Jedro

Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa razumno zaključilo, da upoštevaje domnevo nedolžnosti - v okviru katere je dokazno breme v domeni tožilca, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, to je onkraj razumnega dvoma - ni moglo z gotovostjo ovreči zagovora obdolženca in ima resne dvome v utemeljenost očitkov v obtožnici, zato je ravnalo v njegovo korist in ga oprostilo obtožbe.

Izrek

I. Pritožba okrožnega državnega tožilca se kot neutemeljena zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovih zagovornikov na pritožbeni stopnji obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, da naj bi storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Odločilo je, da stroški kazenskega postopka ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun. Oškodovano Republiko Slovenijo je po tretjem odstavku 105. člena ZKP s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

2.Zoper sodbo se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pritožil okrožni državni tožilec, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo razveljavi ter sámo opravi obravnavo, podredno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Obdolženec in njegovi zagovorniki se v ločenih odgovorih na pritožbo zavzemajo, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in predlagajo, da potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Višje sodišče uvodoma, glede na vztrajanje zagovornikov v odgovoru na pritožbo, da je pregon za očitano kaznivo dejanje obdolžencu že zastaral, v celoti pritrjuje izčrpni in pravilni utemeljitvi sodišča prve stopnje, ki je v točki 6 obrazložitve sodbe ob sklicevanju na pravno teorijo in stališče sodne prakse argumentirano pojasnilo, da je očitano kaznivo dejanje dokončano, ko storilec upnikom s svojim ravnanjem povzroči premoženjsko škodo, ko torej dejansko oškoduje upnike. Na tej podlagi je, upoštevaje očitek obdolžencu v opisu dejanja, pravilno štelo čas storitve obravnavanega kaznivega dejanja od 30. 9. 2013 do 4. 5. 2015, kar skladno z zakonskimi pravili o zastaranju kazenskega pregona ter o ukrepih v zvezi s COVID-19 pomeni, da kazenski pregon za obravnavano kaznivo dejanje še ni zastaral. Ker torej kaznivost tega delikta nastopi (šele) z nastankom premoženjske škode kot prepovedane končne posledice, je zato začetek teka zastaranja mogoče utemeljevati le od nastanka prepovedane posledice, v obravnavanem primeru torej od 4. 5. 2015 dalje.

6.Tudi sicer je izpodbijana odločitev pravilna ter utemeljena s tehtnimi in prepričljivimi razlogi, s katerimi višje sodišče v celoti soglaša. Odločilna dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo in razjasnilo v celoti in popolno, kolikor je bilo to mogoče, izvedene dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa razumno zaključilo, da upoštevaje domnevo nedolžnosti - v okviru katere je dokazno breme v domeni tožilca, ki mora obdolženčevo krivdo dokazati z najvišjim dokaznim standardom, to je onkraj razumnega dvoma - ni moglo z gotovostjo ovreči zagovora obdolženca in ima resne dvome v utemeljenost očitkov v obtožnici, zato je ravnalo v njegovo korist in ga oprostilo obtožbe.

