Jedro

Glede na vsebino 88. člena SPZ mora sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za dovolitev nujne poti ugotoviti, kaj predstavlja redno rabo nepremičnine, in (šele) nato, ali ima nepremičnina za tako ugotovljeno redno rabo potrebne zveze z javno cesto oziroma ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sklepa sodišče prve stopnje razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 5. 2018 je sodišče prve stopnje v točki I izreka zavrnilo predlog za ustanovitev nujne poti, ki glasi: ″1) za potrebe nepremičnin parc. št. 324/26, št. stavbe 1 in parc. št. 876/2, št. stavbe 1, obe k.o. S. zlasti pa parc. št. 353/38 in parc. št. 324/15, obe k.o. S., ki so v lasti predlagatelja do 1/1, se ustanovi nujna pot za peš hojo in vožnjo z vsemi vozili v širini 3,5 m, ki poteka od javne poti parcele št. 372/5 k.o. S. ki je v lasti 2. nasprotnega udeleženca preko nepremičnine parc. št. 353/13, parc. št. 353/12, parc. št. 353/11, parc. št. 353/10, parc. št. 353/54 in parc. št. 353/53 vse k.o. S., ki so v lasti nasprotnega udeleženca, in sicer do celote 1/1, kot je to razvidno iz priložene skice sodnega izvedenca M. M. z dne 27. 4. 2017, ki je sestavni del izreka tega sklepa in je označena z vijoličnim rastrom″. In podredni zahtevek, ki se glasi: ″2) za potrebe nepremičnin parc. št. 324/26, št. stavbe 1 in parc. št. 876/2, št. stavbe 2, obe k.o. S., zlasti pa parc. št. 353/38 in parc. št. 324/15, obe k.o. S., ki so v lasti predlagatelja do 1/1, se ustanovi nujna pot za peš hojo in vožnjo z vsemi vozili v širini 3,5 m poteka od javne poti parcele št. 1791/12 k.o. S, ki je v lasti 2. nasprotnega udeleženca preko nepremičnine parc. št. 353/28, ki je tudi v lasti 2. nasprotnega udeleženca, ter parc. št. 353/47 v lasti 3. nasprotnega udeleženca in preko nepremičnine parc. št. 353/53 v lasti prvega nasprotnega udeleženca, kot je to razvidno iz priložene skice dejanskega stanja in možnih variant nujne poti oziroma kot izhaja skice sodnega izvedenca M. M. z dne 27. 4. 2017, ki je sestavni del tega sklepa in je označena z zelenim rastrom.″ V II. točki izreka sklepa je odločilo, da je predlagatelj dolžan povrniti stroške tega nepravdnega postopka prvemu nasprotnemu udeležencu v višini 1.688,02 EUR in tretjemu nasprotnemu udeležencu v višini 1.152,80 EUR, oboje v roku 15 dni, od datuma pravnomočnosti sklepa sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma zapadlosti dalje do plačila, pod izvršbo.

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 8. 1. 2019 je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za dovolitev nujne poti za parcelo 353/39 k.o. S. 3. Predlagatelj se je zoper oba sklepa pritožil. 4. Oba sklepa izpodbija v celoti zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa razveljavi in predlogu za ustanovitev nujne poti ugodi, podredno pa izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ostale pravnorelevantne navedbe iz obeh pritožb so v izogib ponavljanju povzete in presojene v nadaljevanju obrazložitve.

5. Prvi nasprotni udeleženec in tretji nasprotni udeleženec sta na obe pritožbi odgovorila in predlagala, da ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne in potrdi izpodbijana sklepa.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Stvarnopravni zakonik (SPZ) v 88. členu določa, da sodišče dovoli nujno pot za nepremičnino, ki nima za redno rabo potrebne zveze z javno cesto ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Nujna pot je po vsebini prava stvarna služnost. 8. Sodišče prve stopnje je zaključek v sklepu z dne 17. 5. 2018 (v nadaljevanju: prvi sklep), da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev nujne poti, sprejelo na podlagi ugotovitev, (-) da lahko predlagatelj, če to pravočasno najavi drugi nasprotni udeleženki, dostopa do svojega objekta tudi z zadnje (SZ in Z) strani in ima tako v okviru obstoječih dostopov možnost opravljati vsa potrebna redna in vzdrževalna dela na svojem objektu, za kar potrebuje (zaradi posebnega režima) le dovoljenje Občine S. (ki ima ključe za odpiranje ključavnice na železnih zapornih stebričkih), saj so vsa dela na predlagateljevem objektu takšne narave, da je njihovo izvedbo mogoče vnaprej ustrezno načrtovati; (-) da za primer izrednih dogodkov (potres, požar) veljajo enaka pravila za primer nesreče v zdraviliškem parku in zato po njem tako tečejo intervencijske poti, za takšne primere pa so tako predvideni ustrezni intervencijski postopki.

