Jedro

Predlagatelj ni izkazal nobene relevantne povezave med svojo zahtevo po izročitvi prepisa kupoprodajne pogodbe, s katero je TM kupil nepremičnino, in gospodarskim sporom, ki je v teku med predlagateljem in družbo H d.o.o. Svojega ugovora zastaranja ni uspel niti v vlogi za posredovanje listine niti v pritožbi povezati z višino kupnine, ki jo vsebuje sporna pogodba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo zahtevo predlagatelja za izdajo prepisa listine – prodajne pogodbe za nepremičnino z ID znakom 1 NG parc. št. 2. Obrazložilo je, da predlagatelj ni izkazal upravičenega interesa za prejem te listine.

2. Proti odločitvi se pritožuje predlagatelj po pooblaščencu. Poudarja, da je treba upravičen interes v postopku presojati širše in ne zgolj z vidika strank, ki so sklenile pravni posel. Navaja, da je v svoji zahtevi pojasnil, da se v sporu, ki teče pred Okrožnim sodiščem, opr. št. IX Pg 1 s strani obeh pravdnih strank omenja nakup nepremičnine, ki ga je opravil TM, med strankama pa je sporno dejstvo, po kakšni ceni je ta kupil nepremičnino. Cena je razvidna prav iz prodajne pogodbe, zato ima predlagatelj pravni interes, da listino pridobi, saj z njo dokazuje utemeljenost svojega ugovora zastaranja. V pravdi se je namreč tožnica napram temu ugovoru branila z neresničnimi navedbami, da nepremičnine, ki je bila predmet predlagateljevega leasinga, ni mogla pravočasno prodati TM iz razlogov, ki so na strani predlagatelja, med tem ko je sam zatrjeval, da temu ni tako in da je TM odstopil od nakupa tožničine nepremičnine, ker je našel drugo, bistveno cenejšo nepremičnino – stanovanjsko hišo s parc. št. 2 NG, ki jo je kupil za več kot za polovico nižjo kupnino. Od rešitve vprašanja ugovora zastaranja je odvisna tudi utemeljenost tožbenega zahtevka, ki se v pravdi uveljavlja proti predlagatelju. Zaključuje, da mora v pravdnem postopku stranka v prvi vrsti sama pridobiti vse listine in dokaze, kar tožnica s to prošnjo tudi počne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz navedb predlagatelja v zahtevi za pridobitev prepisa kupoprodajne pogodbe, s katero je TM kupil nepremičnino z ID znakom 1, je mogoče razumeti, da jo potrebuje zaradi dokazovanja višine kupnine. Ta naj bi bila bistveno nižja od tiste, po kateri je leasing hiša HL d.o.o. (danes H d.o.o.) prodajala nepremičnino, ki jo je imel pred tem predlagatelj SN d.o.o. v finančnem leasingu. V pravdi, kateri je leasing hiša od predlagatelja zahtevala po odstopu od leasing pogodbe plačilo določenega denarnega zneska, je predlagatelj ugovarjal zastaranje terjatve, odločitev o ugovoru zastaranja pa naj bi bila po njegovih trditvah odvisna od pripravljenosti potencialnih kupcev za nakup nepremičnine, ki jo je imel predlagatelj v finančnem leasingu (in ki ni tista, ki jo je kupil TM). Tožeča stranka naj bi zatrjevala, da TM ni hotel kupiti nepremičnine zaradi vlaganj predlagatelja v to nepremičnino, medtem ko predlagatelj zatrjuje, da naj bi bil razlog v neprimerni višini zahtevane kupnine.

5. Predlagatelj ni izkazal nobene relevantne povezave med svojo zahtevo po izročitvi prepisa kupoprodajne pogodbe, s katero je TM kupil nepremičnino, in gospodarskim sporom, ki je v teku med predlagateljem in družbo H d.o.o. Vsebina listine, ki jo želi oseba pridobiti iz zbirke listin zemljiške knjige, mora biti za predlagatelja tako pomembna, da je mogoče šteti, da je zanjo izkazal upravičen interes, ob obstoju katerega je po prvem odstavku 196. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) osebi mogoče izdati prepis listine s potrdilom o tem, da je njen izvirnik vložen v zbirko listin. Razlogi, zaradi katerih TM ni kupil nepremičnine, ki jo je pred tem imel predlagatelj v finančnem leasingu, temveč se je odločil za neko drugo, so lahko znani le kupcu, torej TM in višina kupnine sama po sebi ne dokazuje razlogov, zakaj se ta kupec ni odločil za nakup spornega stanovanja. Predvsem pa predlagatelj svojega ugovora zastaranja ni uspel niti v vlogi za posredovanje listine niti v pritožbi povezati z višino kupnine, ki jo vsebuje sporna pogodba. Zemljiškoknjižnega sodišča zato ni uspel prepričati o pomenu, ki naj bi ga listina imela za spor, v katerem je udeležen kot toženec.

6. Če pa bo sodišče, ki vodi gospodarski spor, ocenilo, da je ta listina relevantna za odločitev v zadevi, bo lahko predlagatelj zahteval, naj si na podlagi njegovega dokaznega predloga listino priskrbi sodišče samo po uradni dolžnosti, ker sam tega ni mogel doseči (tretji odstavek 226. člena ZPP).

7. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.