7.Državni tožilec v bistvenem navaja, da je zagovor obdolženca v celoti potrdila samo priča B. B., vendar je njena izpovedba neverodostojna, medtem ko so izjave oziroma izpovedbe obdolženca in prič iz njegove družinske sfere zelo splošne, pavšalne in nekonkretizirane. Povzema ugotovitve izvedenca za ekonomijo in finance C. C. in opozarja, da so se določena razpoložljiva sredstva pokojnih zakoncev D. nahajala v vrednostnih papirjih ali na računu, presežna sredstva pa sta nalagala v depozit, zato ne drži, da bankam nista zaupala in denar hranila doma. Iz analize prometa na transakcijskih računih pokojnih zakoncev D. izvor sredstev za zatrjevano dano posojilo obdolžencu v gotovini v letu 2008 ni razviden. Neutemeljeno je sodišče verjelo obdolžencu, da je A. D. služil tudi s cenitvami, ter v tej zvezi posledično premalo kritično ocenilo tudi strokovno mnenje E. E. Nadalje državni tožilec zatrjuje različnost in medsebojna nasprotja izjav obdolženca in izjav, ki jih je podpisala pokojna B. D., ki da tudi niso v skladu z izpovedbami prič. Pri zaključkih se sodišče ni oprlo na izpovedbo F. F., ki je bil vse do leta 2013 obdolženčev tesen prijatelj in tudi poslovni partner, vendar o obdolžencevih finančnih težavah ali izposoji denarja od kogarkoli v obravnavanem obdobju ni vedel prav ničesar. Končno državni tožilec v zvezi z nastalo davčno terjatvijo Republike Slovenije zoper obdolženca meni, da je slednji nedvomno že v letu 2008 pričakoval uvedbo davčnega postopka in predvidel možnost, da se bo ta končal z zanj neugodno odločitvijo, zato je že takrat imel motiv, da se pred davčnim organom na tak način "zaščiti". Po vsem navedenem državni tožilec zaključi, da terjatev pokojne B. D. do obdolženca v višini 400.000,00 EUR ni bila realna in verodostojna, ampak fiktivna. Sodišče je glede teh dejstev napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo v pritožbi predstavljenih okoliščin o prihodkih pokojnih zakoncev D., ni upoštevalo njunega načina varčevanja, uporabe bančnih sredstev, ni upoštevalo pomembnih razlik v različnih izjavah B. D. in izpovedbah prič, temveč je slednjim nekritično sledilo, čeprav so z obdolžencem najtesneje povezane in so tako imele interes za oprostilno sodbo.

8.S povzetimi pritožbenimi navedbami državni tožilec ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevaje ključna in nesporna dejstva, ki izhajajo iz listinskih dokazov v spisu, in ki jih je določno in natančno izpostavilo v toči 16 obrazložitve sodbe, kot izhodišče svojega odločanja pravilno in utemeljeno poudarilo tri ključne okoliščine, ki jih je moralo ugotoviti in presoditi za sprejem odločitve o očitkih zoper obdolženca. Tako je moralo ugotoviti, ali držijo trditve tožilstva, da B. D. in njen mož A. D. v času življenja nista bila sposobna privarčevati 400.000,00 EUR in jih tako sploh posoditi obdolžencu; nadalje, da B. D. obdolžencu ni posodila tega zneska in da terjatev nikoli ni obstajala, saj je bila posojilna pogodba fiktivna; in končno, da je bil vse skupaj manever obdolženca, da prepreči Finančni upravi Republike Slovenije poplačilo njene terjatve iz njegovega premoženja. Nobena od teh ključnih okoliščin se po tehtni, prepričljivi in razumni utemeljitvi sodišča prve stopnje, na podlagi izvedenih dokazov ni potrdila s potrebno stopnjo gotovosti za izrek obsodilne sodbe.

9.Uvodoma se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z izvorom premoženja pokojnih zakoncev D. in posledično vprašanjem, ali je B. D. na dan sklenitve posojilne pogodbe z obdolžencem dne 19. 11. 2008 lahko razpolagala z denarnim zneskom 400.000,00 EUR. Izhajalo je iz zagovora obdolženca, da sta pokojna babica in dedek imela dobro plačane službe, da je bil A. D. direktor X., ob tem pa še sodno zaprisežen izvedenec - cenilec za cenitev gozdov, ki je imel veliko prihodkov ob denacionalizaciji. Večino premoženja sta pridobila v času aktivnega življenja, saj sta varčevala, ob tem pa je A. D. tudi podedoval veliko gozdov, ki jih je prodal, prav tako je podedoval veliko gotovine od sorodnikov iz Amerike in od svoje matere. Babica je denar hranila doma, slovenskim bankam ni zaupala, po osamosvojitvi je denar prenesla iz Avstrije. Ta del zagovora so potrdile zaslišane priče G. G., B. B. in H. H., kot je izčrpno in prepričljivo argumentirano v točkah 25 do 29 ter 34 obrazložitve sodbe. O znesku razpoložljivih oziroma prostih sredstev zakoncev D. iz naslova plač in pokojnine vse do novembra 2008, upoštevaje izdatke za pokrivanje življenjskih stroškov, v skupni višini 305.010,11 EUR, ni dvoma. Ta izračun izvedenca finančne stroke C. C. je namreč, kot ugotavlja oziroma pritrjuje tudi državni tožilec v pritožbi, celo ugodnejši od izračuna strokovnjaka obrambe E. E. oziroma njegovega strokovnega mnenja, ki znaša 265.686,65 EUR. Po izračunu slednjega je sicer skupni znesek privarčevanih sredstev zakoncev D. do novembra 2008 znašal najmanj 397.686,65 EUR, saj je E. E. upošteval tudi domnevne prejemke A. D. iz naslova cenitev v skupni višini 132.000,00 EUR (točki 32 in 33 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker med izvedencem in strokovno pričo ni bistvenih razlik v delu, ko sta razpolagala z uradno dokumentacijo, jima je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo; v delu, ko sta izhajala iz predvidevanj, pa pravilno - upoštevaje ostale izvedene dokaze - ravnalo v korist obdolženca.

10.Brez uspeha je zato pritožbeno nasprotovanje opiranju sodbe (tudi) na ugotovitve strokovnega mnenja, češ, da je izdelano brez dejanske podlage in gre za golo ugibanje. E. E. je namreč izhajal iz (skladnih) izjav obdolženca in družinskih članov pokojnega A. D., ter se naslonil tudi na svoje izkušnje iz področja izvedenstva. Da je bil A. D. imenovan za sodnega izvedenca gozdarske stroke z odločbo takrat še Temeljnega sodišča v Mariboru z dne 26. 12. 1983 ter v tej funkciji vse do razrešitve v letu 2004, pri čemer uradni podatki o njegovih ustvarjenih prihodkih iz naslova izvedenin ne obstajajo, ni dvoma (točka 35 obrazložitve sodbe). Ker je z izpovedbo priče I. I. potrjen zagovor obdolženca in izpovedba priče G. G., da je bil med strokovnjaki, ki jih je družina I. angažirala za posamezne cenitve svojega premoženja v obliki gozdov, tudi A. D., pri čemer se je s temi strokovnjaki pogovarjal njihov takratni, danes pa že pokojni odvetnik J. J.; ter upoštevaje skladne izpovedbe G. G., B. B. in H. H., da je A. D. veliko služil tudi s cenitvami, je sodišče prve stopnje utemeljeno in v korist obdolženca izhajalo iz predpostavke, da je pokojni A. D. dejansko sredstva pridobival tudi s cenitvami. Pri tem ni spregledalo niti izpovedbe z odredbo sodišča postavljenega izvedenca C. C. o obstoju možnosti, da bi bile te cenitve narejene "na črno, da ne bi šle skozi upravno davčni sistem" (točka 31 obrazložitve sodbe). Povsem logično je, da zaradi poteka časa in predvsem dejstva, da je A. D. že dolgo pokojen, sodišče ni moglo ugotoviti natančnega zneska, koliko je slednji zaslužil tudi s cenitvami gozdov, zato se je dopustno oprlo na izračune E. E. Čeprav državni tožilec temu nasprotuje in trdi, da gre v strokovnem mnenju le za golo ugibanje, je po mnenju višjega sodišča enako mogoče sklepati tudi za pritožbeno ponujen izračun iz naslova cenitev A. D. v znesku kvečjemu 79.200,00 EUR, kot navaja državni tožilec. Slednje tudi sicer v ničemer ne more izpodbijati prepričljivega zaključka sodišča prve stopnje, da dejstvo odsotnosti podatkov o opravljenih cenitvah ne pomeni nujno, da te niso bile opravljene, sploh glede na izpovedbe prič, še posebej I. I. (točka 35 obrazložitve sodbe), ne glede na pritožbeno izpostavljeno okoliščino, da zaslišana priča K. K. o cenitvah A. D. ni vedela povedati ničesar. Navedena je sicer potrdila, da ima njena družina gozdove v Avstriji in v Sloveniji, a da sama o sodelovanju družine s pokojnim A. D. ne ve ničesar, medtem ko sta njen mož, kot tudi oče že umrla (točka 29 obrazložitve sodbe). Ob vsem navedenem je glede na pojasnila E. E. utemeljen poudarek sodišča prve stopnje, da morda v obravnavanem primeru primerjamo neprimerljivo, ko poskušamo zgodovino zrcaliti na današnje standarde dokumentiranosti.

11.Enako velja za prepričljivo utemeljitev, da dejstvo, da nekdo varčuje na banki (ko na podlagi objektivnih podatkov ni dvoma, da so se določena razpoložljiva sredstva zakoncev D. nahajala v vrednostnih papirjih, depozitih in na računu), še ne pomeni, da ne more vzporedno varčevati tudi doma. Ob dejstvu, da je B. D. že pokojna, je sodišče prve stopnje zagovor obdolženca, da je denar v glavnem hranila doma, logično lahko preverjalo in presojalo na podlagi izpovedb prič oziroma njenih družinskih članov, ki so to potrdili. Utemeljeno se je oprlo tudi na že omenjeno izjavo B. D. z dne 29. 4. 2014 z notarsko overjenim podpisom, v kateri je pojasnila izvor gotovine, ki jo je hranila doma. Upoštevaje, da niti izvedenec C. C. niti strokovnjak obrambe E. E. v izračunih razpoložljivih sredstev zakoncev D. nista upoštevala v tej izjavi B. D. in s strani obdolženca ter prič - družinskih članov pokojnih D. zatrjevanega podedovanega in podarjenega premoženja, ter ugotovljene podatke o nepremičninah v lasti A. D., ki jih je odsvojil (točka 36 obrazložitve sodbe), je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da bi bili privarčevani zneski, ki sta jih ugotovila izvedenec in strokovna priča, lahko samo še višji.

12.Upoštevaje vse navedeno oziroma izčrpne razloge v točkah 19 do 38 obrazložitve izpodbijane sodbe, je zaključek v točki 39 obrazložitve, da sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, da B. D. v letu 2008 ni razpolagala z zneskom 400.000,00 EUR in je tako ostala ta teza tožilstva nedokazana, po presoji višjega sodišča utemeljen in razumen. V ničemer ga ne more omajati pritožbeno sklicevanje na zapisnik o zapuščinski obravnavi in sklep o dedovanju po pokojnem A. D., ki zneska 400.000,00 EUR gotovine ne zajema. Po mnenju državnega tožileca bi predvsem iz zapuščine po A. D. morala izhajati večina tega zneska, saj je imel višjo plačo in pokojnino od žene in tudi delal je dlje časa, pri čemer ni bilo nobenega razloga, da večje vsote gotovine, če bi res takrat ostala doma, ne bi navedli v zapisniku. Četudi se je glede slednjega mogoče strinjati z državnim tožilecem, ostaja dejstvo, da se je sodišče za ugotavljanje te okoliščine lahko oprlo zgolj na skladne izpovedbe prič, ki potrjujejo zagovor obdolženca, saj je tudi babica že pokojna.

13.Brez uspeha so tudi pritožbena zatrjevanja razlik v izjavah obdolženca in izjavah, ki jih je podpisala B. D., ki da tudi niso v skladu z izpovedbami prič. Izpovedba G. G., da mu je mama - pokojna B. D. povedala, da bo A. A. - obdolžencu posodila večjo vsoto denarja, ni v nasprotju z izjavo oziroma zagovorom slednjega, da je imela privarčevanih 400.000,00 EUR (točki 49 in 52 obrazložitve sodbe). Glede pritožbeno ponovno izpostavljenih domnevnih razlik v pozivu B. D. A. A.-ju z dne 11. 4. 2012 in njeni izjavi z notarsko overjenim podpisom z dne 29. 4. 2014, pa je natančno oceno in argumentirane zaključke navedlo že sodišče prve stopnje v točkah 51 in 54 obrazložitve sodbe, višje sodišče pa jim v celoti pritrjuje. Vztrajanje državnega tožileca, da zapisana izjava dne 29. 4. 2014 ni resnična, tako ne more biti uspešno. To velja tudi za posplošeno nasprotovanje oceni sodišča v točki 34 obrazložitve sodbe, ko je prepričljivo pojasnilo, da med to izjavo B. D. in izpovedbo G. G. glede medsebojne delitve financ zakoncev D. oziroma prispevanju stroškov za gospodinjstvo, ni nobenih pomembnih vsebinskih razlik.

14.Nadalje je sodišče prve stopnje v točkah 40 do 64 obrazložitve izpodbijane sodbe natančno in izčrpno pojasnilo vse ugotovljene relevantne okoliščine glede sklenitve posojilne pogodbe med obdolžencem in njegovo babico B. D., izročitvijo denarja ter tudi vso delovanje babice po sklenitvi posojilne pogodbe v smeri, da ji obdolženec posojilo vrne, še preden je sam vložil predlog za začetek postopka osebnega stečaja. Prepričljivo je argumentiralo, da zagovor obdolženca glede teh okoliščin, poleg zaslišanih prič in listinskih dokazov, potrjujeta tudi izjavi B. D. z dne 11. 4. 2012 in 29. 4. 2014 in, kot že rečeno, razumno pojasnilo, da med njima ni nobenih pomembnih vsebinskih razlik. To velja tudi za zapis B. D. v izjavi z dne 11. 4. 2012 glede kraja izročitve oziroma predaje denarja obdolžencu, kot je upoštevaje izpovedbo notarke L. L., ki je zatrdila, da je bila babičina volja, da se posel sklene (točki 50 in 51 obrazložitve sodbe), sodišče prepričljivo utemeljilo v točki 54 obrazložitve sodbe. Določno se je opredelilo tudi do izpovedbe G. G., da je prav on opozoril mamo, naj dano posojilo obdolžencu zavaruje s hipoteko, ter da ju je on tudi peljal k notarju, čeprav se ni spomnil natančno, ali je bil prisoten ob predaji gotovine. Tudi zato sodišče ni imelo utemeljene podlage, da zagovoru obdolženca ne bi verjelo (točki 52 in 53 obrazložitve sodbe). Vztrajanje državnega tožileca o obstoju "napak" oziroma nedoslednosti pri izjavah B. D., ki da se ne bi mogle zgoditi, če bi bil denar dejansko izročen, temveč da so bile sestavljene le za potrebe izognitve poplačila drugim upnikom v izvršilnem oziroma kasneje stečajnem postopku, tako povzetih prepričljivih zaključkov izpodbijane sodbe ne more omajati.

15.Enako velja za pritožbeno sklicevanje na izpovedbo priče F. F., saj ta primarno, glede na celoto ugotovitev izvedenih dokazov, ne more izpodbiti pravilnega zaključka, da očitek fiktivne posojilne pogodbe med obdolžencem in B. D. ni dokazan s potrebno stopnjo gotovosti. Da izpovedba F. F., ki jo je sodišče prve stopnje povzelo v točki 45 obrazložitve sodbe, ni v skladu z izvedenimi listinskimi dokazi, so obdolženec in njegovi zagovorniki utemeljeno izpostavili v odgovorih na pritožbo državnega tožilca. Podpis F. F. kot priče na posojilni pogodbi med M. M. in obdolženim A. A. 15. 12. 2004, ter navedba njegovega imena in sodelovanje kot pooblaščenca A. A. v davčnem inšpekcijskem postopku (zapisnik DT 0610-527/2008 z dne 12. 4. 2010 in odločba v tej zadevi z dne 22. 7. 2010, ki na strani 9 vsebuje zapis, da si je A. A. dne 19.11.2008 od sorodnice izposodil 400.00,00 EUR in v zavarovanje zastavil svoje nepremičnine) namreč vzbuja resen dvom v verodostojnost njegove izpovedbe. Sodišče prve stopnje se (tudi) zato pri svojih zaključkih nanjo utemeljeno ni oprlo, četudi se ni izrecno opredelilo do omenjenih vlog F. F. v razmerju do obdolženca, kot izhaja iz navedenih listin. Drugačne pritožbene navedbe državnega tožilca, s poudarjanjem izpovedbe F. F., češ da o obdolženčevem izposojanju denarja v času, ko sta še prijateljevala in poslovno sodelovala ne ve prav nič, tako ne morejo biti utemeljene.

