Jedro

Upnik mora dolžnikovo neznatno škodo verjetno izkazati. Standard verjetnosti je podan, če je argumentov za nek sklep več kot nasprotnih.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe za prepoved odtujitve in obremenitve ali kakršnegakoli drugega razpolaganja z južnim delom parc. št. 758 k.o. ... v izmeri 1116 m2, označenega na skici parcelacije z dne 26.1.2009 kot sestavnim delom začasne odredbe, z vknjižbo te prepovedi v zemljiški knjigi pri parc. št. 758, vl.št. 2156 k.o. ....

Tako je odločilo po ugotovitvi, da tožeča stranka ni izkazala verjetnosti, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo (1. alineje 2. odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, v zvezi s 3. odstavkom 270. člena ZIZ) niti da ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale njej, če bi se v teku postopka izkazala izdaja začasne odredbe za neutemeljeno (3. alineja 2. odstavka 272. člena ZIZ).

Proti sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse v zakonu predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sklepa z ugoditvijo predlogu, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo odločanje. Ne strinja se z njegovo ugotovitvijo, da ni podala trditev in dokazov o neznatni škodi, ki bi toženi stranki nastala z izdajo začasne odredbe. Opozarja na tožbene navedbe in ponujene dokaze, na katere se je sklicevala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Ponavlja, da je toženec vedel, da je kupil le del parcelne štev. 758 k.o. ..., in da je površina te parcele zmanjšana zaradi vojaške ceste. Začasna odredba meri le na tisti del, ki ga tožena stranka ni kupila in celo na manjšo površino kot jo je tožeča stranka kupila od skupne pravne prednice pravdnih strank. Zato je logično, da tožencu z izdajo začasne odredbe ne more nastati nobena škoda. Še naprej lahko razpolaga z delom, ki ga je sam kupil od M. T., torej z delom, po katerem ne poteka T. cesta (zemljišče, na katerega meri začasna odredba). Trditvena in dokazna podlaga za 1. alinejo 2. odstavku 272. člena ZIZ v zvezi z 3. odstavkom 270. člena ZIZ je bila zadostna, zato bi moralo prvo sodišče predlogu ugoditi. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj – predpostavka iz 3. alineje 272. člena ZIZ. Toženčeve neugodne posledice bi bile le v začasni prepovedi obremenitve oziroma razpolaganja s spornim delom parcele, ki ni bil predmet nakupa med njim in M. T. in za katerega je bil seznanjen, da preko njega poteka T. cesta. Tožečo stranko pa bi brez začasne odredbe zadele hujše posledice. Toženec kot zemljiškoknjižni lastnik bi lahko celotno parcelo prodal. Novi kupec – tretji pa bi se lahko skliceval na načela domneve dobre vere, zaupanja v zemljiško knjigo in domneve lastninske pravice, kar bi pravni položaj tožeče stranke v tej pravdi otežilo. Izdajo začasne odredbe utemeljuje tudi javni interes, ker je sporno zemljišče kategorizirana javna pot. Tožena stranka je na vročeno pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Predmet tožbenega zahtevka je nedenarna terjatev: zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na delu parc. št. 758 k.o. ... in za izstavitev listine z zemljiškoknjižnim dovolilom za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke, in sicer v tožbenem zahtevku navedenem delu zemljišča, potem ko bo ta po izdelavi elaborata parcelacije kot podlagi za evidentiranje sprememb v zemljiškem katastru dobil novo parcelno številko. Ugotovitve prvega sodišča, da je verjetnost terjatve izkazana, kar je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 272. člena ZIZ, pritožnica ne izpodbija. Kot pravilno jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Poleg tega mora biti za izdajo začasne odredbe verjetno izkazana še ena od predpostavk iz 2. odstavka navedenega zakonskega določila, med katerimi je tudi nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Tudi pri zavarovanju nedenarnih terjatev upnik ni dolžan dokazovati te nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odstavek 272. člena ZIZ v zvezi s 3. odstavkom 270. člena istega zakona).

Ugotovitev prvega sodišča, da tožeča stranka razen gole trditve, da toženi stranki zaradi izdane začasne odredbe ne more nastati nobena škoda, nima nobenih trditev niti ni predlaganih dokazov, je v nasprotju s podatki spisa. Pritožnica je vložila tožbo hkrati s predlogom za izdajo začasne odredbe. Pod točko VI svojih navedb (utemeljitev predloga za izdajo začasne odredbe) se je izrecno sklicevala na tožbene navedbe in vse v tožbi predlagane dokaze. Pri obrazložitvi svoje trditve, da toženi stranki z izdajo začasne odredbe ne more nastati nikakršna škoda, pa je še izrecno ponovila, da je bila tožena stranka že pred svojim nakupom nepremičnine parc. št. 758 k.o. .... seznanjena, da po delu te parcele poteka sporna T. cesta (vtoževano zemljišče). Podala je svojo oceno, da je zato pogoj iz 2. odstavka 272. člena ZIZ izkazan. Pri tem se je sklicevala na kupno pogodbo med tožencem in prodajalko M. T. z dne 27.12.2000. ZIZ določa, da mora upnik dolžnikovo neznatno škodo verjetno izkazati. Standard verjetnosti je podan, če je argumentov za nek sklep več kot nasprotnih. Prvo sodišče ima sicer prav, da mora biti verjetnost izkazana že s trditveno in dokazno podlago, ki jo ponudi upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe (2. odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Vendar je njegova ocena, da tega tožeča stranka ni zmogla, po povedanem protispisna. Do navedb tožeče stranke pod VI in ostalega procesnega gradiva, na katerega se je v predlogu za izdajo začasne odredbe sklicevala tožeča stranka, pa se prvo sodišče sploh ni opredelilo.

Gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ in za nepravilno uporabo 272. člena ZIZ. Glede na naravo kršitve in značilnosti postopka zavarovanja (predvideni ugovor v primeru ugoditve predlogu za izdajo začasne odredbe), je bilo treba zato izpodbijani sklep razveljaviti (1. odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP v zvezi s 15. in 339. členom ZIZ) in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

V njem naj sodišče prve stopnje oceni celotno trditveno in dokazno podlago tožeče stranke in nato o predlogu znova odloči. V zvezi s tem je treba pritrditi pri prvemu sodišču, da trditvene in dokazne podlage za predpostavko iz 3. alineje 2. odstavka 272. člena ZIZ pritožnica ni pravočasno podala. Njene tovrstne pritožbene navedbe je treba šteti za nedopustne oziroma neupoštevne pritožbene novote (1. odstavek 337. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), ki jih ne bo smelo več upoštevati. Ne glede na to pa bo moralo o zadevi odločiti ponovno in svojo odločitev jasno in pregledno razložiti zato, ker za izdajo začasne odredbe ob izkazani verjetnosti terjatve zadošča že verjetnost ene od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, kot pravilno opozarja pritožba.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ.