Jedro

Odmera kazni, razmerje med obteževalnimi in olajševalnimi okoliščinami.

Izrek

I. Pritožba obdolženega M.P. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženega se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je kot sodišče prve stopnje 15. 9. 2020 obdolženega M.P. spoznalo za krivega storitve poskusa kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po prvem odstavku 253. člena v zvezi s 34. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen 2 meseca zapora, za katero je bilo po tretjem odstavku 86. člena KZ-1 odrejeno, da jo bo obdolženi prestal na odprtem oddelku Zavoda za prestajanje kazni zapora Maribor - Oddelek v Rogozi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil obdolženi oproščen vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse. To je v odločilnem povzeta vsebina izreka, izdanega v sodbi III K 18586/2020. 2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženec zaradi odločbe o kazenski sankciji s predlogom, da sodišče druge stopnje odmerjeno kazen zniža ali da "mu določi družbeno koristna dela."

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik je uveljavljani izpodbojni razlog obrazložil z navedbo, da se mu zdi kazen previsoka, s čemer ne more povzročiti dvomov v ugotovitve sodišča prve stopnje iz 4. točke obrazložitve sodbe. Po teh so bile obteževalne in olajševalne okoliščine celostno ocenjene ter v pravilnem sorazmerju med obsežno pritožnikovo predhodno obsojenostjo, ki v primerih, ko so mu bila izrečene pogojne obsodbe, očitno ni dosegla pričakovanih učinkov in priznanjem, ki sicer ni brez pomena, pa vendar ne v tolikšni meri, da bi lahko bila predhodna obsojenost po pomenu presežena. Če k temu dodamo, da je bila pritožniku izrečena kazen le mesec dni nad kaznijo iz splošno predpisanega minimuma v prvem odstavku 46. člena KZ-1, odmera kazni po sodišču prve stopnje ni pretirana ter ji je bilo le še pritrditi. Pritožnikovemu prvemu predlogu po spremembi grajane odločbe z izrekom nižje kazni tako ni bilo slediti, medtem ko je subsidiarni predlog po nadomestitvi kazni zapora z delom v splošno korist predmet postopka iz 129.a člena ZKP, ki ga bo pritožnik moral posebej sprožiti.

5. Glede na obrazloženo, in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu iz 383. člena ZKP ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je o pritožbi obdolženega M.P. odločilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

6. Iz istih razlogov kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi sodišče druge stopnje pritožnika plačila sodne takse oprostilo (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).