Jedro

V izpodbijanem pravnomočnem sklepu se je sodišče opredelilo do vložnikove analize zbranih dokazov, zato njegovo zatrjevanje o pomanjkljivi obrazložitvi ni utemeljeno. S ponovnim podajanjem lastne ocene zbranih dokazov v zahtevi za varstvo zakonitosti pa vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno državno tožilstvo na Ptuju je 7. 3. 2014 zoper obdolženega M. V. vložilo obtožnico KT (1) 17087/2013, ker naj bi storil kaznivo dejanje umora po 4. točki prvega odstavka 116. člena Kazenskega zakonika. V obtožnici je državno tožilstvo predlagalo podaljšanje pripora zoper obdolženca. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) obdolžencu podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Obdolženčev zagovornik je zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče napadeni sodni odločbi z razveljavitvijo odpravi in odredi, da se osumljenca izpusti iz pripora, podrejeno pa, da sklep Višjega sodišča v Mariboru razveljavi ter vrne zadevo temu sodišču v ponovno odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da v zahtevi zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka niso podane, zaradi česar predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu, ki se o njem ni izjavil, in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi nasprotuje stališču vrhovne državne tožilke.

B.

5. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti izraža nestrinjanje z razlogi sodišča druge stopnje ter navaja, da bi slednje moralo vsebinsko odgovoriti na konkretne pritožbene navedbe. Ob zavedanju, da v zahtevi za varstvo zakonitosti ni dovoljeno izpodbijati dejanskega stanja, vložnik meni, da je sodišče druge stopnje s svojim odgovorom obdolženca prikrajšalo za primerno obrazloženo sodno odločbo, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Po vložnikovem mnenju se je količina indičnih dokazov in njihova dokazna vrednost med sodno preiskavo bistveno zmanjšala, zato bi bilo treba opraviti kritično in določno presojo zbranih dokazov, na podlagi katere bi bilo mogoče preizkusiti sodno odločbo. V nadaljevanju zahteve vložnik izpostavlja strokovno mnenje Nacionalnega forenzičnega laboratorija o analizi vzorcev streljanja, iz katerega je po njegovem mnenju razvidno, da so najdeni sledovi streljanja tako splošni, da jih je mogoče najti v večini streliv, kar obdolženca, ki je lovec, bistveno manj povezuje z obravnavanim kaznivim dejanjem; o dejstvu, da strelno orožje do sedaj ni bilo najdeno; da med naboji, zaseženimi ob hišni preiskavi, ni bil najden niti eden, ki bi ustrezal vrsti nabojev, s katerimi je bil ubit oškodovanec; o dejstvu, da obdolženec že dalj časa ni bil ne v osebnem ne v telefonskem stiku z oškodovancem; ter o dejstvu, da je bil obdolženec v času streljanja, sodeč po pregledu njegovega mobilnega telefona, od kraja kaznivega dejanja oddaljen najmanj deset kilometrov. Vložnik meni, da vsa ta dejstva, ki govorijo v prid obdolženčevi nedolžnosti, ob odrejanju pripora niso bila znana, saj jih je policija zamolčala. Ob tem, da zoper obdolženca niso bili najdeni nobeni objektivni dokazi, bi moralo sodišče ob podaljševanju pripora zgoraj navedena dejstva še toliko bolj upoštevati. Tega pa pritožbeno sodišče po vložnikovem mnenju ni storilo, saj se ni opredelilo do določnih pritožbenih navedb. Vložnik tudi meni, da se je količina med preiskavo zbranih obremenjujočih indičnih dokazov tako zmanjšala, da utemeljen sum ni več izkazan.

6. V sodbi I Ips 68/2008 z dne 6. 3. 2008, na katero se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče med drugim obrazložilo, da je v primeru podaljšanja pripora po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje pravnomočno ugotovljen že s pravnomočnostjo sklepa o uvedbi preiskave, vendar pa lahko v preiskavi zbrani podatki obstoj utemeljenega suma zmanjšajo ali pa ga povsem ovržejo, vendar pa mora v tem primeru ravnati preiskovalni sodnik v skladu s tretjim odstavkom 200. člena ZKP oziroma pripor odpraviti brž, ko ugotovi, da utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ni več podan, ali pa ko glede na spremenjeno dejansko stanje pripor ni več neogibno potreben za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi, ni več sorazmeren ukrep s tisto dobrino, ki naj se s priporom varuje. Zunajobravnavni senat bo torej po vloženi obtožnici po opravljeni preiskavi opravil presojo, ali so dokazi, ki so bili izvedeni v preiskavi, stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo treba pripor zoper obdolženca odpraviti. Navedeno izhaja tudi iz zakonskega besedila drugega odstavka 272. člena ZKP, po katerem mora senat "preizkusiti", ali so še podani razlogi za pripor (torej tudi preizkusiti, ali je podan utemeljen sum).

7. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je obdolženčev zagovornik podal lastno oceno v preiskavi zbranih dokazov v odgovoru na predlog državnega tožilstva za podaljšanje pripora po vložitvi obtožnice, podrobneje pa je tako svojo oceno podal tudi v pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča na Ptuju je v izpodbijanem sklepu opravil presojo, ali so v preiskavi izvedeni dokazi stopnjo utemeljenega suma omajali do te mere, da bi bilo treba obdolžencu pripor odpraviti. Senat je v nasprotju z vložnikovimi trditvami (sklep, stran 5, točka 8), povzetimi v točki 4 izpodbijanega prvostopenjskega sklepa, ugotovil, da stopnja utemeljenega suma ni bila omajana. V nadaljnji obrazložitvi je zunajobravnavni senat obširno povzel vsebino zbranih dokazov, ki jih je obramba v odgovoru (in kasneje v pritožbi) sicer interpretirala in ocenila drugače, ter zaključil (strani od 5 do 9), da je utemeljen sum še vedno podan. Sodišče druge stopnje je ugotovitve zunajobravnavnega senata o tem, da je utemeljen sum še vedno podan, sprejelo kot pravilne, s tem pa zagovornikovo ocenjevanje in analiziranje dokazov ocenilo kot neupoštevno (sklep, stran 2, točka 4). V izpodbijanem pravnomočnem sklepu se je sodišče torej opredelilo do vložnikove analize zbranih dokazov, zato njegovo zatrjevanje o pomanjkljivi obrazložitvi ni utemeljeno. S ponovnim podajanjem lastne ocene zbranih dokazov v zahtevi za varstvo zakonitosti, iz katere je razvidno, da vložnik zgolj ne sprejema razlogov sodišča, pa vložnik pod videzom bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). S tem v zvezi je treba še dodati, da je Vrhovno sodišče (na primer) v sodbi XI Ips 14149/2012 z dne 27. 11. 2012 obrazložilo, da je procesni standard obrazložitve odločbe sodišča druge stopnje drugačen oziroma nižji kot standard obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni vselej zavezano k izrecni opredelitvi do pritožbenih navedb, prav tako ni potrebno, da ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja. Zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je s pritožbenimi navedbami seznanilo oziroma da jih ni prezrlo.

8. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP vložnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik meni, da je obrazložitev sodišča druge stopnje o pritožbenih navedbah v zvezi z obstojem pripornega razloga pomanjkljiva, saj sodišče ni odgovorilo na konkretne pritožbene ugovore. S tem v zvezi vložnik navaja, da je iz obdolženčeve zdravstvene dokumentacije razvidno, da se njegovo zdravstveno stanje glede obstoja nevarnosti za druge ni poslabšalo; da obdolženec še nikoli ni bil obravnavan ali kaznovan za kaznivo dejanje zoper življenje in telo ter da z do sedaj izvedenimi dokazi ni izkazano, da bi obdolženec komu grozil z napadom na življenje in telo.

9. Tudi to vložnikovo zatrjevanje ni utemeljeno. Sodišče druge stopnje je tudi v zvezi s ponovitveno nevarnostjo iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP razloge prvostopenjskega sklepa sprejelo kot konkretno ocenjene, presojo prvostopenjskega sodišča pa kot pravilno in argumentirano, s čimer je v celoti soglašalo in ni imelo nič za dodati. Po presoji drugostopenjskega sodišča na omenjeni priporni razlog kažejo ne samo objektivne okoliščine (teža in način storitve kaznivega dejanja), ampak tudi obdolženčeve osebne lastnosti (neopredeljena duševna motnja, konfliktnost, najdba večje količine orožja in streliva). Sodišče prve stopnje je ugotovitev o obstoju ponovitvene nevarnosti, ki jih, kot že rečeno, sprejema tudi sodišče druge stopnje, oprlo na objektivne okoliščine primera (vrsta kaznivega dejanja in njegova teža, okoliščine storitve kaznivega dejanja, koristoljubnost in brezobzirna maščevalnost) ter obdolženčeve osebne lastnosti (neopredeljena duševna motnja, neopredeljena osebnostna motnja, prejšnje zapletanje v konflikte, maščevalnost, zaseg večje količine orožja in streliva, obravnava zaradi prekrška z elementi nasilja). Po presoji Vrhovnega sodišča se je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu opredelilo do obstoja obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Vložnik z zgornjimi navedbami zgolj nasprotuje razlogom pravnomočnega sklepa, jih ne sprejema ter podaja lastno oceno okoliščin, na katere je sodišče oprlo razloge o ponovitveni nevarnosti. Kot rečeno, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, uveljavljanih v zahtevi za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika. Zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

11. Če bo za obdolženega M. V. nastopila taksna obveznost, bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.