Jedro

Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 razlogovalo, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, npr. poročili organov EU, ESČP ali UNHCR.

Če aktualnih poročil npr. UNCHR, EASO, HUMAN RIGHTS WATCH, Amnesty International oziroma ECRE ipd., ki bi obravnavala sistem mednarodne zaščite v Republiki Italiji kot kritičen, ni, jih pri ugotavljanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite in v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev ni bilo mogoče upoštevati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (v 1. točki izreka) ter odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (v 2. točki izreka). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik 23. 8. 2017 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tedaj so mu bili odvzeti prstni odtisi in poslani v Centralno bazo EURODAC, od koder je organ dobil podatek, da je bil tožnik 3. 8. 2017 vnesen v Centralno bazo EURODAC kot tujec s strani Republike Italije. Glede na prvi odstavek 3. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev) (v nadaljevanju Uredba Dublin III) in v skladu s prvim odstavkom 13. člena te uredbe je organ posredoval Republiki Italiji zahtevo za sprejem tožnika, pristojni organ Republike Italije pa je 18. 10. 2017 odgovoril, da je Republika Italija odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Uredbe Dublin III je bil s tožnikom 16. 10. 2017 opravljen osebni razgovor. Tam je tožnik navedel, da je 5. 8. 2017 prišel v Republiko Italijo na ilegalen način ter da so mu že pred vstopom na ozemlje Republike Italije, na ladji, 3. 8. 2017 vzeli prstne odtise. Skupaj z ostalimi okoli 500 migranti je bil nastanjen v Palermu, na nekem dvorišču, v vojaškem kampu. Na prostem je bival približno 12 dni, hrane ni bilo dovolj, niti oblačil, in tudi policisti zanje niso skrbeli. Pomoč je dobil v cerkvi in tako si je lahko kupil vozovnico za vlak in pripotoval v Republiko Slovenijo. V kampu v Italiji so ga pustili brez pomoči, nihče mu ni rekel, da ima možnost zaprositi za mednarodno zaščito, ni bilo socialnih delavcev, zdravnik je prišel samo enkrat, prišli pa so sicer tudi predstavniki nevladnih organizacij, vendar z njimi ni mogel govoriti, ker je bil bolan. Na vprašanje uradne osebe, ali meni, da v Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, je odgovoril, da Republika Italija sploh nima azilnega sistema; v Republiki Italiji ni imel dovolj hrane, nihče ni skrbel za njegove potrebe, bil je bolan, higienske razmere v kampu so bile slabe, počutil se je v popolni negotovosti in ni se počutil varnega, samo v cerkvi je dobil pomoč. Na vprašanje uradne osebe, ali je imel v Republiki Italiji kakršnekoli težave s strani državnih organov oziroma kogarkoli drugega, je navedel, da ni imel nobenih težav.

Upravni organ dalje navaja, da je 1. 6. 2017 prejel informacije A. o stanju v Republiki Italiji, za katere pa je ocenil, da ne kažejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine EU o temeljnih pravicah, zaradi katerega se tožnika ne bi smelo vrniti v Republiko Italijo. Organ je tudi ugotovil, da druge države članice kot tudi Republika Slovenija na podlagi Uredbe Dublin III prosilce vračajo v Republiko Italijo. Tudi razmere, ki jih je opisal v zvezi z bivanjem v Republiki Italiji tožnik, po oceni upravnega organa ne kažejo na to, da bi bilo potrebno kot odgovorno določiti drugo državo članico. Poleg tega Uredba Dublin III kot zakonodajni akt Evropske unije, ki se uporablja neposredno, temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja), in se vse te države tudi štejejo kot varne izvorne države, torej jih je analogno mogoče šteti tudi kot varne tretje države. Upravni organ v nadaljevanju ugotavlja, da je Republika Italija leta 2015 sprejela nov Zakon o mednarodni zaščiti ter podaja ugotovitve o tem, kaj se prosilcem za mednarodno zaščito v Republiki Italiji zagotavlja. Zaključuje, da ima Republika Italija v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci pa imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo ne more biti problematična. Organ sodi, da v Republiki Italiji ni sistemskih pomanjkljivosti ali razpada azilnega sistema ter ni nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja. Prezasedenost nastanitvenih kapacitet v Republiki Italiji v času masovnega prihoda beguncev oziroma ponovnega sprejetja prosilcev pa ne pomeni razpada azilnega sistema v Republiki Italiji, saj so bili tudi posamezni nastanitveni objekti v Republiki Sloveniji v določenih obdobjih polno zasedeni, pa to ni pomenilo razpada sistema. Glede na to, da je Republika Italija potrdila sprejem tožnika in da tožnik ni izkazal razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Italijo, je organ na podlagi četrte alineje 51. člena ZMZ-1 tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgel, saj je za njeno obravnavo odgovorna Republika Italija.

