Jedro

Nastanek škode zaradi tožnikovega neupravičenega izostanka z dela bi morala tožeča stranka dokazati, pri tem bi bila eventualno upravičena do odškodnine oz. ustrezne odmene v spornem obdobju po urni postavki pomožnih del oz. v skladu z osnovo plače toženca v zadnjem mesecu, ne pa do pavšalne odškodnine po kolektivni pogodbi dejavnosti v višini 5-kratnika toženčeve plače.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec S.G. dolžan tožeči stranki E.G.R. d.o.o. plačati znesek 3.391,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 1. 2008 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, v presežku pa zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo sta se pritožili tožeča in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožeča stranka izpodbija sodbo v delu zavrnitve zahtevkov. Navaja, da se je toženec do nje ravnal izjemno neodgovorno. Ne soglaša s stališčem sodišča, da ni dokazala dejstva 10 urnega dela po delavcu na dan. Takšen delovni režim je bil uveden zaradi sezonske narave dela. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine, saj bi jo moralo sodišče naložiti tožencu v višjem znesku. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njenim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec izpodbija sodbo v delu ugoditve zahtevkov. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 185. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Dokazno breme o dejansko nastali škodi bremeni delodajalca, o tem pa izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. V času pred odpovedjo pogodbe sploh ni opravljal delo strojnika. Takšna opravila je tožeča stranka v spornem času izvajala s pogodbenimi podizvajalci. V sporu je uveljavljal pobotni ugovor iz naslova odškodnine zaradi neizkoriščenega dopusta v trajanju 26 delovnih dni, pa sodišču glede tega ni izvajalo dokazov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da zahtevke tožeče stranke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu sodbe je ugotovilo, da sodišče prve stopnje v zadevi ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, poleg tega tudi ni odločilo o toženčevem pobotnem ugovoru, kar predstavlja bistveno kršitev postopka, zaradi česar je bilo potrebno razveljaviti sodbo že iz tega razloga. Zato pritožbeno sodišče na podane pritožbene navedbe odgovarja z naslednjimi pravnimi in dejanskimi razlogi.

Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu z dne 25. 3. 2010, ko je razveljavilo prvo stopenjsko sodbo z dne 14. 10. 2009, zavzelo stališče, da bi moral toženec po prenehanju bolniškega staleža s 1. 10. 2007 do najkasneje 24. 10. 2007 nadaljevati z delom pri tožeči stranki v skladu s predpisanim odpovednim rokom. Glede tega je naložilo sodišču prve stopnje, da mora vsebinsko preizkusiti obstoj vseh elementov škode, ki je v tem času lahko nastala tožeči stranki zaradi izpada toženčevega dela. Vendar izpodbijana sodba, ki vsebuje odločitev o podrednem tožbenem zahtevku – pavšalna škoda po KP dejavnosti v višini 5 krat toženčevih plač v znesku 3.991,20 EUR, ne vsebuje obrazloženih elementov škodne odgovornosti. V tej zvezi bi moralo sodišče prve stopnje, če je že odločilo o podrednem zahtevku, pravilno primarnega zavrniti. To pa ne velja za obratno odločitev, če bi ugodilo primarnemu zahtevku. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča pride v konkretnem primeru v upoštev presoja škode po primarnem zahtevku, ki ga je mogoče preizkusiti, o tem pa je dokazno breme na toženčevem delodajalcu.

Iz dosedaj izvedenih dokazov je razvidno, da je toženec opravljal delo pri tožeči stranki po pogodbi o zaposlitvi na delovnem mestu pomožna gradbena, elektroinštalacijska in ključavničarska dela. Iz njegove izpovedbe izhaja, da je opravil izpit za strojnika, kar je tudi občasno izvajal, vendar ni dobival plačila za takšno delo. Poleg tega je izvajal tudi druga pomožna dela. Tožeča stranka mu v mesecu juliju in avgustu 2007 ni zagotavljala dela strojnika. S strojem ICB, ki ga je občasno upravljal, takrat dejansko ni nihče delal in je stal na parkirišču. Nikoli ni prejel pisne odločbe glede razporeditve na delo strojnega in tudi ni dobival plače iz tega naslova (list. št. 58). Po izpovedbi priče B.P. (list. št. 48) je 2 do 3 mesece pred odpovedjo pogodbe dejansko izvajal raznovrstna dela pri polaganju kablov, valjanca, postavljanju temeljev, kandelabrov in druga dela kot pomoč pri zasipu, pri čemer je v tem času opravljal strojna dela za tožečo stranko podizvajalec G. iz .... Stroj ICB ni bil v pogonu in je stal na parkirišču pri tožeči stranki. Poleg tega je namestnica direktorja D.P. v svoji izpovedbi (list. št. 47) obrazložila namen razporedov delavcev po gradbiščih (priloga A 30), da so najemali za strojna dela tudi podizvajalce zaradi povečanega obsega dela, zdi pa se ji, da je naslednji dan, ko ji je toženec povedal, da ga ne bo na delo, podala pri zavodu za zaposlovanje prijavo za prosto delo strojnika težke gradbene mehanizacije. Vendar je bil tožnik odjavljen iz delovnega razmerja z navedbo poklica – voznik tovornjaka (priloga B 10). Takšna dejstva tako negirajo uveljavljanje tožeče stranke, da je takrat toženec delal le kot strojnik.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča navedena dejstva iz dosedaj izvedenih dokazov (še) ne morejo dovolj utemeljevati obstoja škodne odgovornosti toženca. Glede tega je za presojo odločilno, da se tožeča stranka ni izkazala z razlogi, katerega delavca je morala dodatno angažirati, da je v spornem času od 1. 10. so 24. 10. 2007 pokrila toženčevo delo in glede tega imela dodatne stroške v konkretni višini. Predloženi dokazi (v prilogi A) – razporedi delavcev po gradbiščih, pogodbeni dogovori s podizvajalci in izstavljeni računi, namreč ne izkazujejo škode v obsegu, ki bi lahko bremenila toženca. Vendar pa, če bi tožeča stranka v nadaljevanju postopka utegnila dokazati takšno škodo zaradi toženčevega izpada, bi kvečjemu lahko bila upravičena do odškodnine oz. ustrezne odmene v spornem obdobju zgolj po urni postavki pomožnih del oz. v skladu z osnovo plače toženca v zadnjem mesecu pred odpovedjo pogodbe. Vendar bo moralo sodišče vsa ta dejstva še dokazno preizkusiti v ponovljenem postopku.

Nadalje je potrebno opozoriti, da je toženec v postopku uveljavil pobotni ugovor oz. pravilno: priznanje v pobot uveljavljene terjatve iz naslova neizrabljenega letnega dopusta 26 dni in sicer na naroku glavne obravnave dne 27. 5. 2009. Pri takšnem ugovoru je vztrajal tudi v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2009. Iz dosedaj izvedenih dokazov je razvidno, da je toženec zahteval izrabo neizkoriščenega dopusta že v pisni odpovedi pogodbe (priloga A 6) ter glede tega navedel višino odškodnine 1.482,69 EUR (list. št. 30). Poleg tega je izpovedal, da mu izrabe predlagane dopusta pri tožeči stranki niso dovolili, v tej zvezi pa je priča P. obrazložila način odobravanja dopusta delavcev. Ker sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotnem ugovoru toženca, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP.

Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP).

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku upoštevati obrazložene razloge in stališče pritožbenega sodišča v tem sklepu ter odločiti tako o zahtevkih tožeče stranke kot na drugi strani o pobotnem ugovoru toženca, seveda v kolikor ne bo prišlo med strankama do sklenitve poravnave. To bi predstavljala najbolj ustrezno rešitev spora.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.