Jedro

Skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pritoženega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 84636/2010-2 z dne 18. 6. 2010 se v prvem in tretjem odstavku izreka razveljavi.

II. Tožena stranka N.S. d.o.o. je dolžna v 8 dneh tožeči stranki J.I. d.o.o. plačati znesek 1.496,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2010 dalje do plačila in izvršilne stroške v znesku 60,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 7. 2010 dalje do plačila.

III. Tožena stranka N.S. d.o.o. je dolžna v 8 dneh tožeči stranki J.I. d.o.o. povrniti pravdne stroške v znesku 322,92 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 8 dnevnega roka do izpolnitve obveznosti.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje ali sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo prvostopenjskega sodišča. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za gospodarski spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Tožena stranka uvodoma uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, pri tem pa obširno ponavlja trditve in se sklicuje na dokaze, s katerimi je v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke. Očitana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila v tem, da je obrazložitev sodišča prve stopnje protislovna, sodba pa ima pomanjkljivosti in je ni mogoče preizkusiti, v sodbi pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ni utemeljena. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in skladni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo nobenih kršitev postopka, ki bi vplivale na pravilnost ali zakonitost sodbe.

8. Bistvo obširnih pritožbenih trditev je v vztrajanju tožene stranke, da s tožečo stranko ni bila v poslovnem odnosu, saj je dela naročila pri družbi G. d.o.o. Sodišče prve stopnje pa je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožena stranka opravo del, za katera tožeča stranka vtožuje plačilo, naročila pri družbi I.J. s.p (sedaj J.I. d.o.o.), torej pri tožeči stranki. To odločilno dejstvo izhaja iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in na katerega je višje sodišče vezano. Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni pravno upošteven pritožbeni razlog.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi s tem odločilnim dejstvom izhaja: - tožena stranka je svoje povpraševanje poslala na elektronski naslov, ki ga je uporabljala in nanj sprejemala naročila tako tožeča stranka, kot tudi družba G. d.o.o., - skladno s Pogodbo o poslovnem sodelovanju in medsebojnih razmerjih so se vsa naročila s strani naročnikov štela za naročilo tožeči stranki in ne družbi G. d.o.o., - račun je toženi stranki izstavila tožeča stranka in ne družba G. d.o.o., - s tem, ko je tožena stranka 25. 5. 2009 sprejela ponudbo za izvedbo del, je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba, - tožeča stranka je po svoji podizvajalki G. d.o.o. izvedla vsa naročena pogodbena dela, ki so predmet vtoževanega računa.

10. V zvezi s temi dejstvi je sodišče prve stopnje pri oceni izpovedb I. J., D. S. in T. Z. pravilno upoštevalo tudi njihove subjektivne interese in razumljivo ter prepričljivo pojasnilo, zakaj je pri presoji odločilnega dejstva dalo večjo težo dokazom tožeče stranke. Ocenilo je vsak dokaz posebej, dokaze primerjalo med seboj in upoštevalo rezultat celotnega dokaznega postopka (8. člen ZPP). V zvezi z očitkom, da listinski dokazi potrjujejo izpovedbo D. S., ne pa I. J., pa gre še dodati, da skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže, kot se zavzema pritožba. Ker toženka v zvezi z dejanskimi ugotovitvami obširno graja dokazno oceno sodišča prve stopnje, tako v zvezi z listinskimi dokazi kot tudi dokazno oceno izpovedb, se je višje sodišče v nadaljevanju opredelilo le do preostalih dovoljenih pritožbenih razlogov in do pritožbenih trditev v zvezi z njimi, ki so odločilnega pomena (1) (prvi odstavek 360. člena ZPP), v ostalem pa je le opozorilo na prekoračitev dopustnih pritožbenih razlogov.

11. Tožena stranka izpodbijani sodbi očita protispisnost v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar z očitano kršitvijo izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta tožeča stranka in družba G. d.o.o. v času naročila uporabljali isti elektronski naslov, kar v tem pritožbenem postopku ni dovoljeno. Glede na to, da je sprejem ponudbe po elektronski pošti sprejela tožeča stranka, pa dejstvo, da je predmetni elektronski naslov na internetni strani „...“ naveden kot kontaktni naslov družbe G. d.o.o., za odločitev o materialni legitimaciji tožeče stranke ni pravno odločilno. Zato se sodišče prve stopnje do tega ni bilo dolžno izčrpno opredeljevati in tudi s tem v zvezi očitana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

12. Materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje je treba preveriti upoštevajoč po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. Zato so materialnopravna naziranja, da bi morala biti tožena stranka v primeru, da je bil M. P. zastopnik tožeče stranke, v skladu s 70. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), obveščena o zastopanju, saj v nasprotnem primeru pogodba nima pravnega učinka, neutemeljena. Sodišče je na podlagi izpovedb prič in po oceni listinskih dokazov, torej v dokaznem postopku, ugotovilo pritožbeno neizpodbojno dejstvo, da je tožena stranka izvedbo pogodbenih del naročila tožeči stranki (in ne družbi G. d.o.o.) (2), da je bila izvajalka v pogodbenem razmerju tožeča stranka (3), da je bila med pravdnima strankama sklenjena podjemna pogodba (4) in da je tožeča stranka (po svoji podizvajalki G. d.o.o.) izvedla vsa naročena pogodbena dela, ki so predmet vtoževanega računa) (5), tožena stranka ob prevzemu del ni podala nobenih pravno relevantnih ugovorov, tožeča stranka pa je vsa pogodbena dela opravila v celoti in kvalitetno (6). Pritožnica se pri tem sklicuje na materialnopravne kvalifikacije v izpovedbi I. J.. Sodišče je izpovedbo, kot je dolžno, pravilno povzelo z namenom dokazne ocene, vendar v dejansko podlago sodbe ni sprejelo dejstva, da je bila pogodba med strankama sklenjena po zastopniku. Zato pritožbeno zavzemanje za uporabo materialnopravnih določb OZ o zastopanju ni utemeljeno, posledično pa tudi ne sklicevanje na 214. člen ZPP glede s strani tožeče stranke neprerekanega dejstva, da tožena stranka s pogodbo o poslovnem sodelovanju med tožečo stranko in družbo G. d.o.o. ni bila seznanjena.

13. Pritožba nadalje le navidezno graja uporabo materialnega prava tudi s sklicevanjem na razmerja med naročnikom, glavnim izvajalcem in podizvajalcem ter s sklicevanjem na listine, podpisane s strani G. d.o.o. V zvezi s tem se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo na 629. člen OZ, tožena stranka pa s tem prav tako izpodbija dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko.

14. Ker je torej tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen že na zgoraj navedeni pravni podlagi, se višje sodišče do pritožbenih trditev v zvezi z napačno uporabo določbe 419. člena OZ o obvestitvi dolžnika o odstopu terjatve s pogodbo (cesija) ni opredeljevalo.

15. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožeči stranki pa pritožbenih stroškov višje sodišče ni priznalo, ker so bili glede na vsebino odgovora na pritožbo ti stroški za odločitev o pritožbi nepotrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) Sodba II Ips 370/2011 z dne 13.3.2014. (2) Prvi stavek 11. točke obrazložitve izpodbijane sodbe.

(3) Zadnji stavek 11. točke obrazložitve.

(4) 13. točka obrazložitve.

(5) Prvi stavek 14. točke obrazložitve.

(6) Tožena stranka ji je zato skladno s 619. členom in tretjim odstavkom 642. člena OZ za to dolžna tudi plačati.