoknjižno teh parcel ne da prikazati drugače. Ali pa se to poimenuje kmetijsko zemljišče, ali gre za kakšno drugo poimenovanje, pa v kontekstu 48. čl. SPZ in enako prej Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ne more biti pravno odločilno. Drugače pa je, kot tudi opozarja pritožba in kar je bilo predmet pravde glede obsega in deleža na skupnem premoženju pravdnih strank, glede plodov. Plodovi se ločijo in obravnavajo posebej.

Pritožbeno sodišče tako pritrdi sodišču prve stopnje, da je tožba nesklepčna. Delno pa gre tudi za identično dejansko podlago, tožbeni zahtevek in pravno podlago glede zatrjevanega skupnega premoženja in v tem delu je tudi ta podlaga izčrpana v drugi pravdi in tudi že pravnomočno razsojena (res iudicata).

Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in ker pri tem ni zagrešilo nobenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Neutemeljeno pritožba navaja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb ZPP. Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, odgovorila je na vse trditvene podlage in tožbe. Smiselna uveljava kršitev načela kontradiktornosti pa tudi ni podana, saj je pritožbeno sodišče obrazložilo, zakaj se strinja s sodiščem prve stopnje, da nadaljnje izvajanje dokazov ni bilo potrebno. To izhaja iz materialnopravne podlage.