Jedro

Tožnica je bila na dan nastanka III. kategorije invalidnosti uživalka nadomestila za čas brezposelnosti in s tem zavarovanka iz 22. čl. ZPIZ-1. Zavarovancu iz 22. čl. ZPIZ-1 se delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku glede na skrajšanje polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Do povečanja delne invalidske pokojnine za 40 % so upravičeni le tisti zavarovanci, katerim je prenehalo delovno razmerje neodvisno od njihove volje po nastanku invalidnosti in ne v času, ko statusa delovnega invalida niso imeli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se razveljavita odločbi toženca z dne

24.11.2003 in z dne 13.9.2004 in da se ji na novo odmeri delna invalidska pokojnina v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi ji pripadala na dan nastanka invalidnosti in jo poveča za 40%, v 8 dneh pod izvršbo in obračuna ter izplača razliko med prejeto delno invalidsko pokojnino in na novo odmerjeno pokojnino z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe vse do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi naloži v plačilo tožencu. Vztraja, da je obrazložitev v zadnjem stavku 2. odstavka, na strani 3 sodbe nerazumljiva, nejasna in sama s seboj v nasprotju. Takšno subsumiranje ni mogoče, da bi bila tožnica na dan nastanka invalidnosti hkrati v delovnem razmerju in bi ji hkrati prenehalo delovno razmerje brez lastne volje ali krivde.

Iz odločbe Zavoda za zaposlovanje je razvidno, da je tožnica pridobila denarno nadomestilo, ker ji je dne 15.1.2003 prenehalo delovno razmerje kot trajno presežni delavki, kar pomeni, da ji ni prenehalo po lastni volji ali krivdi. Tega dejstva sodišče prve stopnje ni upoštevalo. V času nastanka invalidnosti je bila pokojninsko in invalidsko zavarovana kot prejemnica nadomestila in tako kot osebe v delovnem razmerju, bila dolžna plačevati prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato bi ji morale biti zagotovljene pravice v enakem obsegu, kot bi bila v delovnem razmerju. Odločitev sodišča, da tožnica, ki ji je delovno razmerje prenehalo brez lastne krivde, nima pravice do povečane delne invalidske pokojnine, nima opore v materialnem predpisu. Po njenem mnenju določbi 2. in 6. odst. 93. čl. določata le osnovo za odmero delne invalidske pokojnine. Sodišče ni upoštevalo pomena celotne določbe 93. člena, predvsem pa ne dejstva, da iz celotne določbe ne izhaja, da določba 6. odst. izključuje uporabo 3. odst., ki se navezuje na 2. odstavek.

Slednje je mogoče predpostaviti tudi ob dejstvu, da bi ji odmerjena delna invalidska pokojnina brez povečanja, pripadala tudi, če bi invalidnost nastala že po prenehanju prejemanja nadomestila pri zavodu in bi bila prijavljena zgolj kot iskalka zaposlitve. Ob takšnem razlogovanju sodišča bi nastala pravna praznina, saj so zavarovanci, pri katerih je nastala invalidnost po prejšnjem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in so bili v času invalidnosti prejemniki denarnega nadomestila enakovredno obravnavani z zavarovanci v delovnem razmerju. Po novem pa bi bili ti zavarovanci, z razliko od tistih zavarovancev, ki jim preneha delovno razmerje po uveljavitvi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, oškodovani pri obsegu pravic.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

V obravnavni zadevi je sodišče prve stopnje presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. I-6.515.030 z dne

13.9.2004, v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. 27-6.515.030 z dne 24.11.2003, s katero je tožnici priznal pravico do delne invalidske pokojnine v znesku 55.768,65 SIT na mesec od

16.10.2003 dalje. Delno invalidsko pokojnino v takšni višini je toženec tožnici odmeril v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa od invalidske pokojnine, ki bi tožnici pripadala na dan nastanka invalidnosti, ni ji pa delne invalidske pokojnine povečal za 40%, kar je v tej zadevi sporno.

Do povečanja delne invalidske pokojnine, odmerjene v skladu z 2. odst. 93. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), to je v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, je v skladu s 3. odst. iste določbe, za 30% upravičen zavarovanec, ki ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen in je zato premeščen na drugo delovno mesto, ali za 40% zavarovanec, ki izgubi delo brez lastne volje ali krivde.

Citirana določba 3. odst. 93. čl. ZPIZ-1 se nanaša na delovne invalide, ki so na dan nastanka invalidnosti v delovnem razmerju, po nastanku invalidnosti pa pride pri njih do sprememb zaradi okoliščin, na katere ne morejo vplivati, bodisi zaradi zdravstvenega stanja (1. alinea 3. odst.) ali izgube dela (2. alinea 3. odst.).

Tožnica, kar med strankama ni sporno, na dan nastanka invalidnosti ni bila (več) v delovnem razmerju, pač pa prijavljena pri Zavodu za zaposlovanje in prejemnica nadomestila za čas brezposelnosti in torej zavarovanka iz 22. čl. ZPIZ-1. Po

22. čl. ZPIZ-1 so obvezno zavarovani brezposelni, ki prejemajo denarno nadomestilo za primer brezposelnosti in osebe, ki jim Zavod za zaposlovanje plačuje prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Za zavarovance iz 22. čl. ZPIZ-1 je v določbi 6. odst. 93. čl. tega zakona izrecno določeno, da se jim delna invalidska pokojnina odmeri v višini, določeni v 2. odst. tega člena, torej v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti. Pomeni, da je osnova za odmero delne invalidske pokojnine, invalidska pokojnina, ki bi delovnemu invalidu pripadala na dan nastanka invalidnost, ne predstavlja pa osnove že v določenem odstotku odmerjena delna invalidska pokojnina, kot zmotno meni pritožba. Da ne gre za uporabo 3. odst. v primeru odmere delne invalidske pokojnine po

6. odst. 93. čl. ZPIZ-1, potrjujeta določbi 159. in 160. čl. zakona, v katerih je posebej urejeno izplačevanje delne invalidske pokojnine, odmerjene po 2. alinei 3. odst. in delne invalidske pokojnine, odmerjene po 6. odst. 93. čl. ZPIZ-1. Po določbi 159. čl. ZPIZ-1 (ki tudi sicer določa izplačevanje delne invalidske pokojnine v času dela s skrajšanim delovnim časom), se delna invalidska pokojnina, odmerjena po 2. alinei 3. odst., torej povečana s 40%, izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja oz. zavarovanja. Medtem, ko je za zavarovance iz 22. čl. posebej v določbi 160. čl. ZPIZ-1 določeno, da se jim delna invalidska pokojnina odmerjena po 6. odst. 93. čl. ZPIZ-1, izplačuje prvi naslednji dan po prenehanju izplačevanja nadomestila za čas brezposelnosti. V kolikor bi bili tudi zavarovanci iz 22. čl. zakona (in 29. čl.) upravičeni do povišanja delne invalidske pokojnine iz 2. alinee 3. odst. 93. čl. ZPIZ-1, ne bi bilo izplačevanje delne invalidske pokojnine za te zavarovance posebej urejeno v 160. čl. tega zakona in posebej ločeno v 159. čl. zakona za tiste zavarovance, ki imajo delno invalidsko pokojnino odmerjeno po 2. alinei 3. odst. 93. čl. ZPIZ-1 oz. bi bili med tistimi delovnimi invalidi, ki imajo odmero po 3. odst. citirane določbe, našteti tudi zavarovanci iz

22. čl. zakona in zanje posebej določeno, od kdaj so upravičeni do izplačevanja tako odmerjene oz. povečane delne invalidske pokojnine.