2. Tožnik se v tožbi sklicuje na drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III ter navaja, da mora organ poleg dolžnosti natančnega preverjanja obstoja sistemskih pomanjkljivosti v državi predaje spoštovati tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) (32. uvodna ugotovitev Uredbe Dublin III) ter instrumente mednarodnega prava. To pomeni spoštovanje načela nevračanja tudi pri vračanju prosilcev v drugo državo članico EU, v povezavi s prvim odstavkom 33. člena Ženevske konvencije in 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP). Pri tem tožnik opozarja, da je treba pri oceni pojma mučenja uporabiti minimalno strogost. Presoja stanja, ki konstituira kršitev 3. člena EKČP, je odvisna od okoliščin posameznega primera, kot so trajanje takega ravnanja, fizični in psihični učinki na posameznika, spol, starost in zdravstveno stanje posameznika. Tožnik v nadaljevanju navaja, da se organ ni ustrezno in obrazloženo opredelil do dokazov, ki jih je predložil tožnik. Organ je nepravilno ocenil tožnikove navedbe, saj iz njih izhaja, da je imel tožnik v Italiji ogromno težav eksistencialnega pomena, o katerih je povedal že pri podaji prošnje za mednarodno zaščito. Organ je nepravilno ocenil tožnikove navedbe, da je Italijo zapustil, ker zanj nihče ni skrbel, da to ne pomeni, da je tožnik Italijo zapustil zaradi nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Vse navedbe tožnika o stanju v Italiji pomenijo kršitev 4. člena Listine EU in 3. člena EKČP. Nesprejemljiva je ocena organa, da bi tožnik kot polnoletna oseba moral sam poskrbeti zase, kajti prosilcem za azil je država dolžna zagotoviti človeka dostojne pogoje življenja in ustrezen ter učinkovit postopek za pridobitev azila. Ocena organa, da tožnik ni zaprosil za pomoč nobene nevladne organizacije, da bi mu ta nudila pomoč, je brez podlage. Tožnik vztraja, da je bil v Italiji prepuščen sam sebi, brez kakršnihkoli informacij in usmeritev, brez pomoči zdravnika in oblačil ipd.; o pridobitvi azila ni govoril nihče. Tožnik tožbi prilaga tudi dopis, s katerim želi pojasniti okoliščine in izkušnje bivanja v Italiji. V dopisu med drugim omenja, da je v Italiji prihajalo tudi do incidentov - ljudje so migrante celo kamenjali in vzklikali antimigrantske slogane. Kamp na Siciliji in Italijo je zapustil zaradi slabega ravnanja, ki ga je tam doživel. Navaja, da so predstavniki nevladnih organizacij sicer prišli v kamp, vendar ne vsak dan in od njih ni prejel nobene pomoči. Od italijanskih oblasti pa je slišal le to, da za migrante iščejo ustrezno nastanitev, medtem ko pomoči v medicinski oskrbi in oblačilih ni bilo. Dodaja, da je italijanska policija z migranti grdo ravnala in jim dala vedeti, da imajo črnih Afričanov že dovolj. Tako tožnik kot drugi migranti so bili sistematično poslani stran, ko so vprašali za pomoč. Vse navedeno pomeni hudo zanemarjanje osnovnih človekovih potreb in pomeni kršitev prepovedi nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 3. člena EKČP. Tožnik dodaja, da ne gre za nedovoljene tožbene novote, ampak zgolj za dodatna pojasnila, ki so potrebna med drugim zaradi slabega vodenja upravnega postopka.

