Jedro

Sodišče uporabi pravo na podlagi svojih dejanskih ugotovitev in ne neposredno na podlagi trditev strank. Kako je tožeča stranka knjižila obveznosti toženca na podlagi izplačanih zneskov, ni pomembno. Ker je bilo ugotovljeno, da ni bilo pravne podlage za izplačila tožencu, ta pa je bil nedvomno zaradi tega obogaten, je izpolnjen dejanski stan neupravičene pridobitve iz prvega odstavka 190. člena OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 932.335,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2007 do plačila, kot tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v znesku 8.955,40 EUR. Sodišče prve stopnje je tako v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za povrnitev več denarnih zneskov, ki so bili tožencu kot direktorju tožeče stranke v letih 2003 do 2005 izplačani v gotovini iz sredstev tožeče stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka in ponovno odločanje pred drugim sodnikom.

4. R evizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

U

gotovljeno dejansko stanje

5. Toženec je bil v letih 2003 do 2005 direktor tožeče stranke. V tem obdobju je z računa tožeče stranke dvignil oz. si nakazal na osebni račun več denarnih zneskov, a jih ni vrnil. Tožeča stranka tožencu ni ničesar dolgovala.

6. V letu 2003 je toženec od tožeče stranke prejel posojilo v skupni višini 37.637.756,83 SIT; vrnil je zgolj 2.757.773,10 SIT. V letu 2004 je od tožeče stranke prejel (novo) posojilo v skupni višini 69.920.742,90 SIT, ki ga ni vrnil. V letu 2005 si je odobril več dvigov in nakazil denarnih zneskov, ki so bila v poslovnih knjigah tožeče stranke knjižena kot posojilo lastniku, in sicer v skupnem znesku 18.624.046,00 SIT. Pri posameznih odobritvah dviga gotovine je toženec sicer navedel namen dviga, vendar pa ni predložil ustreznih računov, ki bi tak dvig utemeljevali; zato so bili zneski knjiženi kot posojilo.

7. Pri tožeči stranki je v letu 2005 DURS (Davčni urad Koper) opravil inšpekcijski nadzor, v katerem je bilo ugotovljeno, da izplačil ni mogoče upoštevati med priznane odhodke, saj tožeča stranka kot davčni zavezanec ni predložila dokumentacije, ki bi dokazovala, da je šlo za pokrivanje obveznosti tožeče stranke do tretjih oseb. Zoper tožečo stranko se je dne 24. 3. 2007 začel stečajni postopek.

R

evizijske navedbe

8. R evident navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli zmotno stališče, da je Zapisnik o inšpekcijskem pregledu DURS javna listina, saj ima lastnost javne listine zgolj v okviru postopka in za stranke, na katere se nanaša. Prav tako je po Zakonu o davčnem postopku zapisnik opredeljen kot davčna tajnost, kar naj bi pomenilo, da ni javna listina. Tožeča stranka bi lahko v pravdnem postopku kot javne listine uporabila le dokumente iz davčnega postopka, v katerem bi davčni organ ugotovil, da je toženec pridobil finančne koristi in mu naložil plačilo dohodnine. Poleg tega bi davčni postopek po zakonu moral potekati na sedežu tožeče stranke in ne na sedežu davčne uprave v Kopru, tako da predstavnik tožeče stranke ni mogel sodelovati pri davčnem pregledu. Ker se je sodišče v nasprotju z materialnopravnimi predpisi postavilo na stališče, da tožeči stranki ni treba dokazovati resničnosti vsebine listin, saj jih je štelo za javne listine, dejanskega stanja ni ugotavljalo, posledično pa je dejansko stanje ostalo nepopolno in napačno ugotovljeno.

9. Revident uveljavlja, da mu v postopku naj ne bi bila dana možnost neposrednega zaslišanja in ustnega podajanja svojih stališč, zaradi česar naj bi bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic, kot jo jamči 22. člen Ustave RS, kakor tudi pravica do poštenega postopka po 6. členu EKČP. Argumentirano naj bi obrazložil dokazni predlog za zaslišanje prič, zato naj bi bil v nasprotju s spisovnim gradivom zaključek sodišč prve in druge stopnje, da so bili dokazni predlogi neobrazloženi in pavšalni. Zaradi zavrnitve predlaganih dokazov toženec niti ni imela možnosti izpodbijati dokazov tožeče stranke, kar prav tako predstavlja kršitev 22. člena Ustave RS in 6. člena EKČP. Napačno naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje, da ni pravočasno uveljavljal procesnih kršitev. Navaja, da v trenutku zavrnitve dokaznih predlogov, tj. ob zaključku glavne obravnave, ni mogel vedeti, da bo sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku, obenem pa tudi ni navedlo razlogov, zakaj je predlagane dokaze štelo za nepotrebne. Obrazložitev bi morala biti podana v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, kar pa je uveljavljal v pritožbi.