Pravilnost takšne interpretacije določbe 93. čl. ZPIZ-1 v zvezi s povečanjem delne invalidske pokojnine za 40%, oziroma višine dajatve iz invalidskega zavarovanja, potrjuje tudi določba 94. čl. ZPIZ-1, ki posebej določa višino nadomestila za invalidnost za zavarovanca, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oz.

ni bil obvezno zavarovan in posebej za zavarovanca, ki mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oz. krivde, pri čemer je višina nadomestila za invalidnost pogojena s statusom na dan invalidnosti: nižje nadomestilo za invalidnost pripada zavarovancu, ki ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen in višje, če mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje. Po določbi 1. alinee 2. odst. 94. čl. ZPIZ-1 se nadomestilo za invalidnost zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50. letu starosti, če ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oz. ni bil obvezno zavarovan, odmeri v višini 60% invalidske pokojnine. Ob enakem statusu na dan nastanka invalidnosti pa se glede na 1. alineo 3. odst. iste določbe zavarovancu, pri katerem je nastala invalidnost III. kategorije invalidnosti, v primeru, ko je zavarovančeva delovna zmožnost zmanjšana za manj kot 50% ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, nadomestilo za invalidnost odmeri v višini 40% invalidske pokojnine. To pa potrjuje, da je odmerjena delna invalidska pokojnina za zavarovance iz 22. čl. ZPIZ-1 primerljiva z odmerjenim nadomestilom za invalidnost. Enako ima pravico do začasnega nadomestila samo v višini 60% invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti, zavarovanec, ki je poleg drugih primerov iz 3. odst. 90. čl. ZPIZ-1, vključen v obvezno zavarovanje kot brezposelni, s tem, da je uživanje tega nadomestila (z razliko od delne invalidske pokojnine) omejeno za dobo petih let. Skupno vsem nadomestilom in enako delni invalidski pokojnini, je osnova, od katere se odmerjajo. To je invalidska pokojnina, ki bi zavarovancu pripadala ob nastanku invalidnosti. Vrsta in višina nadomestila oz. odmerni odstotek pa je pogojen ne samo z invalidnostjo, ampak tudi s statusom, ki ga ima zavarovanec na dan nastanka invalidnosti. Sistem invalidskega zavarovanja zagotavlja invalidom materialno varnost, ki pa temelji na motivaciji in stimulaciji delovnih invalidov k iskanju zaposlitve in torej k vključevanju v delovni proces.

Zmotno meni pritožba, da gre zaradi drugačne ureditve določenih institutov v novem sistemu invalidskega zavarovanja v primerjavi s predpisi iz leta 1992, za pravno praznino. Za uveljavljanje enakih pravic, kot jih imajo delovni invalidi v delovnem razmerju po prejšnjih predpisih, pa že zaradi drugačne sistemske ureditve invalidskega zavarovanja v ZPIZ-1, ni podlage. Sodišče prve stopnje je glede na vse obrazloženo utemeljeno tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna povečana delna invalidska pokojnina za 40%, zavrnilo, ne glede na to, iz katerih razlogov ji je prenehalo delovno razmerje, ker je relevantno to, da je bila na dan nastanka invalidnosti zavarovanka iz 22. čl. ZPIZ-1. Za te zavarovance, kar je že obrazloženo, pa je izrecno v določbi 6. odst. 93. čl. ZPIZ-1 določeno, da se jim delna invalidska pokojnina odmeri v odstotku glede na skrajšanje delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi jim pripadala na dan nastanka invalidnosti. Razlogi, da ji je delovno razmerje prenehalo kot tehnološkemu višku in da je na podlagi takšnega prenehanja pridobila pravico do nadomestila za čas brezposelnosti, ne morejo biti upoštevni, ker se prenehanje nanaša na čas, ko tožnica še ni bila delovni invalid. Podlaga za priznanje posamezne dajatve je določena v različnih zakonih in pod drugačnimi pogoji, ki se ugotavljajo za vsako dajatev posebej.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.