Jedro

Zunanji videz pogodbe, ki naj velja le v očeh drugih, ne pa za stranke same, je bistvo simulirane pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je posojilna pogodba med pravdnima strankama z dne 23. 5. 2003 razvezana, ter za vračilo posojila v višini 77.199,13 EUR s pogodbenimi obrestmi ter zamudnimi in stroškovnimi pripadki (I. tč. izreka). Tožnico je zavezalo k plačilu 3.200,59 EUR toženčevih pravdnih stroškov v 15 dneh z zamudno posledico (II. tč. izreka). Pojasnilo je, da je toženec uspel dokazati navideznost posojilne pogodbe, tožnica pa tudi ni uspela dokazati, da je denar tožencu izročila.

(2) Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Pritožbenemu sodišču smiselno predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku, sicer pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pri tem priglaša stroške. Kot je razbrati iz razmeroma obširnih in mestoma ponavljajočih se pritožbenih očitkov, pritožnica nasprotuje dokazni oceni ter uporabi pravil o dokaznem bremenu. Če bi bila posojilna pogodba navidezna, je toženec gotovo ne bi podpisal in overil pri notarju oziroma bi jo skušal razveljaviti, še posebej, če hkrati ne bi bil sklenjen tudi sporazum o tem, da gre za navidezno pogodbo. Pritožnici se zdi neresna in perpleksna obrazložitev, da bi sklenitev fiktivnega posojila in posledična vknjižba hipoteke na toženčevi nepremičnini (oziroma njegovemu deležu na njej) le-to obvarovala pred drugimi upniki, ki so tedaj že uvedli oziroma grozili z izvršilnimi postopki na isto nepremičnino. Iz spisu priložene izvršilne zadeve In 139/2005 tako izhaja, da je bila dne 25. 3. 2009 opravljena izvršba toženčevega nepremičnega premoženja. Napačna je tudi ugotovitev, da je takratni odvetnik toženca slednjemu že 20. 5. 2003 posredoval posojilno pogodbo ter lastnoročni zapis sporazuma o navideznosti posojila (B7). Listinski dokazi kažejo nasprotno, saj je toženec podatke za sestavo posojilne pogodbe odvetniku posredoval prav istega dne (20. 5. 2003; A9); odvetnik bi torej ta dopis lahko prejel najprej 21. 5. 2003 (sodišče zgolj ugiba, da bi ga lahko prejel še istega dne npr. preko telefaksa), pred tem pa osnutka pogodbe ni mogel poslati. Prav tako ni izkazano, da je lastnoročni zapis obravnavanega sporazuma (B7) res napisal toženčev odvetnik; še več, gre za zapis, prirejen za potrebe predmetne pravde. Sodišče tem trditvam tožnice ni sledilo, je pa verjelo navedbam toženca, da je tožnica ponaredila dopis s podatki za sestavo posojilne pogodbe (A9), čeprav je zavrnilo njen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca grafologa, ki bi potrdil, da je na tej listini toženčev podpis. Zavrnitev dokaza je utemeljilo z nepomembnostjo te listine, kljub temu pa ji je pripisalo velik pomen v zvezi s toženčevimi trditvami o tožničinem značaju. Nadalje pritožnica sodišču očita, da je izkrivilo njeno izpovedbo, saj ni povedala, da je imela več upnikov, temveč le, da je bila v času od ločitve od bivšega moža do trenutka, ko ji je izplačal njen delež na skupnem premoženju (250.000,00 DEM), večkrat prisiljena v izposojo denarja; pojasnila je tudi, da je imela več dolgov, ki pa jih je poravna(va)la. V času do prejema denarja od bivšega moža si je denar nekajkrat izposodila od priče Š. G., katere izpovedba je neverodostojna. Opozarja, da sta bili stranki v času sklenitve pogodbe v intimnem razmerju, zato je logično, da tožnica od toženca prej ni terjala vračila. Po prekinitvi razmerja pa je to storila, enako kot za plačilo stroškov za opravljanje računovodstva zanj. V (gospodarskem) sporu v zvezi s pravkar omenjenimi stroški je bila dosežena poravnava. Kot je pojasnil toženec, jo je podpisal izključno zato, ker je menil, da so tako poravnane vse sporne zadeve med njim in tožnico, čeprav je v istem obdobju že tekla predmetna pravda, o kateri v omenjeni poravnavi ni bilo govora. Toženec je sicer dejal, da na to ni bil pozoren, čemur glede na sporni znesek (18.500.000,00 SIT) ne gre slediti. Sodišče bi moralo verjeti pritožničinim navedbam, saj je bila ona tista, ki je sodišču razkrila intimnost razmerja s tožencem, slednji pa je to zanikal. Pritožnici tudi niso razumljivi razlogi, da je bila kot računovodkinja vešča sklepanja posojilnih pogodb, kar je po njenem mnenju nesmisel. Glede dokazne ocene zaključuje, da temelji ravno na tistih okoliščinah, ki potrjujejo tožničino izpovedbo. Končno se sklicuje na domnevo o popolnosti listine (56. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami; od tu OZ), ki glede na vsebino pogodbe potrjuje izročitev denarja tožencu dne 23. 5. 2003. Toženec je torej tisti, ki bi moral dokazati nasprotno, zato je sodišče prve stopnje dokazno breme v zvezi z izročitvijo denarja zmotno prevalilo na tožnico.