10. Revident še graja uporabo določbe 190. člena OZ, kar naj bi bilo v nasprotju z zatrjevanimi dejstvi.

Razlogi za zavrnitev revizije

11. Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih sodbah pravilno povzeli ugovore oziroma navedbe toženca. Bistvo toženčevih ugovorov je, da so bili v obravnavanem obdobju gotovinski dvigi, za katere priznava, da jih je opravil z računa tožeče stranke, opravljeni za pokrivanje obveznosti tožeče stranke do tretjih oseb, in sicer za izplačilo plač zaposlenim v podjetju s pripadajočimi nadomestili, za poravnavanje tekočih materialnih stroškov ter za poravnavanje stroškov v zvezi z razvojnimi programi podjetja glede programske opreme za igralne avtomate. Zatrjeval je še, da je bil ob izplačilih zneskov z računa tožeče stranke določno naveden namen izplačil, tožeča stranka pa ga je brez pravne podlage spremenila v posojilo tožencu.

12. Dokazno breme glede zatrjevanih plačil tožencu je nosila tožeča stranka, na tožencu pa je bilo breme, da zatrjuje in dokaže, na kakšni podlagi je prejel izplačila in za kašen namen jih je uporabil. Da je toženec prejel denarne zneske niti ni sporno. Ostane še vprašanje, ali so bili izplačani zneski res uporabljeni za namene, ki jih je navajal toženec. Njegove trditve je sodišče prve stopnje ocenilo za pavšalne, čemur je sodišče druge stopnje pritrdilo. Zatrjevanje, da so bila plačila opravljena tožencu zaradi izplačila plač zaposlenim v podjetju s pripadajočimi nadomestili, za poravnavanje tekočih materialnih stroškov ter za poravnavanje stroškov v zvezi z razvojnimi programi podjetja glede programske opreme za igralne avtomate, je nedvomno terjalo razumno obrazložitev toženca, saj je tak način poslovanja povsem nenavaden. Toženec bi moral pojasniti, v čem je bila ovira, da ni tožeča stranka sama poravnavala svojih obveznosti. Ne glede na to pa bi moral toženec vsaj konkretizirano navesti, za katere obveznosti tožeče stranke je plačal posamezne, konkretno navedene zneske in komu. Ker pa v tem pogledu že trditvenega bremena ni zmogel, se sodiščema nižjih stopenj ni bilo treba ukvarjati z utemeljenostjo njegovih dokaznih predlogov.

13. Revident pripisuje pretiran pomen zapisniku o inšpekcijskem pregledu DURS. Ta je zgolj razkril, da pri tožeči stranki ni bilo mogoče najti listinske dokumentacije, ki bi opravičevala izplačila tožencu. Da bi izpodbil tako ugotovljena negativna dejstva, bi moral toženec navesti in dokazati, za kakšen namen je porabil prejete denarne zneske, česar pa ni zmogel. 14. Revidentu tudi ni mogoče pritrditi, ko uveljavlja, da je tožeča stranka kot pravno podlago tožbenega zahtevka zatrjevala posojilno razmerje, zaradi česar bi sodišče moralo uporabiti materialnopravna določila o posojilni pogodbi, ne pa določb o neupravičeni pridobitvi po 190. členu Obligacijskega zakonika. Sodišče uporabi pravo na podlagi svojih dejanskih ugotovitev in ne neposredno na podlagi trditev strank. Kako je tožeča stranka knjižila obveznosti toženca na podlagi izplačanih zneskov, ni pomembno. Ker je bilo ugotovljeno, da ni bilo pravne podlage za izplačila tožencu, ta pa je bil nedvomno zaradi tega obogaten, je izpolnjen dejanski stan neupravičene pridobitve iz prvega odstavka 190. člena OZ.

15. Prav tako ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker naj bi bila obrazložitev sodb sodišč prve in druge stopnje nejasna in sama s seboj v nasprotju, zaradi česar sodb naj ne bi bilo moč preizkusiti. Sodišče druge stopnje je v izpodbijani sodbi izrecno pojasnilo, da sodišče prve stopnje kot podlage ni upoštevalo odškodninskega temelja ter da je ravnanje toženca kot lastnika in direktorja navedeno le zaradi konteksta, namreč, da sta ravno njegovi funkciji omogočili, da je do prikrajšanja tožeče stranke sploh prišlo. Iz takšne obrazložitve pa ne izhaja protislovje, zaradi katerega se izpodbijana sodba ne bi mogla preizkusiti. Tako prvostopenjska kot drugostopenjska sodba na nobenem mestu ne obravnavata predpostavk odškodninske odgovornosti in tožencu niti ne očitata, da ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika. Zgolj zato, ker je sodišče prve stopnje na enem mestu navedlo, da »…je do prikrajšanja tožene stranke in posledično do neupravičene obogatitve tožeče stranke prišlo izključno zaradi položaja tožene stranke kot direktorja tožeče stranke, saj ta ni poslovala v skladu s pravili poslovno finančne stroke in stroke upravljanja podjetij«, pa ne more pomeniti, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je pojasnilo tudi, da je bil toženec okoriščen brez pravne podlage in da so bile obveznosti zgolj računovodsko knjižene kot posojilo, pri čemer je bil za računovodske izkaze odgovoren sam toženec kot direktor tožeče stranke, ki je celo sam potrdil, da ni šlo za posojila. Sodišče druge stopnje je tako izčrpno in logično utemeljilo, zakaj je štelo, da pravna podlaga za izplačila ni podana (8. točka obrazložitve). Pri tem ne gre za nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami, saj je sodišče pravilno povzelo njihovo vsebino.

16. Po obrazloženem se je pokazalo da razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških postopka

17. I zrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP.