Jedro

Prvo revizijsko vprašanje je v sodni praksi že rešeno: presoja izvirnosti strokovnega ali znanstvenega dela je strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ univerze oziroma članice univerze vso avtonomijo. V njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati oziroma jih presojati. Zato to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Glede na to, da je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenega bistvenega razlikovanja med pisnimi poročili o razlogih za odvzem naslova treh visokošolskih učiteljev, ki so sestavljali komisijo, revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je drugo revizijsko vprašanje zgolj hipotetično.

Revident v zvezi s tretjim vprašanjem ni natančno in konkretno zatrjeval kršitev določb ZUS-1. Četrto revizijsko vprašanje je splošno in nekonkretizirano, predvsem pa izhaja iz napačne predpostavke, da se avtonomija v zvezi s pedagoškimi strokovnimi opravili nanaša na visokošolske učitelje, ki pripravijo pisna poročila o razlogih za odvzem naslova. Omenjena avtonomija pa se nanaša na pristojni organ univerze oziroma članice univerze, ki sprejme odločitev o odvzemu naslova.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (v nadaljevanju revident) vložila revizijo, katere dovoljenost uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo zavrže kot nedovoljeno oziroma podrejeno, da revizijo zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo tožbo zoper sklep tožene stranke, št. 101-2/11-MS-jm, s katero je ta odločila, da se revidentu odvzame znanstveni naslov magistra znanosti, ki ga je pridobil pri toženi stranki po opravljenem podiplomskem znanstvenem magistrskem programu Mednarodna ekonomija in zagovoru magistrskega dela z naslovom ...(prva točka izreka); da se sklep o odvzemu magistrskega naslova objavi na primeren način na spletnih straneh tožene stranke (druga točka izreka); da se prekliče veljavnost izdane diplome revidentu, št. ... z dne 25. 11. 2005 (tretja točka izreka); da mora revident vrniti diplomo in vse listine o podelitvi magistrskega naslova v enem mesecu od prejema tega sklepa (četrta točka izreka).

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

8. Revident je v obravnavani zadevi kot pomembna pravna vprašanja izpostavil naslednja vprašanja: 1) „Ali je presoja, v kolikšni meri je določeno zaključno delo za pridobitev naziva visokošolske institucije, ki izvaja javna pooblastila, rezultat lastne ustvarjalnosti diplomanta, povsem avtonomno strokovno vprašanje, v katerega sodišče ne more posegati?, 2) „Ali je dopustna v tej zvezi sodna presoja pod predpostavkami, ki jih je zakonodajalec predvidel v določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri dokazovanju z izvedenci, če se izkaže, da gre za bistvena razlikovanja med posameznimi strokovnimi ugotovitvami oziroma če se porodi utemeljen dvom o pravilnosti njihovega mnenja?“, 3) „Ali je takšno stališče dopustno in pravno sprejemljivo tudi v primerih, ko se odloča o pravnem položaju posameznika v okviru posebnega, z zakonom podeljenega, javnega pooblastila na področju visokega šolstva oziroma pri izvajanju javne službe, saj je v sodni praksi znano stališče, da državna univerza ni avtonomna v ravnanjih na tistem področju oziroma v tistih primerih, ko njeno ravnanje pomeni kolizijo s katero drugo ustavno določbo na isti ravni ustavnopravnega varstva?“, 4) „Ali je t. i. strokovna avtonomija (v zvezi s pedagoškimi strokovnimi opravili), kadar gre za mnenja oziroma ocene, ki jih pripravijo strokovnjaki na univerzi v okviru (posebnega) upravnega postopka pri nosilcu javnega pooblastila, v primerjavi s strokovno avtonomijo, ki jo imajo izvedenci pri upravnem organu v okviru dokazovanja z izvedencem po določbah 189. do 197. člena ZUP v okviru splošnega upravnega postopka, v obeh položajih enaka?“.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi vprašanji pomembnega pravnega vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev v tej zadevi, ni izpostavil na zahtevani način iz 7. točke obrazložitve tega sklepa niti jih ni v nadaljevanju natančneje obrazložil. 10. V zvezi s prvim vprašanjem Vrhovno sodišče opozarja, da je v sodni praksi že rešeno, in sicer je bilo s sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 328/2012 z dne 11. 9. 2013 sprejeto stališče, da je presoja izvirnosti strokovnega ali znanstvenega dela strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo. V njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati oziroma jih presojati.

