Jedro

Škoda ni nastala med nevarno dejavnostjo, ker le-te mirno sestopanje iz gasilskega vozila ne predstavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, s katerim je tožnik od toženih zavarovalnic solidarno zahteval plačilo odškodnine 19.555,00 EUR za škodo, ki jo je utrpel 8. 1. 2006 pri padcu po stopnicah v Gradu v Račah, za katero je podana pasivna legitimacija prve toženke, in ki se mu je ponovila 2. 4. 2006 pri sestopanju iz gasilskega vozila, za kar je podana pasivna legitimacija druge toženke. Obrazložilo je, da je bilo zdravljenje prve poškodbe zaključeno 15. 3. 2006, tožba pa je bila vložena šele 19. 4. 2010, zaradi česar je prva toženka utemeljeno ugovarjala zastaranje. Druga poškodba ni nastala pri nevarni dejavnosti in ni odškodninske odgovornosti druge toženke. Tožniku je naložilo povrniti prvi toženki 236,92 EUR, drugi toženki pa 20,10 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožnik pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ne strinja se z zastaranjem odškodninskega zahtevka iz naslova prve škode, ker začne subjektivni zastaralni rok treh let teči ob zaključku zdravljenja, ko oškodovanec izve ali lahko izve za vrsto in obseg trajnih posledic. Poškodba kolena z dne 8. 1. 2006 je oslabila koleno do te mere, da so se nato v letu 2006 nadaljevali zvin in izpah kolena. Sodišče prve stopnje bi naj ugotovitev podanosti vzročne zveze med škodnim dogodkom in nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo zmotno zahtevalo s stopnjo gotovosti, namesto s stopnjo verjetnosti, ki je vsekakor podana. Zmotno bi naj menilo tudi, da ne obstaja objektivna odgovornost zavarovanca druge toženke za škodo z dne 2. 4. 2006, saj je delo gasilca nevarno kot celota, od katere ne more biti izključen posamezen del. Zaključek, da je škodo pripisati dolžnikovemu nepazljivemu ravnanju, bi naj bil neobrazložen in nesposoben preizkusa.

3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bilo zdravljenje poškodbe desnega kolena z dne 8. 1. 2006, ko je bil podan sum na nateg zunanje vzdolžne vezi in delno poškodbo zadnje križne vezi, zaključeno 15. 3. 2006. Izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da je bilo koleno skoraj popolno gibljivo, brez razlik v stabilnosti med desnim in levim kolenom. Tožnik je bil tudi sposoben za svoje delo. Ob zaključenem zdravljenju je mogoče ugotoviti vrsto in obseg trajnih posledic, zato od takrat dalje teče tudi subjektivni triletni rok za zastaranje odškodninskega zahtevka (prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Izvedenec je pojasnil tudi, da poškodba kolena lahko oslabi kolenski sklep tako, da ni več ekvivalenten zdravemu kolenu, kar je potrebno upoštevati pri življenjskih aktivnostih. To bi moral upoštevati tudi tožnik, še posebej, če drži njegova izpovedba, da je bila njegova življenjska aktivnost po prvi poškodbi bistveno zmanjšana ter da ni mogel hoditi po stopnicah in nositi bremen. Namesto tega je že 4. 2. 2010 prišlo do druge poškodbe in, po ugotovitvah izvedenca na podlagi medicinske dokumentacije, 15. 10. 2006 pri nerodnem koraku do izpaha desnega kolena. Pred leti je utrpel raztrganine ene od glav štiriglave mišice desnega stegna.

6. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da zdravljenje prve škode ni trajalo do 28. 2. 2010, kot je v nasprotju z izvedenskim mnenjem neprepričljivo zatrjeval tožnik. Zato je utemeljeno sledilo ugovoru prve toženke, da je bila tožba 19. 4. 2010 vložena po poteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka iz prvega odstavka 352. člena OZ, od kar je tožnik že vedel za škodo in odgovornega. Tožnik je tožbo vložil več kot štiri leta po zaključenem zdravljenju prve poškodbe.