Tožnik dalje očita, da je organ na predložene informacije (11) in sodne odločbe, iz katerih po njegovem mnenju izhajajo resni znaki sistemskih pomanjkljivosti in nevarnosti nečloveškega in poniževalnega ravnanja v Italiji, odgovoril zgolj pavšalno. Njegov zaključek ne drži. Poleg tega tudi organ ni predložil nasprotnih ali bolj aktualnih informacij. Tožnik tožbi prilaga tudi Poročilo Danskega in Švicarskega begunskega centra, z dne 9. 2. 2017. Poročilo je sicer usmerjeno predvsem na situacijo družin in ranljivih oseb, vendar se v Poročilu ugotavlja tudi, da so v postopku pridobivanja azila in dostopa do nastanitve za osebe, vrnjene po Uredbi Dublin III, še vedno pomanjkljivosti; Poročilo navaja, da zaradi pomanjkanja nastanitvenih centrov veliko prosilcev postane brezdomcev. Tudi za predložitev te informacije tožnik navaja, da ne gre za tožbeno novoto, saj je organ v postopku dolžan preučiti vse relevantne podatke ex nunc, tudi tiste, ki niso bile predmet obravnave pred upravnim organom. Poleg tega je organ po uradni dolžnosti dolžan tudi sam ugotavljati dejstva in raziskati zadevo, npr. sodba Sodišča EU C-560/2014 z dne 9. 2. 2017. Odgovornost države za kršitev 3. člena EKČP ali 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah nastopi tudi, če bi morala vedeti za določeno stanje v drugi državi, pa splošno znanih informacij ni pridobila. Tožnik meni, da iz vseh izpostavljenih poročil in drugih informacij izhaja, da je stanje v Italiji izredno slabo in da so prosilci podvrženi nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju ter da obstajajo resne sistemske pomanjkljivosti. Tožnik tudi navaja, da ne drži ugotovitev organa, da večina držav EU ni zaustavila vračanja prosilcev v Italijo, kajti nekaj držav je to storilo. Tožnik meni, da je glede na navedeno nujno, da njegovo prošnjo obravnava Republika Slovenija in da ga ne preda Republiki Italiji; glede na število migrantov, ki vsakodnevno prihajajo v Italijo in glede na neuspehe EU o premestitvi migrantov iz Italije v druge države članice, ni pričakovati izboljšanja, temveč samo poslabšanje stanja.

Tožnik zaključuje, da je zaradi neopredelitve do dokazov in navedb tožnika organ zagrešil bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Tožniku sta bili kršeni pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave. Tožnik še dodaja, da organ, ki v utemeljitvi ne sledi dokazom tožnika, ne poda nobenega poročila, ki bi utemeljilo njeno stališče ali ki bi dokazovalo, da je stanje v Italiji ustrezno. Po navedenem je organ tudi nepravilno uporabil materialno pravo in ni odločal na podlagi popolno ugotovljenega dejanskega stanja.

Tožnik se v dokazne namene sklicuje na svoj dopis z dne 13. 11. 2017, ki ga je priložil tožbi, Poročilo danskega in švicarskega begunskega centra, ki je priloženo tožbi ter predlaga svoje zaslišanje glede stanja in izkušenj v Italiji. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in ga nadomesti s svojim sklepom, s katerim odloči, da bo prošnjo tožnika obravnavala Republika Slovenija in da tožnik ne bo predan Republiki Italiji, oziroma podrejeno, naj izpodbijani sklep odpravi oziroma razveljavi ter zadevo vrne organu v ponovni postopek.

3. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe v skladu z drugim odstavkom 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Kolikor bi bil izpodbijani sklep namreč izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari in se v času odločanja tožnik ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije, ne bi bil več pod jurisdikcijo te države in ne bi več izkazoval pravnega interesa. Njegov pravni položaj se kljub drugačni meritorni odločitvi ne bi več mogel spremeniti. Z izročitvijo tožnika Republiki Italiji pred odločitvijo o zakonitosti izpodbijane odločitve bi bile kršene njegove temeljne človekove pravice, in sicer bi bil kršen 3. člen EKČP ter 22. in 25. člen Ustave RS. Zato tožnik sodišču predlaga, naj izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne sodne odločbe zadrži. 4. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Na zahtevo za izdajo začasne odredbe toženka ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločitev upravnega organa, da ne bo obravnaval tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji in da bo tožnik predan Republiki Italiji, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, odgovorna za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Organ je odločitev oprl na določbi četrte alineje 51. člena ZMZ-1 in devetega odstavka 49. člena tega zakona ter na ugotovitve, da je bil tožnik 3. 8. 2017 (že) vnesen v bazo EURODAC kot tujec v Republiki Italiji, da je Republika Italija sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito in o tem pisno obvestila upravni organ 18. 10. 2017 ter da v Republiki Italiji ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, in da tudi razmere, ki jih je opisal v zvezi s svojim bivanjem v Republiki Italiji tožnik, ne dajejo podlage za zaključek, da bi bilo potrebno kot odgovorno določiti drugo državo članico. Tožnik pa se v tožbi sklicuje na drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ter navaja, da bi moral organ poleg dolžnosti natančnega preverjanja obstoja sistemskih pomanjkljivosti v državi predaje spoštovati tudi sodno prakso ESČP ter dokumente mednarodnega prava, vendar tako ni ravnal. Očita, da njegove izjave in predloženi dokazi vsebinsko niso bili presojeni, zaradi česar odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih ter je ni mogoče preizkusiti, dalje, da je organ nepravilno ocenil njegove navedbe o bivanju v Republiki Italiji, in da je o vprašanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev odločal ob nepravilni uporabi materialnega prava ter na podlagi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožbi prilaga dopis, v katerem dodatno pojasnjuje okoliščine svojega bivanja v Italiji in poročilo Danskega in Švicarskega begunskega centra.

7. Po četrti alineji 51. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito lahko s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. Če pristojni organ na podlagi četrte alineje 51. člena tega zakona prošnjo s sklepom zavrže, v sklepu določi, katera druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Ugotovitve organa o tem, da je bil tožnik 3. 8. 2017 (že) vnesen v bazo EURODAC kot tujec v Republiki Italiji, izkazane z izpisom iz Centralne baze EURODAC, ter ob upoštevanju prvega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III1 in ob tem, ko je Republika Italija odgovorila, da je v skladu s prvim odstavkom 13. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavo tožnikove prošnje, so glede na prej navedene določbe ZMZ-1 po presoji sodišča organu dajale podlago za odločitev o zavrženju kot nedopustne njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je v Republiki Sloveniji vložil 23. 8. 2017, in za določitev kot odgovorne za obravnavo tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republike Italije. Ob podani presoji pa sodišče upošteva tudi, da, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, organ na podlagi tožnikovih navedb, ki jih je podal na osebnem razgovoru, ki ga je organ izvedel na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, ter v postopku za priznanje mednarodne zaščite, in na podlagi informacij v zvezi z azilnim postopkom ter pogoji za prosilce za mednarodno zaščito v Italiji, ni presodil, da so podane okoliščine iz drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, zaradi katerih bi bilo treba drugo državo članico določiti oziroma ugotoviti kot odgovorno, kot to meni tožnik.

8. V drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

9. Sodišče pritrjuje oceni organa v izpodbijani odločbi, da ni izkazan obstoj utemeljene domneve, da v Republiki Italiji obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 listine Evropske unije o temeljnih pravicah2. 10. Sodišče zavrača kot neutemeljene tožbene navedbe, da je organ nepravilno ocenil tožnikove navedbe o njegovem bivanju v Italiji, da ne pomenijo kršitev 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah in 3. člena EKČP3. Tudi po presoji sodišča tožnikove navedbe o bivanju v vojaškem kampu v Palermu - na prostem, da ni bilo zadosti hrane in ne oblačil, da so bile slabe higienske razmere ter da je bila zdravstvena oskrba neredna, da od nikogar ni dobil informacij, od policistov pa ne iskane pomoči ter da nihče ni skrbel za njegove potrebe, zaradi česar se je počutil negotovega ter ne varnega - (še) ne dajejo podlage za oceno o nečloveškem ali poniževalnem ravnanju. Tožnik je namreč na osebnem razgovoru povedal tudi, da se mu med bivanjem v Italiji ni nič zgodilo, da težav s strani državnih organov oziroma kogarkoli ni imel (s strani policije le ni dobil pomoči, ki jo je pričakoval, torej da bi ga prepeljali v begunski center), da je v cerkvi pomoč dobil in da so predstavniki nevladnih organizacij kamp v Palermu obiskovali, vendar naj bi se z njimi ne mogel pogovarjati, ker je bil bolan. Upoštevaje celoto tožnikovih navedb tudi po presoji sodišča organ ni mogel zaključevati, kot zatrjuje tožnik, da bi moral, da je Republiko Italijo zapustil zaradi nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Sodišče se s tožnikom tudi ne strinja, da bi mu organ ne mogel očitati neaktivnosti oziroma nesamoiniciativnega ravnanja, v zvezi s skrbjo zase, ter da ni izrabil možnosti, da bi se obrnil po pomoč na nevladne organizacije; vsaj ko se mu je zdravstveno stanje toliko izboljšalo, da je bil sposoben za pot (iz kampa, v Slovenijo), bi se tudi po presoji sodišča gotovo mogel obrniti za pomoč na nevladne organizacije (materialno, v informacijah itd.), pa ni povedal, da bi se te možnosti poslužil ali poskušal poslužiti - navedel je zgolj nasprotno - da se z njimi ni mogel pogovarjati, ker je bil bolan. Kolikor tožnik prilaga tožbi pismo z dne 13. 11. 2017 z opisom okoliščin bivanja v Republiki Italiji, sodišče navedbe v tožbi, povzete po priloženem pismu, presoja kot nedopustne tožbene novote (52. člen ZUS-1); gre za navedbe o incidentih, ko naj bi domačini migrante kamenjali ter vzklikali antimigrantske slogane, policija pa naj bi z migranti grdo ravnala ter "jim dala vedeti, da imajo črnih Afričanov že dovolj"; da je policija migrantom sistematično odklanjala pomoč; da se ob incindentih vsakič tudi ni odzvala; da sta prišli prvega dne dve nevladni organizaciji, nato pa šest dni nobene ter da od njih tožnik ni dobil pomoči; da v Republiki Italiji ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ker je "od ljudi, ki so v kampu že leta, slišal preveč zgodb o zanemarjanju in slabem ravnanju z migranti"; da je kamp na Siciliji in Italijo po 13 dneh zapustil zaradi slabega ravnanja in "da bo v primeru vrnitve v Italijo izpostavljen moralnemu in psihološkemu mučenju ter pomanjkanju zdravstvene oskrbe". Sodišče tožniku ne pritrjuje, da gre za zgolj za dodatna pojasnila, kajti gre za navedbe, s katerimi drugače kot v postopku pred organom tožnik opisuje razmere in svoje izkušnje v Republiki Italiji. Ne sprejema pa sodišče kot utemeljenih tudi tožnikovih navedb, s katerimi ta opravičuje, zakaj navedb ni podal že v postopku pred organom, in sicer da naj bi dodatne navedbe moral podati zaradi slabega vodenja upravnega postopka; iz zapisnika osebnega razgovora namreč izhaja, da je imel tožnik možnost podati kakršnokoli zanj pomembno navedbo, o čemer ni bil posebej vprašan, izrecno pa je bil pred zaključkom vprašan tudi, ali bi rad še kaj dodal glede svojih zadržkov za primer, da bi bil vrnjen v Republiko Italijo, pa je odgovoril, da ne. Glede na to, ker vsebina zapisnika o osebnem razgovoru z dne 16. 10. 2017 potrjuje, da je imel tožnik pred organom možnost podati vse zanj pomembne navedbe v zvezi s predmetnim postopkom, sodišče zavrača dokazni predlog tožnika za njegovo zaslišanje glede stanja in njegovih izkušenj v Italiji, in za vpogled v dopis tožnika z dne 13. 11. 2017 o okoliščinah in izkušnjah bivanja v Italiji, ki ga je priložil tožbi. Iz zapisnika o osebnem razgovoru pa tudi izhaja, da sta bila prisotna tudi tožnikova pooblaščenka in prevajalec za francoski jezik, da je zapisnik s strani teh ter tudi tožnika in uradne osebe podpisan ter da iz zapisnika izhaja, da je bil tožniku prebran v francoskem jeziku ter da nanj ni imel pripomb.