16.Zakaj je obdolženec potreboval denar, ki si ga je izposodil od babice, za odločitev o obtožbi ni odločilno. A ne glede na to, njegov zagovor, da je gotovino potreboval za poplačilo propadlih poslov v Srbiji in dolgov od iger na srečo v Bosni, so po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, poleg izrecne in določne izpovedbe obdolženceve bivše žene B. B., potrdili tudi N. N., O. O. in P. P. Pritožbeno izpostavljena izjava oziroma odgovor slednjega - čeprav šele na postavljeno vprašanje obrambe -, da ve, da je obdolženec dostikrat hodil v igralnico, v verodostojnost njegove izpovedbe ne vnaša dvoma. Enako velja za izpovedbo N. N., ki je prav tako potrdil obdolženčevo ukvarjanje z igrami na srečo, kot tudi, da je bil seznanjen s posojilom babice obdolžencu. Dejstvo, da podrobnosti o posoji in o tem, kdaj in v kakšnih okoliščinah je bilo posojilo vrnjeno, ni vedel oziroma ni znal pojasniti, presoje sodišča prve stopnje glede na celoto ugotovitev izvedenega dokaznega postopka ne more spremeniti.

17.Glede že tekom sojenja na prvi stopnji s strani državnega tožilstva izpostavljenega dvoma v verodostojnost izpovedbe nekdanje žene obdolženca B. B., se je sodišče prve stopnje argumentirano opredelilo v točki 55 obrazložitve sodbe. Čeprav je v tem delu na podlagi izpovedb R. R. in O. O. presojalo predvsem sedanji odnos med obdolžencem in njegovo bivšo ženo, pa siceršnje izrecno pritožbeno nasprotovanje prepričljivim zaključkom izpodbijane sodbe, ki temeljilo tudi na izpovedbi B. B. (točki 47 in 48 obrazložitve sodbe), ne more biti uspešno.

18.Čeprav je morda slednja skozi celotno pričanje neobičajno poudarjala navezanost babice na obdolženca in je iz njenih opisov zaznati pretiravanje, kot navaja državni tožilec, pa presoja ključnih okoliščin obravnavane zadeve in na tej podlagi izpodbijana odločitev ne temelji zgolj na izpovedbi B. B. Nedvomno je, da je bila posojilna pogodba med obdolžencem in babico sklenjena v obliki notarskega zapisa, na enak način potrjena izročitev denarja, posojilo zavarovano s hipoteko, za izterjavo zaradi neizpolnitve sprožen izvršilni postopek in v okviru tega že izdana odredba o prodaji dveh nepremičnin v lasti obdolženca, zatem pa terjatev prijavljena v stečajnem postopku; pri čemer so o seznanjenosti z danim posojilom izpovedale številne priče, dvomov pa ni imela niti notarka.

19.Obširno izveden dokazni postopek tako ne omogoča nedvomnega sklepanja, da je bila posojilna pogodba fiktivna, kot je skozi razloge in končno v točki 97 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje. Časovna oddaljenost dogodkov in dejstvo, da so osebe, ki bi o zadevi vedele povedati največ, že pokojne (predvsem B. D.), namreč onemogoča boljšo ali bolj popolno razjasnitev takratnih okoliščin, dogodkov in ravnanj posameznikov, tudi glede s strani obdolženca in zaslišanih prič zatrjevane - na prvi pogled sicer res neobičajne, kot poudarja državni tožilec - okoliščine, da je babica tako visok znesek denarja hranila doma.