7. Telesne poškodbe ob izstopanju iz gasilskega vozila 2. 4. 2006 niso v adekvatni vzročni zvezi s poškodbami kolena v Gradu v Račah 8. 1. 2006, da bi zanje odškodninsko odgovarjala prva toženka. Glede vzroka drugih poškodb se tudi tožnik ni mogel odločiti, saj je navajal, da so do 30% posledica nevarne gasilske dejavnosti, do 70% pa prvih poškodb. Tožnik bi moral dokazati, da do druge poškodbe ne bi prišlo, če ne bi bilo prve in dodatno, da za oslabljenost kolena po prvi poškodbi ni mogel vedeti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da vzročne zveze ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, za katero tožnik zavzema neutemeljeno stališče, da zadošča verjetnost. Gre za enega od treh elementov krivdne odškodninske odgovornosti iz prvega odstavka 131. člena OZ, ki je v dokaznem bremenu oškodovanca, ki ga mora izkazati s stopnjo, da v podanost ne dvomi nobeden izkušen človek (onkraj resnega dvoma). Izvedenec medicinske stroke ni mogel ugotoviti, da je tožnik pri prvi nezgodi utrpel poškodbe, ki ne bi bile ugotovljene med zdravljenjem, ki bi se pokazale šele ob drugi nezgodi. Niti, da so prve, morebiti neugotovljene poškodbe, povzročile drugo nezgodo. Namesto tega je pojasnil, da sta zdrs po stopnicah ali nekontroliran sestop s polno gasilsko opremo iz gasilskega vozila možna načina poškodb, kakršne so bile ugotovljene pri tožniku. Zato tudi pritožbeno sodišče ne verjame, da je prva nezgoda z dne 8. 1. 2006 povzročila škodo, ki ni bila sanirana ob zaključenem zdravljenju 15. 3. 2006 in je povzročila novo škodo 2. 4. 2006. 8. Zmotno stališče o neobstoju vzročne zveze tožnik sodišču prve stopnje očita tudi glede nevarne gasilske dejavnosti in škode 2. 4. 2006. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da škoda ni nastala med nevarno dejavnostjo, ker le-te mirno sestopanje iz gasilskega vozila ne predstavlja. Z zaslišanjem tožnika je ugotovilo, da ni prenašal gasilske opreme in ni hitro hodil, ko je z 10 do 15 kg težko osebno zaščito previdno stopil z obema nogama na stopnico vozila, nato pa z desno nogo na ravna tla, nakar mu je nogo zasukalo v kolenu. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija. Pritožbeno sodišče se strinja, da takšno sestopanje z vozila, ki ima na vratih oprijemalo, podnevi, ni del nevarne dejavnosti, iz katere bi grozila povečana nevarnost nastanka škode, saj smo podobnim obremenitvam izpostavljeni v običajnem življenju. Zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost (drugi odstavek 131. člena OZ) zavarovanca druge toženke.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da je tožnik ravnal nepazljivo, ni utemeljen. Gre za sklepanje, ki potem, ko je obrazložilo, da ni razlogov za objektivno odškodninsko odgovornost druge toženke (oz. njenega zavarovanca) ni več pomembno za odločitev o odškodninskem zahtevku, saj elementov za krivdno odškodninsko odgovornost tožnik ni zatrjeval. 10. Ne glede na nepodanost temelja odškodninske odgovornosti, pritožbeno sodišče dodaja, da je tožnik od obeh toženk zahteval solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki jo je trpel od 8. 1. 2006 in nato od 2. 4. 2006 dalje, ne da bi določil odškodnino za škodo od vsakega škodnega dogodka. Druga toženka za odškodnino iz zdravljenja prve škode ni pasivno legitimirana. Enotni odškodninski zahtevek pomeni, da tožnik odškodnine, za katero bi njena pasivna legitimacija lahko bila podana, sploh ni določil. 11. V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je po 353. členu ZPP pritožbo zvrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločanje o pritožbenih stroških je odpadlo, ker niso bili priglašeni.