11. Do predloženih informacij o stanju v Republiki Italiji se je organ opredelil, da se nanašajo na razmere v zvezi s prosilci za mednarodno zaščito, da so vsebine v člankih predvsem usmerjene na problematiko v Republiki Italiji, ki se sooča z velikim številom prebežnikov že od leta 2015 ter tudi še v letih 2016 in 2017, da pa ne nakazujejo na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 listine EU o temeljnih pravicah, in da večina držav članic EU ni ustavila vračanja prosilcev za mednarodno zaščito v Republiko Italijo (pri čemer je na primerih iz poročil izpostavil razloge posameznih držav za ustavitev vračanja v Italijo). Sodišče se s tožnikom ne strinja, da je nepravilna ocena organa, da gre za informacije o preteklih razmerah, kajti tožnik meni, da predložene informacije iz let 2015, 2016 in iz začetka leta 2017 vse predstavljajo aktualno stanje (in realno) v Republiki Italiji. Prav tako pa sodišče lahko pritrdi organu, da predložene informacije, čeprav kritično ocenjujejo razmere (na določenem območju v Republiki Italiji, v določenem obdobju, na določenem področju, npr. pogoji bivanja, higienske razmere, zdravstvena oskrba, zagotavljanje informacij itd.) ter so v njih izpostavljeni primeri pomanjkljivosti v delovanju sistema mednarodne zaščite ali predstavljeni podatki o velikem številu migrantov, ki so v posameznem letu prispeli v Italijo, itd., ne dajejo podlage za oceno o aktualnem obstoju (takih) sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 listine EU o temeljnih pravicah; z vidika določbe drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III pa so pravno odločilne zgolj take pomanjkljivosti.4 Ob povedanem tako sodišče ne sledi očitkom tožnika, da je organ zgolj na splošni ravni obravnaval predložene informacije ter da izpodbijanega sklepa iz teh razlogov ni mogoče preizkusiti, s čemer naj bi bila podana kršitev po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku ter tožniku kršeni pravici iz 22. in 25. člena Ustave RS.

12. Kolikor pa se tožnik v tožbi dodatno sklicuje na ugotovitve v poročilu Danskega in Švicarskega begunskega centra, iz februarja 2017, tudi navedbe teh dejstev sodišče presoja kot nedopustne tožbene novote, poročilo pa kot nedovoljen nov dokaz (52. člen ZUS-1). Sodišče ne pritrjuje tožniku, da za tožbeno novoto ne gre zaradi dolžnosti organa, da po uradni dolžnosti ugotavlja dejstva ter pridobi splošno znane informacije o stanju v drugi državi. Na strani prosilca, ki v upravnem postopku zatrjuje obstoj pogojev po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, namreč je, da jih utemelji (tožnik je v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa, po podatkih spisa, imel zagotovljeno tudi brezplačno pravno pomoč); upravni spor pa je namenjen presoji zakonitosti izdanega upravnega akta in postopka za njegovo izdajo, zato prosilec tega več ne more storiti, razen če dejstev v upravnem postopku upravičeno ni mogel navesti oziroma predložiti dokazov.