20.Presoja in utemeljitev, da bi bila B. D. kot zastavna upnica najverjetneje poplačana že v izvršilnem postopku, če obdolženec ne bi vložil predloga za začetek postopka osebnega stečaja, je glede na dejanske ugotovitve pravno pravilna (točka 64 obrazložitve sodbe). Ker dokazni postopek ni potrdil očitka fiktivne terjatve oziroma posojilne pogodbe med obdolžencem in B. D., tako seveda ni mogoče soglašati s pritožbenim zatrjevanjem obstoja dejstva goljufivega ravnanja obdolženca že v izvršilnem postopku. Nedokazanost očitkov pomeni kvečjemu obstoj domneve, kar pa za izrek obsodilne sodbe ne zadošča.

21.Vse relevantne okoliščine v zvezi z davčnim postopkom zoper obdolženca je sodišče prve stopnje natančno in izčrpno povzelo v točkah 76 do 83 obrazložitve sodbe. Pri tem ni spregledalo, da je davčni organ že 20. 10. 2008 obdolžencu izdal poziv k predložitvi prijave premoženja, ki mu je bil s fikcijo vročitve vročen dne 5. 11. 2008, B. B. pa že 21. 10. 2008 in je nanj tudi odgovorila dne 23. 10. 2008. Vendar je hkrati utemeljeno poudarilo tudi dejstvo, da je bila davčna odločba izdana (šele) 22.7.2010, ter določno preciziralo vsa pravna sredstva, ki jih je izkoristil obdolženec, in s katerimi je dokazoval izvor svojega premoženja, čeprav neuspešno.

22.Utemeljeno tudi ni spregledalo njegovih navedb v zagovoru, da če bi vedel, da bo leta 2010 razpolagal z davčno odločbo, bi vse svoje nepremičnine že leta 2008 prodal, saj so bile takrat proste vseh bremen; po drugi strani pa bi lahko enako tudi davčni organ že leta 2008 ukrepal v smeri zavarovanja svoje bodoče terjatve na nepremičninah obdolženca, če bi vedel, da mu bo leta 2010 izdal negativno odločbo. Prepričljivo je sodišče utemeljilo, da so sicer v času sklenitve posojilne pogodbe tako obstajale okoliščine, ki so kazale na to, da bi obdolženec enkrat v prihodnosti lahko postal davčni dolžnik, vendar je bilo dejstvo, ali bo dolg nastal ali ne, negotovo.

23.Brez uspeha je zato pritožbeno vztrajanje, da je obdolženec nedvomno že takrat pričakoval uvedbo davčnega postopka in hkrati predvidel možnost, da se bo ta končal z zanj neugodno odločitvijo davčnega organa, ter da je posledično že takrat imel motiv za sklenitev (fiktivne) posojilne pogodbe s svojo babico.

24.Še manj v tej zvezi je ravnanje obdolženca mogoče utemeljevati z njegovim "dobrim zavedanjem sumljivih transakcij, v katerih je bil udeležen v predhodnih letih, pa tudi še v letu 2008", kot navaja državni tožilec. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje v točki 94 obrazložitve sodbe, namreč kazenska postopka pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, na katera se sklicuje pritožnik, (še) nista potekala v letu 2008, ko je bila sklenjena obravnavana posojilna pogodba. Razumno je utemeljilo, da zato motiva za sklenitev posojilne pogodbe ni mogoče utemeljiti zgolj s pričakovanjem, še manj védenjem obdolženca, da bodo v prihodnosti zoper njega potekali kazenski postopki, ki bodo rezultirali v obsodilne sodbe.

25.Po obrazloženem, ko iz pritožbenih navedb niti v preostalem ni razbrati nič takšnega, kar bi lahko omajalo izrek oprostilne sodbe obdolžencu ali terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, in ker slednje tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbo državnega tožilca kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

26.Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica neuspešne pritožbe in temelji na določbah prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP.

-------------------------------

(1) Prim. tudi sodba VSRS I Ips 62094/2013 z dne 16. 2. 2023.

(2) Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2019, 2. knjiga, H. Jenull, str. 798, in 2018, 1. knjiga, dr. Damjan Korošec, str. 478.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 90, 90/1, 90/1-4, 227, 227/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358, 358/1, 358/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.