9. Predlagatelj odločitev sodišča in dejanske ugotovitve v prvem sklepu utemeljeno pritožbeno izpodbija. V začetku pritožbe podaja utemeljen očitek, da sodišče v izreku izpodbijanega sklepa ni upoštevalo zadnje modifikacije predloga z dne 13. 2. 2018 in se ni izjasnilo, da se modifikacija ne dopusti. Sodišče je glede na podatke v spisu očitno spregledalo, da je predlagatelj z vlogo z dne 13. 2. 2018 sodišču sporočil, da sta bili namesto parcele 353/53 ustanovljeni dve novi nepremičnini z ID znakoma XY 353/100 in XY 353/101 in da trasa obeh predlaganih nujnih poti poteka po novi nepremičnini z ID znakom XY 353/100 ter da je glede na navedeno predlagatelj modificiral svoj predlog.

10. Z izdajo dopolnilnega sklepa je sodišče prve stopnje že samo saniralo nadaljnjo očitano bistveno kršitev, da ni obrazložilo, zakaj ni odločilo o predlogu za ustanovitev nujne poti v korist parcele z ID znakom XY 353/39, zato pritožbenemu sodišču ni bilo potrebno presojati utemeljenosti tega pritožbenega očitka.

11. Glede vsebinske odločitve pa predlagatelj v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da ima predlagatelj za predlagane nepremičnine potno zvezo z javnim cestnim omrežjem. Drži, razen, kolikor se to nanaša na peš hojo, da je sodišče napačno ugotovilo, da lahko do nepremičnin, za katere je predlagal ustanovitev nujne poti, dostopa skozi D. Kot navaja predlagatelj, je takšna ugotovitev v nasprotju z ugotovitvijo izvedenca A., ki jo je sodišče samo tudi sicer povzelo v 22. točki, da zgradba hotela pomeni oviro za dostavljanje večjih in težjih predmetov s cestne na dvoriščno stran ob parku (natančno je navedlo, da je na podlagi izvedenskega mnenja še lahko ugotovilo, da ima predlagatelj v in na svojem objektu (hotelu) res mnogo elementov, ki bi se v primeru zamenjave morali dostaviti na zadnjo stran hotela na parc. št. 353/38 k.o. S., teh pa zaradi dimenzij in teže ni mogoče transportirati skozi sam hotel; ter še, da v takšnem primeru tudi ne pride v poštev uporaba gradbenega dvigala in postavitev fiksnega gradbenega dvigala, saj bi bilo to neracionalno). Predlagatelj glede na ugotovitve prvostopenjskega sodišča utemeljeno navaja, da do SZ in Z dela nepremičnin brez vsakokratnega dovoljenja Občine S. (v nadaljevanju: Občina) in dovoljenja nasprotnih udeležencev za posamezni dostop sploh ne more dostopati. Pravilno tudi povzema, da je izvedenec gradbene stroke ugotovil, da predlagatelj zaradi opravljanja vzdrževalnih del potrebuje dostop po eni od predlaganih nujnih poti, in sodišču utemeljeno očita, da je napačno ugotovilo, da ima v okviru obstoječih dostopov možnost opravljati vsa redna in vzdrževalna dela, za kar bi naj (zaradi posebnega prometnega režima) potreboval le dovoljenje Občine S. Pritožbeno sodišče se strinja s predlagateljem, da je sodišče napačno ugotovilo, da ima dostop do SZ in Z dela svojih nepremičnin preko predlaganih nujnih poti, saj logično in pravno pravilno razlaga, da dostopi (predlagane nujne poti) v naravi sicer obstajajo, a predlagatelj nima nobene pravice do njihove uporabe. Kot navaja v pritožbi, sodišče ni upoštevalo, da je odsotnost povezave z javnim cestnim omrežjem lahko tudi le pravna. To pomeni, da dostop do javnega cestnega omrežja v naravi obstaja, vendar lastnik nima pravice uporabe v naravi obstoječe poti, po kateri bi lahko dostopal do javnega cestnega omrežja. Pravilno opozarja, da Občina S. ne more odločati, ali bosta prvi in tretji nasprotni udeleženec predlagatelju dopustila uporabo njunih nepremičnin za potrebe dostopa do SZ in Z dela predlagateljevih nepremičnin, saj lahko odloča le, ali bo predlagatelju dopustila rabo svojih nepremičnin in ali bo odklenila stebričke ali ne. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da bi ravno določitev nujne poti predlagatelju dala pravico uporabljati nepremičnine nasprotnih udeležencev, preko katerih je predlagal ustanovitev nujne poti; način uporabe pa bi kvečjemu moral biti skladen s posebnim prometnim režimom. Predlagatelj torej trdi, da nima pravice uporabe predlaganih nujnih poti. Utemeljen je očitek, da je sodišče ta vidik potrebnosti nujne poti povsem spregledalo in ni upoštevalo, da predlagatelj nima nobene pravice uporabe predlaganih tras nujne poti in tudi ne tega, da prvi nasprotni udeleženec ni zanikal trditev predlagatelja, da predlagatelju ne dopušča uporabe predlagane nujne poti pod točko 1, čeprav je predlagatelj v preteklosti to pot lahko uporabljal za dostop do svojih nepremičnin. Upravičeno, glede na podatke v spisu, predlagatelj oporeka tudi ugotovitvi sodišča, da navedb, da mu druga nasprotna udeleženka dvakrat ni izdala dovoljenja za dostop, ni dokazal niti ne izkazal, saj je M. K. s svojo izpovedbo to potrdil. Drži pa tudi, da tej predlagateljevi trditvi ni nasprotoval nobeden od nasprotnih udeležencev, zato je predlagatelju niti ni bilo potrebno dokazovati. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da je sodišče napačno upoštevalo, da soglasje Občine S. za vsak posamezni dostop zadostuje za izpolnjevanje kriterija potrebne zveze z javno cesto in da zaradi tega predlagatelj nujne poti ne potrebuje. Tudi soglasje za vsak posamezni dostop, ki bi ga dala Občina S. ne zadostuje kriteriju potrebne zveze z javno cesto. Pritožnik je namreč svoje stališče podkrepil s povsem pravilnimi argumenti, in sicer, da sodišče pri tem ni upoštevalo, da: - Občina S. dovoljenja za dostop ni zavezana dati in se lahko prosto in samostojno odloča, ali bo soglasje dala ali ne, predlagatelj pa občine ne more prisiliti, da bo soglasje dala, četudi bi ga potreboval; - da Občina S. ni lastnica vseh zemljišč po predlaganih trasah, ampak so lastniki tudi prvi in tretji nasprotni udeleženec, ki imata pravico predlagatelju prepovedati uporabo njunih zemljišč, četudi bo Občina S. v okviru urejanja in nadzora prometnega režima predlagatelju dovolila posamezni dostop. Zato predlagatelj pravilno sklepa, da zgolj dovoljenje Občine S. predlagatelju ne omogoča in ne daje pravice uporabe predlaganih nujnih poti. Sodišče tudi ni upoštevalo, da ni zgolj ObčinaS. lastnica nepremičnin, preko katerih potekajo predlagane nujne poti, pač pa tudi prvi in tretji nasprotni udeleženec. Zato pritožnik pravilno sklepa, da če se eden izmed njiju iz kateregakoli razloga odloči, da predlagatelju dostopa ne dopusti, kljub temu, da npr. Občina odklene stebričke, predlagatelj navkljub fizično odklenjeni poti, nima nobene pravice uporabe dostopa. Predlagatelj torej zatrjuje, da potrebuje nujno pot, ki bi mu dajala pravico uporabe ene izmed predlaganih tras nujne poti. Bistvo instituta nujne poti je, kot povsem pravilno navaja pritožnik, da se upravičencu do nujne poti zagotovi dostop do njegovih nepremičnin, ki ni odvisen od dobre volje tretjih oseb, torej pravica dostopa. Nujna pot je po vsebini prava stvarna služnost. Služnost pa je pravica uporabljati tujo stvar ali izkoriščati pravico oziroma zahtevati od lastnika stvari, da opušča določena dejanja, ki bi jih sicer imel pravico izvrševati na svoji stvari (služeča stvar). Predlagatelj zato sodišču utemeljeno očita, da je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da predlagatelju za dostop zadostuje zgolj dovoljenje Občine in da zato ni upravičen do nujne poti. Dostop do nepremičnin predlagatelja ne more biti odvisen od dobre volje nasprotnih udeležencev. Ti bi lahko kadarkoli predlagatelju odrekli uporabo njihovih nepremičnin za dostop do predlagateljevih nepremičnin (to je dela, ki leži ob parku). Če nasprotni udeleženci dovoljenja za dostop do Z in SZ dela hotela ter parcel št. 324/15, 353/38 in 353/39 ne dajo, predlagatelj navkljub v naravi obstoječim potem ne more dostopati do svojih nepremičnin. Predlagatelj je v pripombah na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke navedel, da izvedenec meša pravico do dostopa in dejansko možnost dostopa ter da poti so, a jih predlagatelj, ker nima pravice do dostopa, ne more uporabljati. Zato ima pritožnik prav, ko trdi, da sodišče tega v izpodbijanem sklepu sploh ni upoštevalo, niti se ni opredelilo do teh navedb predlagatelja. Sodišče je, kot pravilno ugotavlja predlagatelj, v delu, kjer je ugotovilo, da ima predlagatelj že sedaj možnost dostopati do Z in SZ dela hotela ter parcel št. 324/15, 353/28 in 353/39 enostavno sledilo izvedencu, da ima predlagatelj že v okviru obstoječih dostopov možnost opravljati vsa vzdrževalna dela, kar je utemeljil z dejstvom, da ne gre za neka nepredvidena dela, da je potrebno elemente naročiti in se je v tem času možno dogovoriti z Občino S. glede dostopa do zadnje strani objekta. Ne glede na to, ali je izvedenec s tem presegel svoje kompetence in dejansko že opravljal vlogo sodišča, kot navaja pritožnik, pa je bistveno, da sodišče ni upoštevalo da se v tem postopku odloča o ustanovitvi pravice dostopa, ne pa o tem, ali lahko predlagatelj do svojih nepremičnin dostopa na podlagi dovoljenja nasprotnih udeležencev oziroma Občine S. Pritožbeno sodišče pritrjuje predlagatelju, da je logično, da na podlagi dovoljenja lahko uporablja predlagane trase, a da že SPZ šteje, da to ni zadostna pravica in ravno iz tega razloga predvideva možnost ustanovitve nune poti. Dostop do nepremičnine namreč ne more biti odvisen od vsakokratne dobre volje tretjega. Po vsem obrazloženem ima predlagatelj prav, da v predmetnem postopku ni pomembno, ali bi se predlagatelj lahko dogovoril z Občino S., da mu dopusti dostop za vsak posamezen dostop. Upravičeno tudi opozarja, da je bistveno, da je tudi izvedenec ugotovil, da je dostop do zadnje strani hotela zaradi vzdrževanja potreben in da dostopi do zadnje strani hotela v naravi obstajajo.

12. Kot je že zgoraj obrazloženo, je prvostopenjsko sodišče z dopolnilnim sklepom zavrnilo tudi predlog za dovolitev nujne poti tudi za parcelo 353/39 k.o. S. Obrazložilo je, da gre zgolj za parcelo z majhno površino, ki jo obdajata parceli št. 324/26 na SZ in Z strani in JZ strani, na drugi strani pa jo omejuje parcela 353/74, ki je v lasti tretjega nasprotnega udeleženca. Nadalje je obrazložilo, da predlagatelj za navedeno parcelo niti ni navedel, v čem in v kakšnem obsegu zanjo potrebuje potrebno zvezo z javno cesto, glede na to, da ta parcela meji na parcelo, ki je v lasti samega predlagatelja, in da predlagatelj ni izkazoval, da bi bil na tej parceli kakšen objekt, katerega bi moral vzdrževati in za to potreboval zvezo z javno cesto. Sodišče je pojasnilo, da se parcela namreč niti ne dotika oziroma ne meji na samo stavbo hotela in se nahaja v skrajnem leve kotu predlagateljevih nepremičnin, ob pešpoti, ki teče mimo predlagateljevih nepremičnin. Glede na to, da predlagatelj v zvezi s to parcelo ni navedel nikakršnega upravičenja oziroma potrebe, da bi ta parcela morala imeti povezavo z javno cesto, poleg tega pa ta parcela že meji na njegove parcele in lahko nanjo dostopa s svoje parcele, tako po mnenju sodišča prve stopnje niso izpolnjeni pogoji, da bi se za to parcelo dovolila nujna pot. 13. Glede na skico v izvedenskem mnenju izvedenca M. M., ki je sestavni del osnovnega izpodbijanega sklepa, in prikaz umestitve hotela v izvedenskem mnenju izvedenca B. A. z dne 6. 10. 2017 predlagatelj utemeljeno navaja, da je napačna ugotovitev sodišča, da parcela 353/39 meji na parcelo predlagatelja 324/26. Upravičeno tudi navaja, da SPZ ne določa, da je za ustanovitev nujne poti potrebna določena minimalna velikost parcele; prav tako za ustanovitev nujne poti ni potrebno, da na njej stoji kakšen objekt. Glede na trditve, ki jih je v postopku podal, je pritrditi pritožniku, da ne drži ugotovitev sodišča, da ni navedel, zakaj potrebuje dostop do parcele. Pravilno navaja, da parcela 353/39 ni izolirana in od ostalih parcel predlagatelja ločena parcela, pač pa je del kompleksa predlagateljevih parcel ob parku, na notranji strani hotela. Pritrditi je predlagatelju, da se navedbe v njegovih vlogah, zakaj potrebuje eno izmed predlaganih nujnih poti, nanašajo na vse parcele, za katere predlagatelj trdi, da zanje nima dostopa, in se tako nanašajo tudi na parcelo 353/39, in da te parcele ni mogoče obravnavati ločeno od vseh ostalih parcel predlagatelja, v korist katerih je predlagal ustanovitev nujne poti. Sodišče je po obrazloženem v tem sklepu zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da niso izpolnjeni pogoji za dovolitev nujne poti tudi za to parcelo.