(3) Toženec na pritožbo ni odgovoril. (4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, saj je popolna, logična, življenjska in notranje skladna, prav takšni pa so tudi njeni obširni razlogi, ki so v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedeni sistematično in jasno. Iz podatkov spisa sicer res sledi, da hipoteka, pridobljena na podlagi spornega posojila, ni imela najboljšega vrstnega reda in kot taka ni mogla preprečiti prodaje obremenjene nepremičnine. Vendar obenem ni mogoče spregledati, da je imela tožničina hipoteka drugi najboljši vrstni red, za njo pa je vpisanih še mnogo drugih hipotek različnih upnikov s slabšim vrstnim redom. Glede na izklicno ceno nepremičnine, ki je višja kot vsota terjatev toženčevih upnikov z boljšim vrstnim redom (list. št. 59 priloženega izvršilnega spisa ter izpisek iz zemljiške knjige – A6) se je toženčev položaj, dokler je med strankama obstajalo medsebojno zaupanje, z vknjižbo hipoteke na podlagi obravnavane posojilne pogodbe vseeno izboljšal. Poleg tega pa tudi morebitna (delna) neučinkovitost tovrstnega izigravanja upnikov sama po sebi ne izključuje obstoja navideznega posojila oziroma še ne dokazuje neobstoja volje in namena strank v tej smeri.

(6) Sodišče prve stopnje se je o navidezni volji strank prepričalo tudi na podlagi mnogih drugih okoliščin, izmed katerih je najbolj izpostavilo osnutek sporazuma med strankama, da je posojilna pogodba navidezna (B7), ki ga je tožencu dne 20. 5. 2003 skupaj s sestavljeno posojilno pogodbo posredoval njegov takratni odvetnik. Tožnica je nasprotno zatrjevala, da gre za namene te pravde prirejeno listino, kar je dokazovala z dopisom s podatki za sestavo posojilne pogodbe, ki naj bi ga toženec posredoval odvetniku istega dne (A9). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, zgolj enako datiranje omenjenih dokumentov ne dokazuje njune nepovezanosti (prej nasprotno), dejstvo, kdo je napisal in posredoval ta dopis odvetniku, pa ni pravno odločilno (primerjaj str. 5 in 6 obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženčevega dokaznega uspeha torej opisani tožničini očitki ne bi uspeli omajati, četudi bi se izkazali za resnične, zato je bil z njimi povezan dokazni predlog (postavitev izvedenca grafologa) utemeljeno zavrnjen (2. odst. 287. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami; od tu ZPP). Prav tako ni res, da je sodišče obravnavanemu dopisu pripisalo določen pomen v smislu 'značaja tožnice', s tem ko „ni spregledalo toženčevih navedb o tem, da naj bi ta dopis tožnica ponaredila za potrebe te pravde“. Tovrstnim navedbam, ki so sicer zapisane v obrazložitvi sodbe, sodišče prve stopnje ni pripisalo nikakršnega odločilnega pomena. Odločilni razlogi, na katere je sodišče oprlo svoje prepričanje, so poleg že omenjenih še drugi, ki jih pritožnica spregleda: da je bila s posojilno pogodbo dogovorjena hipoteka in njena vknjižba opravljena v interesu toženca, ki je vpis v zemljiško knjigo predlagal sam, ter da bi toženec, če bi denar res dobil, z njim lahko poplačal vse upnike, ki so mu grozili v izvršilnih postopkih. Na tem mestu je ovreči še pritožbena izvajanja, ki pristnost pogodbene volje strank opira na sklepanje, da toženec te pogodbe sicer ne bi podpisal in overil oziroma bi jo skušal razveljaviti, še posebej, ker tožnica ni podpisala sporazuma o navideznosti pogodbe. Brez overitve s hipoteko zavarovane posojilne pogodbe ne bi moglo priti do vknjižbe hipoteke, k čemur sta stranki takrat težili. Prav zunanji videz pogodbe, ki naj velja le v očeh drugih, ne pa za stranke same, je bistvo simulirane pogodbe (50. čl. OZ). Na sklepanje o zaigrani volji strank nima nobenega vpliva dejstvo, da je ostal nepodpisan sporazum, ki takšno naravo volje potrjuje.

