Jedro

Tožnica je podala prošnjo za BPP za dopolnitev oziroma popravo svoje tožbe zoper odločbo ZPIZ-a in ne za njeno vložitev. To pa, kot priznava tudi toženka, pomeni, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno, da tožnica v omenjeni zadevi ni vložila tožbe na Delovno in socialno sodišče, s čimer naj bi rok za vložitev te tožbe zamudila. Tožničina prošnja zato iz tega razloga ne more biti nerazumna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 487/2013 z dne 25. 7. 2013 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Delovno in socialno sodišče v Ljubljani prošnjo prosilke za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je dne 10. 7. 2013 prejelo prošnjo prosilke za dodelitev brezplačne pravne pomoči, smiselno za vložitev tožbe, pravno svetovanje in zastopanje v socialnem sporu zoper Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije v zvezi z odločbo tega zavoda št. I-0488276 z dne 29. 5. 2013. V nadaljevanju pojasnjuje, da po mnenju sodišča prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni utemeljena. Meni, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). V skladu z omenjenim členom mora biti namreč taka prošnja razumna, kar pomeni, da ima verjeten izgled za uspeh. Prosilka je v svoji prošnji navedla, da je odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje prejela 1. 6. 2013, kar pomeni, da se je 30-dnevni rok za vložitev tožbe pred pristojnim socialnem sodiščem (72. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v zvezi s prvim odstavkom 171. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju Slovenije) iztekel s 1. 7. 2013. Prosilka je prošnjo vložila 10. 7. 2013, kar je že po poteku roka za vložitev tožbe. Zato njena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni razumna. Rok za vložitev tožbe je že zamujen in bi sodišče morebitno tožbo kot prepozno zavrglo.

Tožnica vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj se z odločitvijo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani ne strinja. Podaja kronološki potek dogodkov od 1. 6. 2013 dalje, ko je prejela odločbo ZPIZ-a, pa vse do 26. 7. 2013, ko je dobila odločbo tožene stranke, da se njena prošnja za dodelitev BPP zavrne. Prav tako navaja in sodišču prilaga tožbo, ki jo je 26. 6. 2013 poslala na Delovno sodišče. Meni, da po navedenem ni zamudila nobenega roka za dodelitev brezplačne pravne pomoči, kar je bilo napačno ugotovljeno. Zato prosi, naj se ji brezplačna pravna pomoč čimprej odobri.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo priznava, da je pri tožeči stranki prišlo do napak, saj je na podlagi podrobnega pregleda spisa III Ps 2067/2013 tožena stranka ugotovila, da gre na ovitku spisa za pomoten vpis tožene stranke in vrste spora. Do pomotnega vpisa pa je očitno prišlo zaradi nejasne in nepopolne vloge tožnice v tožbi, zaradi česar jo je sodišče tožnici tudi dalo v popravo. Zaradi neskladja oziroma nesporazuma je tudi pri odločanju o prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči prišlo do zavrnite, ki pa očitno ni upravičena. Meni, da tožnica potrebuje brezplačno pravno pomoč za dopolnitev oziroma popravo tožbe v zadevi III Ps 2067/2013 in ne za vložitev tožbe. Zato sodišču predlaga, naj tožničini tožbi ugodi in zadevo čimprej vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, podatkov spisa in izpodbijanega upravnega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti. Pri tem se sodišče sklicuje na 1. alineo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba je utemeljena.

Dejanske okoliščine, relevantne za presojo tega upravnega spora, med strankama niso sporne. Tožnica je dne 1. 6. 2013 prejela odločbo ZPIZ-a z dne 29. 5. 2013 ter dne 26. 6. 2013 vložila tožbo na Delovno in socialno sodišče v zvezi z omenjeno odločbo. Devetega julija 2013 pa je podala prošnjo za brezplačno pravno pomoč za dopolnitev oziroma popravo svoje tožbe v zadevi III Ps 2067/2013 in ne za njeno vložitev. Slednje pa, kot priznava tudi tožena stranka, pomeni, da je bilo v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno, da tožnica v omenjeni zadevi ni vložila tožbe na Delovno in socialno sodišče, s čimer naj bi rok za vložitev te tožbe zamudila. Tožničina prošnja tako iz tega razloga ne more biti nerazumna.

Ker je bilo po mnenju sodišča, nesporno pa tudi obeh strank spora ugotovljeno, da je v navedeni zadevi prišlo do napačne ugotovitve dejanskega stanja, ki je bistveno vplivala na odločitev v zadevi, je sodišče na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo pristojnemu organu v novo odločanje. Pri tem naj upravni organ upošteva četrti odstavek 64. člena ZUS-1.