14. Glede na vsebino 88. člena SPZ mora sodišče prve stopnje pri odločanju o predlogu za dovolitev nujne poti ugotoviti, kaj predstavlja redno rabo nepremičnine1, in (šele) nato, ali ima nepremičnina za tako ugotovljeno redno rabo potrebne zveze z javno cesto oziroma ali bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški. Opredelitev vrste dejanske rabe zemljišč (tako zemljišča, ki pot potrebuje, kot zemljišč, po katerih bi lahko potekala pot) je obvezna sestavina predloga za dovolitev nujne poti tako po 141. členu Zakona o nepravdnem postopku (ZNP) kot po sedaj veljavnem 176. členu ZNP-1. Ali drugače povedano: da sodišče lahko sploh preveri, ali je utemeljen predlagan potek in način uporabe nujne poti, mora predlog vsebovati opis dejanske rabe zemljišč. Predlagatelj je v postopku navajal, da zahteva, da se mu omogoči dostop do hotela na parc. št. 324/26 in 353/38 zaradi nujnih in opravičenih razlogov vzdrževalnih del, eventualnih adaptacij, izpraznitve greznic in podobno, in da se vzdrževalna dela štejejo za redno uporabo nepremičnine, a izpodbijani sklep ne vsebuje ugotovitev sodišča o vrsti dejanske rabe nepremičnin (kaj predstavlja redno rabo posamezne nepremičnine), za potrebe katere je predlagatelj predlagal ustanovitev nujne poti. Izpodbijani sklep tako tudi ne vsebuje ugotovitev o teh pravnorelevantnih dejstvih, zaradi česar je tudi iz tega razloga dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

15. Zaradi napačne uporabe materialnega prava je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kar terja razveljavitev izpodbijanega sklepa in posledično tudi dopolnilnega sklepa na podlagi prvega odstavka 355. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP, saj pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti; podane pa tudi niso okoliščine iz drugega odstavka 355. člena ZPP. Če bi sodišče druge stopnje dokončno odločilo o predlogu, bi bile s tem stranke prikrajšane za pravico do pritožbe. Čeprav so od vložitve predloga pretekla že tri leta, to še ni tako nerazumno dolga doba, da bi pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pretehtala pomen pravice do pritožbe. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem postopku odpraviti zgoraj ugotovljene pomanjkljivosti, najprej pa ugotoviti, ali je predlagatelj podal zadostne navedbe o dejanski rabi nepremičnin, in po potrebi predlagatelja z ustreznim materialnoprocesnim vodstvom vzpodbuditi, da te navedbe ustrezno dopolni. Če bo nato ocenilo, da je potrebno dopolniti dokazni postopek, bo moralo tudi to storiti in nato ponovno odločiti o predlogu s sklepom, ki bo moral vsebovati obrazložitev vseh pravnorelevantnih dejstev.

16. Odločitev o pravdnih stroških je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP).

PRAVNI POUK: Zoper ta sklep je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika (tretji odstavek 343. člena ZPP). Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo, in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti, ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje.

O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Glej komentar 88. člena v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, Miha Jurart et al., GV Založba, Ljubljana 2004.