(7) Tožnica je zatrjevala, da je denar tožencu izročila, a tega ni uspela dokazati. V spisu ni najti podlage za pritožbeno sklepanje, da je sodišče prve stopnje ob tej oceni izkrivilo izpovedbo tožnice. Bistvo v sodbi povzetih izpovedb tožnice in priče G. ni v tem, da je imela tožnica v času sklenitve sporne pogodbe več upnikov (tega tožnica dobesedno res ni rekla), ampak več dolgov, kar je tudi sama priznala (list. št. 21). Že to kaže na tožničino pomanjkanje denarnih sredstev v kritičnem času, kar njena pojasnila o plačevanju dolgov kvečjemu potrjujejo. Glede na navedeno tožnici ne koristi izkazovanje neverodostojnosti priče G.. Temu je nenazadnje tako še iz razloga, da je navedena priča omajala tožničine trditve, glede katerih nosi dokazno breme – da je znesek posojila dejansko (imela in) izročila tožencu. Časovna oddaljenost tožničinega prejema denarja od svojega bivšega moža do sporne pogodbe (tri leta) in obstoj dolgov, ki jih je v tistem času odplačevala, ob odsotnosti drugih okoliščin tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnici onemogoča zadostitev dokaznemu bremenu. Morda ni odveč dodati, da pritožnica spregleda odločilni razlog njenega pravkar omenjenega dokaznega neuspeha. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da tožnica svojih izpovedb, da je imela denarna sredstva v sefu, ni želela podkrepiti z navedbo banke, kjer naj bi se ta sef nahajal. Nenazadnje ji ne gre v prid dejstvo, da od toženca ni zahtevala nobenega potrdila o prejemu tako velikega zneska denarja. Povsem življenjski so tudi dodatni razlogi sodišča prve stopnje, da bi kot računovodkinja, ki je bila v tistem času tudi sama vpeta v upniško dolžniška razmerja, takšno potrdilo gotovo zahtevala, če bi denar res izročila. Ostale okoliščine, na katere se sklicuje pritožnica, dokazne ocene ne zmorejo omajati, saj omogočajo zgolj možnost sklepanja o resničnosti njene verzije dogodkov.

(8) Pritožnica se končno zmotno opira na domnevo o popolnosti listine (56. čl. OZ), ki naj bi glede na zapis v pogodbi („Pogodbeni stranki se dogovorita, da posojilodajalec na dan sklenitve te pogodbe daje, posojilojemalec pa sprejema posojilo v višini glavnice 18.500.000,00 SIT s 4 % letno obrestno mero“; I. čl. pogodbe – A2) pomenila, da je bil dne 23. 5. 2003 denar tožencu izročen. Iz določbe 56. čl. OZ izhaja, da se tam vsebovana domneva nanaša na veljavnost (zgolj pisne) vsebine pogodbe, torej pravic in obveznosti, da pa so veljavni tudi nekateri sočasni ustni dogovori. Že sam zapis I. čl. pogodbe jasno razkriva, da ni šlo za potrjevanje prejema denarja, temveč zgolj za sprejem oziroma nastanek posojilne zaveze. Na to posredno kaže tudi del tožničine izpovedbe, ki ga je povzelo že sodišče prve stopnje, da namreč tožnica od toženca ni zahtevala potrdila o prejemu denarja. Citirani zapis tako ne spreminja dokaznega bremena ne glede navideznosti pogodbe (toženčevo breme) ne glede izročitve denarja (tožničino breme). Dodatni razlog k navedenemu predstavlja ugotovljena fiktivnost pogodbe, ki sama po sebi izključuje možnost uporabe domneve o popolnosti listine.

(9) Ob odsotnosti drugih očitkov je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo še v okviru razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker ocenjuje, da je tudi po tej plati brez pomanjkljivosti, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

(10) Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Po določbi 1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP nosi stroške pritožbenega postopka pritožnica sama, saj s pritožbo ni uspela.