11. Drugo vprašanje, ki ga je zastavil revident, bi v določenih okoliščinah sicer lahko pomenilo pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ni pa to vprašanje pomembno za presojo v obravnavanem primeru. Izhaja namreč iz predpostavke, ki očitno ne drži. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni nobenega bistvenega razlikovanja med pisnimi poročili o razlogih za odvzem naslova treh visokošolskih učiteljev, ki so sestavljali komisijo (na podlagi 178. člena Statuta Univerze v Ljubljani), revizije pa ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revident tako s svojimi navedbami o bistvenem razlikovanju med poročili visokošolskih učiteljev in njihovih nepravilnostih namreč dejansko graja dokazno oceno tožene stranke, kar po vsebini pomeni (v reviziji nedovoljeno) uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Drugo vprašanje je torej v okoliščinah obravnavanega primera zastavljeno zgolj hipotetično, kar pomeni, da ni pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Revident je tretje vprašanje zastavil na splošni ravni, iz nadaljevanja revizije pa je jasno, da se vprašanje nanaša na zatrjevano kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS), ker naj ne bi imel možnosti zasliševati članov komisije in ker naj ne bi mogel biti prisoten pri zaslišanju dr. A in mu nista bili vročeni izjavi dr. B. in mag. C.. Po presoji Vrhovnega sodišča navedenih domnevnih kršitev revident ne more uspešno uveljavljati v revizijskem postopku. Sodba se sme namreč izpodbijati zaradi zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta le s pritožbo (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), ne pa tudi z revizijo (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Zatrjevane kršitve bi sicer lahko bile predmet revizijskega preizkusa, če bi bil s tem kršen tudi ZUS-1, vendar bi v tem primeru revident moral to natančno in konkretno grajati. Revident nasprotno z ničemer ni pojasnil, v čem in zakaj je obrazložitev sodišča prve stopnje glede relevantnih tožbenih navedb vsebinsko napačna oziroma v nasprotju z Ustavo RS(1). Glede na navedeno tudi tretje vprašanje ni pomembno v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 13. Revidentovo četrto vprašanje je po presoji Vrhovnega sodišča splošno in nekonkretizirano, predvsem pa izhaja iz napačne predpostavke, da se avtonomija v zvezi s pedagoškimi strokovnimi opravili (glej 10. točko te obrazložitve) nanaša na visokošolske učitelje, ki pripravijo pisna poročila o razlogih za odvzem naslova. Omenjena avtonomija se namreč nanaša na pristojni organ univerze oziroma članice univerze, ki sprejme odločitev o odvzemu naslova, in že zato ni smiselna primerjava z izvedenci po ZUP, ki odločitev ne sprejemajo. Primerjava med položajem izvedencev po ZUP in položajem visokošolskih učiteljev, ki pripravijo pisna poročila o razlogih za odvzem naslova, bi v določenih okoliščinah sicer lahko bila smiselna, ne pa tudi v obravnavanem primeru, in sicer zaradi že navedenega razloga v 11. točki te obrazložitve. Glede na navedeno tudi to vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 14. Vrhovno sodišče še dodaja, da revident tudi ni utemeljil zatrjevanega odstopa od (domnevno) uveljavljene sodne prakse, saj ni navedel nobene upravnosodne odločbe niti ni opravil primerjavo relevantnega pravnega in dejanskega stanja. V nobenem primeru pa pomembnosti pravnega vprašanja v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni mogoče utemeljiti s povečanim številom obravnavanemu primeru podobnih postopkov, za kar se zavzema revident. 15. Revident uveljavlja dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

16. Zelo hude

posledice kot pogoj za dovoljenost revizije so nedoločen pravni pojem, katerega izpolnjevanje je treba ugotavljati v vsakem primeru posebej, zato mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso (X Ips 535/2007, X Ips 97/2009, X Ips 428/2009, X Ips 477/2009, X Ips 168/2010, X Ips 273/2010) opisati konkretne posledice in konkretne razloge, zaradi katerih so te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

17. Revident v obravnavani zadevi zelo hude

posledice izpodbijane odločitve utemeljuje z navedbami, da mu je bila trajno odvzeta znanstvena stopnja stopnja izobrazbe in je v javnosti zaznamovan kot „plagiator“, kar posega v njegovo čast in dobro ime. Splošno znano dejstvo je, da se mediji vedno znova navezujejo na obravnavani primer, ki je že pravnomočno odločen. Glede teh navedb Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident ni z ničemer pojasnil in dokazal, kako in v čem konkretno se zatrjevane posledice izpodbijane odločbe dejansko odražajo ter zakaj zanj pomenijo zelo hude posledice.(2) Ker jih zato ni bilo mogoče preizkusiti, revizija tudi iz razloga po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni dovoljena.

18. Glede na to, da revident izpolnjevanja zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazal, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 19. Dopolnitev revizije z dne 22. 8. 2013 je prepozna, ker je bila vložena po izteku tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

K II. točki izreka:

20. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.

(1) Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 328/2012 z dne 11. 9. 2013. (2) Glej tudi sklepe Vrhovnega sodišča X Ips 770/2008 z dne 30. 9. 2009, X Ips 780/2008 z dne 27. 8. 2009, X Ips 295/2009 z dne 16. 2. 2011.