Jedro

Nedopustna retroaktivna uporaba 126.a člena ZDavP-2, ki se zatrjuje v tožbi, ni podana. Določba, ki jo vsebuje (ZDavP-2B), velja od objave v Uradnem listu (29. 12. 2009) in s tem za naprej. Z ozirom na datum objave predpisa in zapadlost tožnikovih obveznosti (od leta 2000 do leta 2003) pa je tudi očitno, da pred začetkom uporabe 126.a člena ZDavP-2 absolutni desetletni zastaralni rok za obveznosti iz odločbe še ni potekel, kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče uspešno uveljavljati uporabe določb ZDavP in s tem zakona, ki je veljal v času, ko so nastale obveznosti iz odločbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo ugotovil, da je pravica do izterjave tožnikovega davčnega dolga iz naslova zamudnih obresti, obračunanih od neplačanih oziroma premalo plačanih prispevkov za zdravstveno zavarovanje, v skupnem znesku 6.404,94 EUR, absolutno zastarala (I. točka izreka) ter da se navedeni davčni dolg šteje za neizterljivega in se odpiše (II. točka izreka).

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da tožnik po podatkih davčnih evidenc ni poravnal zapadlih davčnih obveznosti, ki so navedene v I. točki izreka. Ker je za navedene obveznosti poteklo 10 let od trenutka, ko je zastaranje prvič pričelo teči, je v skladu z določbami 126. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) pravica do izterjave zastarala. V skladu z določbami 3. točke prvega odstavka 107. člena ZDavP-2 se davčni dolg zaradi zastaranja pravice do izterjave odpiše, razen v primeru iz prvega odstavka 126.a člena istega zakona. V skladu z navedeno določbo je davčni organ odpisal davčni dolg v obsegu, kot sledi iz izreka odločbe.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V svojih razlogih z ozirom na pritožbene navedbe, po katerih bi morala biti v odločbi zajeta tudi glavnica dolga in ne le obresti, pojasnjuje, da je do odpisa obveznosti prišlo zaradi absolutnega zastaranja v skladu z določbami 126. člena ZDavP-2, kot to določa 3. točka prvega odstavka 107. člena istega zakona, kar pa ne velja za obveznosti v zvezi s prvim odstavkom 126.a člena ZDavP-2. Prvi odstavek 126.a člena namreč določa, da ne glede na določbo petega odstavka 126. člena, ki se nanaša na absolutno zastaranje, davčna obveznost, razen zamudnih obresti, ne preneha, če je davčni dolg zavarovan s hipoteko in če je pred potekom zastaranja pravice do izterjave vložen predlog za izvršbo na nepremičnino. Iz podatkov spisov izhaja, da sta oba zakonska pogoja v konkretnem primeru izpolnjena, zato na podlagi določbe prvega odstavka 126.a člena ZDavP-2 davčnega dolga iz naslova glavnice ni mogoče odpisati.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga, da se sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari ter tožniku prisodi tudi stroške postopka. Po mnenju tožnika izdanih davčnih odločb ni mogoče preizkusiti in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Manjkajo obvezni podatki izreka odmerne odločbe, dokazan pa tudi ni nastanek davčne obveznosti, zato je kršena tudi določba drugega odstavka 76. člena ZDavP-2 o dokaznem bremenu.

Ugotovitev druge stopnje, da naj bi iz podatkov spisov izhajal obstoj zavarovanja s hipoteko, pa ni resnična, saj je iz podatkov elektronske Zemljiške knjige glede nepremičnine ID znak: ... z vknjiženo tožnikovo lastninsko pravico v deležu do ½, razviden pod ID: ... vknjižen izbris hipoteke v znesku 18.662.901 SIT s pp (77.878,91 EUR s pp), vpisane v korist upnika MF, DURS, DU Ljubljana, z začetkom učinkovanja vpisa 9. 1. 2008. K tožbi tožnik prilaga zemljiškoknjižni izpisek z dne 21. 8. 2013 glede zadevne nepremičnine ter navaja, da na podlagi prvega odstavka 154. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) hipoteka preneha z izbrisom iz zemljiške knjige, v katero je vpisana. Izbris hipoteke torej onemogoča uporabo 146.a člena ZDavP-2, ki je podlaga za izpodbijano odločitev. To pa pomeni, da bi morala davčna organa glede na datume dospelosti davčnega dolga med 17. 1. 2000 in 15. 3. 2003, to je po preteku 10 let, ugotoviti absolutno zastaranje celotnega davčnega dolga, to je glavnice, zamudnih obresti in stroškov.

Poleg tega tožnik meni, da je uporaba 146.a člena nepravilna tudi zato, ker gre za davčni dolg, ki je nastal v času, ko je veljal Zakon o davčnem postopku (ZDavP). Zato bi bilo treba v skladu s prehodnimi določbami (406. členom) ZDavP-1 upoštevati peti odstavek 97. člena ZDavP, po katerem nastopi zastaranje v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči. Uporaba 146.a člena, ki je bila uveljavljena celo po uveljavitvi ZDavP-2 z novelo zakona ZDavP-2B v letu 2009, tako pomeni nedopusten retroaktivni poseg v pravico tožnika do absolutnega desetletnega zastaralnega roka iz 97. člena ZDavP.

Tožnik navaja še, da je iz priloženega zemljiškoknjižnega izpiska na strani 2 pod ID ... razvidna zaznamba izvršbe v korist upnika DURS na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani o izvršbi z dne 6. 10. 2005, in sicer za glavnico v znesku 18.662.901,00 SIT s pp in izvršilne stroške. Nadalje je iz odredbe istega sodišča o prodaji z dne 8. 4. 2011 razvidno, da je sodišče že odredilo prodajo stanovanja na naslovu ..., last tožnika do ½ na prvi javni dražbi dne 9. 6. 2011. Iz obvestila istega sodišča z dne 6. 6. 2011 pa je razvidno, da je bila dražba preklicana. Odprava izpodbijanega akta in ponovni postopek bi tožniku prizadela tožniku težko popravljivo škodo, ker bi se medtem lahko tožnikova nepremičnina prodala. Zato je izpolnjen pogoj, da sodišče izpodbijani akt odpravi in samo odloči v stvari. Tožnik predlaga tudi da se z ozirom na isti predmet (davčni dolg), o katerem se odloča, vsi trije postopki, ki se vodijo pri naslovnem sodišču in v katerih se odloča o tožnikovih tožbah zoper davčne odločbe, združijo za skupno obravnavanje in izda ena odločba.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih ter predlaga zavrnitev tožbe. Pri tem izpostavlja, da je bilo pri dodatnem preverjanju (ne)obstoja hipoteke na nepremičnini ugotovljeno, da se umik hipoteke, ki je v z.k. izpisku razviden kot zaznamba spremembe pri hipoteki, nanaša na 1/2 nepremičnine, ki pripada tožnikovi ženi in ne na tisti del nepremičnine, ki pripada tožniku in je predmet izvršbe.

Tožnik navedbe v odgovoru na tožbo prereka ter prilaga kopijo pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 10. 11. 2010, s katerim se pod točko 2 dovoli vknjižba izbrisa hipoteke v znesku 18.662.901 SIT s pp (77.878,91 EUR s pp), vpisane v korist tožene stranke kot upnika. Iz navedenega je razvidno, da je hipoteka izbrisana v celoti. Zoper sklep se tožena stranka ni pritožila in je zato dne 4. 1. 2011 postal pravnomočen. Iz zgodovinskega z. k. izpiska, ki je priložen k tožbi, izhaja pod Dn vpisa ... vknjižba izbrisa hipoteke v zgoraj navedenem znesku, začetek učinkovanja vpisa je 9. 1. 2008, izvedba vpisa pa 30. 4. 2011, s tem da po 1. maju glede nepremičnine ni bil začet noben z. k. postopek.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in listin, ki so v spisu, sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni in skladni z zakonom so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje. V zvezi s tožbenimi ugovori le še dodaja: V konkretnem primeru ne gre za odmerno odločbo, zato ni mogoče zahtevati, da ima njen izrek obvezne podatke iz 80. člena ZDavP-2. Iz istega razloga ni podlage za to, da se v odločbi posebej izkaže in utemelji nastanek davčne obveznosti, kot to zahteva tožnik v tožbi. S tem, ko so v izreku odločbe navedene posamezne obveznosti ter njihovi izvršilni naslovi in datumi zapadlosti, pa je mogoč tudi njen preizkus, in sicer z vpogledom v uradne (davčne) evidence, na katere se sklicuje davčni organ v obrazložitvi odločbe. Zato kršitve določb postopka, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi, niso podane.

Prav tako ne drži tožbeni ugovor, da je hipoteka izbrisana. Iz predloženega zemljiškoknjižnega izpiska namreč jasno sledi, da je pri osnovnem pravnem položaju zadevne nepremičnine (ID znak ...), in sicer pri tožnikovem deležu (do ½), vknjižena hipoteka. Do neke mere nejasni so le podrobni podatki o vsebini pravice oziroma zaznambi spremembe pri hipoteki in iz katerih ni jasno razviden delež, pri katerem se vknjiži izbris hipoteke. Zato pa iz zemljiškoknjižnega sklepa, ki je podlaga za vpis omenjenih podrobnih podatkov, dovolj jasno sledi, da sta se izbris zaznambe izvršbe ter vknjižba izbrisa hipoteke dovolila le pri deležu ½ (last A.A.), in to v situaciji, ko je bil tožnik še z.k. lastnik celotne nepremičnine.

Podana pa tudi ni nedopustna retroaktivna uporaba 126.a člena ZDavP-2, ki se zatrjuje v tožbi. Določba, ki jo vsebuje Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku (ZDavP-2B), velja od objave v Uradnem listu (29. 12. 2009) in s tem za naprej. Z ozirom na datum objave predpisa in zapadlost tožnikovih obveznosti (od leta 2000 do leta 2003) pa je tudi očitno, da pred začetkom uporabe 126.a člena ZDavP-2 absolutni desetletni zastaralni rok za obveznosti iz odločbe še ni potekel, kar po ustaljeni sodni praksi pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče uspešno uveljavljati uporabe določb ZDavP in s tem zakona, ki je veljal v času, ko so nastale obveznosti iz odločbe.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na določbah četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Ker dejanske okoliščine v tistem, kar je bistveno za odločitev, niso sporne, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.