Jedro

Ni pravilno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi obstoja soposesti, ugoditi tožbenemu zahtevku iz razloga, ker bi ugotovilo „nekaj manj“ od zatrjevane izključne posesti. V takem primeru bi bilo namreč tožnici prisojeno „nekaj drugega“ (extra petitum) od zahtevanega varstva njene izključne posesti.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sklep sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim delom uvodoma navedenega sklepa je sodišče prve stopnje sklenilo, da sta toženca odvzela in motila delno posest dela nepremičnine parc. št. ... s tem, ko sta 3. 6. ... po svojih izpolnitvenih pomočnikih postavila zeleno panelno ograjo, zaradi česar je bil tožnici onemogočen dostop do njej lastne garaže. Tožencema je prepovedalo v bodoče posegati v soposest tožnice na delu nepremičnine, ki v naravi predstavlja dovozno pot z javne ceste. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na motenje posesti parc. št. .... Odločilo je še o stroških postopka.

2. Pravdni stranki sta zoper gornje odločitve vložili pravočasni pritožbi. Tožnica izpodbija zavrnilni del in odločitev o stroških (pod IV., V. in VI. točko izreka), toženca pa prisodilni del ter odločitev o stroških (pod I., II., V. in VI. točko izreka). Obe pritožbi uveljavljata pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, tožničina pa tudi nepopolno in zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožnica predlaga razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje, toženca pa spremembo z zavrženjem tožbe oziroma podredno z zavrnitvijo. Pritožniki zahtevajo povrnitev stroškov, ki so jim nastali z vložitvijo pritožb. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Tako tožnica kot toženca so podali pritožbena odgovora, v katerih se zavzemajo za zavrnitev. Toženca priglašata še stroške vložitve pritožbenega odgovora.

4. Pritožbi nista utemeljeni.

Glede parc. št. 1

5. Toženca uvodoma uveljavljata kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), za katero gre v primeru, ko sodbe zaradi napak v izreku ali obrazložitvi objektivno ni mogoče preizkusiti. V obrazložitvi pritožbe toženca utemeljujeta, da se sodišče prve stopnje ni izreklo o ugovoru, da je bila uporaba sporne površine s strani tožnice pred postavitvijo ograje odvisna od njune volje. Tak očitek gre pravno opredeliti kot kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej kot kršitev pravice do izjave, do katere pride, kadar se sodišče ne odzove na dopustne in za odločitev relevantne navedbe strank. Glede na to, da toženca v postopku pred sodiščem prve stopnje nista zatrjevala, da bi tožnica lahko sporno površino uporabljala le na podlagi njunega dovoljenja, take navedbe namreč iz spisa sploh ne izhajajo, njuna pravica do izjave ni bila kršena.

6. Kot postopkovna očitka gre opredeliti še dve pritožbeni navedbi tožencev. Sprva trditev, da je obrazložitev sklepa nepopolna zaradi odsotnosti razlogov o odvzemu posesti, ugotovljenem pod I. točko izreka sklepa. Nadalje pa še trditev, da so razlogi izpodbijanega sklepa v nasprotju, ker je sodišče prve stopnje hkrati ugotovilo, da toženca sporno površino uporabljata za dovoz do svojega dvorišča ter da je imela tožnica le to pred 3. 6. ... v delni posesti. Pritožba trdi, da gre za nasprotje iz razloga, ker delna posest po teoriji pomeni izključno posest na določenem delu stvari.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je mogoč preizkus izpodbijanega dela sklepa, tako glede med strankama spornih dejstev, kot glede uporabe materialnega prava. Po 35. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) namreč v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. V izpodbijanem sklepu so motilna dejanja ugotovljena in opisana skladno s to določbo. Zato odsotnost obrazložitve odvzema, izhajajočega (zgolj) iz ugotovitvenega dela izreka, ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere ne bi bilo mogoče z razlogi o motilnih ravnanjih tožencev polemizirati. Delna posest pa ne predstavlja izključne posesti na določenem delu stvari, ampak gre za posest, ki je omejena le na določen del1. Zato kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

8. Stališče pritožbe, da izrek sklepa postavlja toženca, ki sta posestnika in lastnika sporne površine, v pravno negotov položaj, ker iz izreka ne izhaja dovolj določno način izvajanja soposesti, ki ga sklep varuje, ni pravilno. Z v izreku ugotovljenim načinom motenja posesti (postavitvijo ograje), na podlagi katerega je bil tožnici onemogočen avtomobilski dostop do njej lastne garaže, je namreč dovolj določno opredeljen tudi dajatveni del izreka, po katerem toženca (s postavitvijo ograje ali drugih podobnih ovir) ne smeta posegati v soposest tožnice.

Glede parc. št. 2

9. Tožnica je na zatrjevala, da je bila pred motenjem izključna, dolgotrajna, dobroverna posestnica dela parc. št. ... Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo, ker tožnica svoje trditve o izključni posesti ni dokazala.

10. V pritožbi sodišču prve stopnje očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katero utemeljuje z nasprotjem med razlogi (o trditvah tožnice) o izključni posesti ter o ugotovitvah o soposesti (pravdnih strank). Stališče pritožbe, da so ti razlogi v nasprotju, ni pravilno. Soposest je namreč lahko skupna2 ali pa delna, pri čemer ni nujno, da je delna posest, torej posest, ki je omejena le na določen del stvari, izključna.

11. Izpostavljajoč izpovedbe tožnice ter prič Z., K. in Š. pritožba podaja lastno oceno dokazov, s katero pa pravilnosti dokazne ocene sodišča ni moč izpodbiti.

12. Ni pravilno stališče tožnice, da bi moralo sodišče prve stopnje po ugotovitvi obstoja soposesti, torej, da sta sporni del parcele ... poleg tožnice imela v posesti tudi toženca, ugoditi tožbenemu zahtevku iz razloga, ker bi ugotovilo „nekaj manj“ od zatrjevane izključne posesti. V takem primeru bi bilo namreč tožnici prisojeno „nekaj drugega“ (extra petitum) od zahtevanega varstva njene izključne posesti.

13. Upoštevaje okoliščine primera, ko je tožnica uspela z zahtevkom na varstvo posesti na eni parceli, na drugi pa ne, je odločitev o polovičnem uspehu v pravdi materialnopravno pravilna (drugi odstavek 154. člena ZPP). Na podlagi Tar. št. 39 Odvetniške tarife pa je bila nagrada v višini 50 točk za končno poročilo stranki tožencema utemeljeno priznana, saj gre za samostojno storitev, ki ni zajeta v nagradi za druge priznane storitve.

14. Pritožbi se nista izkazali za utemeljeni, ker niso podani niti uveljavljani razlogi, niti kakšen od razlogov, na katere pritožbeno sodišče ob odločanju o pritožbi pazi uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato ju je bilo potrebno zavrniti in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (2. točka 365. člena, 366. člen in 353. člen ZPP).

15. Pravdni stranki nista upravičeni do povrnitve stroškov, ki so jima nastali v zvezi s pritožbama, saj z njima nista uspeli. Toženca pa morata sama trpeti stroške, ki so jima nastali v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj le-ti za predmetno pravdo niso potrebni (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča II Ips 104/99 z dne 20. 1. 2000. 2 Isto stvar hkrati ali izmenično uporablja več posestnikov.