13. Sodišče dodaja, da je Vrhovno sodišče v sodbi I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016 razlogovalo, da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov, npr. poročili organov EU, ESČP ali UNHCR. Zato tudi ob stališču, da bi glede na trditve tožnika o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite in v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev v Republiki Italiji ter predložene dokaze organ moral sam ugotoviti stanje na tem področju, po presoji sodišča organu neizkazano, torej brez da bi tožnik predložil kakšno takšno poročilo ali se konkretizirano skliceval na obstoj informacij o takem poročilu kot splošno znanih, ni mogoče očitati opustitev v navedeni smeri ali da je odločil na podlagi nepravilno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Če aktualnih poročil npr. UNCHR, EASO, HUMAN RIGHTS WATCH, Amnesty International oziroma ECRE ipd., ki bi obravnavala sistem mednarodne zaščite v Republiki Italiji kot kritičen, ni, jih pri ugotavljanju obstoja sistemskih pomanjkljivosti v sistemu mednarodne zaščite in v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev ni bilo mogoče upoštevati.

14. Po presoji sodišča je tako pravilen zaključek v izpodbijanem sklepu, da za Republiko Italijo ne obstoji utemeljena domneva, da obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (ki ga je organ, kot že ugotovljeno, sprejel ob upoštevanju in oceni tako tožnikovih navedb o bivanju v Republiki Italiji kot upoštevanju in oceni predloženih informacij o razmerah v tej državi na področju mednarodne zaščite). V takem primeru po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni podlage za ugotovitev, da predaja tožnika v to državo ni mogoča in da bi bilo treba določiti drugo državo članico kot odgovorno, pač pa je v takem primeru v četrti alineji 51. člena ZMZ-1 dana podlaga za zavrženje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Tako pa je organ v izpodbijanem sklepu tudi odločil. Glede na to sodišče kot neutemeljeno zavrača tožbeno navedbo, da je organ v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa kršil materialno pravo.

15. V zvezi s sklicevanjem tožnika v tožbi na obvezo pristojnega organa, da pri odločanju o predaji prosilca v odgovorno državo članico upošteva tudi Ženevsko konvencijo in EKČP ter v teh določena vsebinska merila, in sodno prakso ESČP, sodišče dodaja, da je organ v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedel, da Uredba Dublin III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite (tudi spoštovanje načela nevračanja) in se zato vse države članice štejejo za varne države za državljane tretjih držav. Dalje, da se je Evropski svet na posebnem sestanku v Tampereju 15. in 16. oktobra 1999 dogovoril o delovanju za vzpostavitev Skupnega evropskega azilnega sistema na osnovi celovite in vključujoče uporabe Ženevske konvencije z dne 28. julija 1951 o statusu beguncev, kakor je bila dopolnjena z Newyorškim protokolom z dne 31. januar 1967 (Ženevska konvencija), in s tem za zagotavljanje, da se nikogar ne pošlje nazaj v preganjanje, tj. spoštovanje načela nevračanja. Z zatrjevanjem na splošni ravni, da so v Ženevski konvenciji in EKČP določena drugačna (strožja) merila za presojo obstoja nevarnosti za prosilca v pogledu izpostavljenosti mučenju oziroma nečloveškemu ali poniževalnem ravnanju ter sklicevanjem na sodno prakso SEU in ESČP ter posamezne sodbe teh sodišč, pri čemer tožnik v pogledu očitkov organu ni konkreten, pa tožnik tudi ni mogel doseči drugačne presoje sodišča. 16. Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, na seji, na podlagi druge alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-l. K II. točki izreka:

17. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo, ker tožnik za njeno izdajo nima več pravnega interesa. Po določbi četrtega odstavka 71. člena ZMZ-1 se v postopku sodnega varstva uporablja zakon, ki ureja upravni spor, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker v obravnavani zadevi sodišče ni ugotavljajo dejanskega stanja ter na tej podlagi tudi ni spremenilo izpodbijanega upravnega akta oziroma odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, pritožba zoper sodbo ni dopustna in je sodba pravnomočna z njeno izdajo. Tožnik zato za izrek predlagane začasne odredbe, katere trajanje veže na pravnomočnost, nima več pravnega interesa.

18. Ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto korist, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz zgoraj navedenega razloga.

1 Ta določa, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju; prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III uredbe. 2 Po 4. členu Listine EU o temeljnih pravicah nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. 3 V 3. členu EKČP je določeno, da se nikogar ne sme mučiti, niti nečloveško ali ponižujoče z njim ravnati, ali ga kaznovati. 4 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča I Up 230/2016 z dne 21. 9. 2016