Jedro

Če blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2338/97 z dne 25.1.2000.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 17.10.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njeno pritožbo zoper odločbo Carinarnice M.S. z dne 15.2.1996, s katero ji je carinski organ prve stopnje na podlagi 2. odstavka 50. člena in 9. odstavka 22. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. od 10/76 do 34/90, CZ) naložil, da mora za blago, uvoženo po carinski deklaraciji Carinske izpostave M.S. z dne 17.10.1994 plačati uvozno carino v znesku: 4.294.767,00 SIT, zaradi neizpolnjene obveznosti izvoza blaga, ki je vezan na poprejšnji uvoz po določbah 5. člena Uredbe o merilih, ki se bodo uporabljala pri znižanju carinske stopnje oziroma določitvi carinske stopnje "prosto" pri uvozu blaga v letu 1994 (Uradni list RS, št. 67/93, v nadaljevanju uredba). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je neutemeljena trditev tožeče stranke, da tožena stranka po 274. členu CZ ne bi smela opraviti naknadnega preverjanja. Po citirani določbi imajo carinski organi pravico preveriti podatke, ki so jih ugotovili v carinskem postopku, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, dve leti od vložitve deklaracije. Neutemeljena je tudi trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka in da ji ni bila dana možnost pritožbe na zapisnik o ugotovljenih nepravilnostih. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je bil izveden posebni ugotovitveni postopek v skladu s 142. in 143. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), saj je bila naknadna kontrola opravljena v prostorih tožeče stranke in na podlagi njene dokumentacije ter ob prisotnosti njenega direktorja. O ugotovitvah je bil sestavljen tudi zapisnik, ki je bil vročen tožeči stranki dne 15.9.1995. Tožeča stranka je bila v njem opozorjena na pravico do vložitve pripomb, vendar ugotovitvam v zapisniku ni oporekala, prav tako ni zatrjevala, da je izvoz blaga po zgoraj navedenih določbah realizirala. Glede na to, da niti v postopku pred upravnim organom niti v tožbi ni navedla dokazov, ki bi dokazovali drugačno dejansko stanje od ugotovljenega, je tožena stranka utemeljeno zavrnila njeno pritožbo. Ker blago ni bilo izvoženo v tujino v vrednosti in rokih iz 5. člena uredbe, je carinski organ uvozno carino pravilno obračunal po predpisih, ki so veljali na dan, ko je potekel rok za izvoz (9. točka 1. odstavka 19. člena in 9. odstavek 22. člena CZ). Sodišče tudi ni našlo razloga za dvom o pravilnosti izračunanega zneska carine. Tožeča stranka poleg pavšalne trditve, ki jo je navajala že v upravnem postopku in nato ponovila tudi v tožbi, ni navedla nobenih konkretnih nepravilnosti pri izračunu carine.

Tožeča stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, na kateri bi ugotovilo dejansko stanje in izvedlo dokaze. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o pravno relevantnih okoliščinah, zato je kršena določba 3. odstavka 25. člena ZUS.

Vprašanje je, kako je carinska uprava ugotovila, da tožnik ni izvozil blaga v tujino. Napačen je sklep sodišča, da je bil izveden postopek v skladu z ZUP, s tem ko je tožena stranka opravila kontrolo v prostorih tožeče stranke. Zapisnik ni bil sestavljen v skladu s 77. členom in 149. členom ZUP. V zapisniku je ugotovljeno, da rok za izvoz blaga še ni potekel, v njem pa ni navedeno, kakšne dokaze je iskala tožena stranka oziroma ali je kontrolirala blago ali dokumentacijo. Ni v skladu z ZUP, da se zapisnik sestavlja pozneje, brez navzočnosti stranke in da se pošilja po pošti 15 dni po opravljeni kontroli. Evidenca o realiziranem izvozu, ki jo vodi carinska uprava, ne more biti dokaz, ker stranki ni bil omogočen vpogled v to evidenco. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Zakonska podlaga za plačilo carinske obveznosti tožeče stranke izhaja iz CZ in na njegovi podlagi sprejete uredbe. Po določbi 5. člena uredbe so lahko pravne osebe in podjetniki posamezniki uvažali surovine in reprodukcijski material brez plačila carine pod pogoji: da se je uvoženo blago v celoti uporabilo v proizvodnji blaga za izvoz, da se je najpozneje v enem letu od dneva, ko je šlo čez carinsko črto, izvozilo v tujino, in da je vrednost izvoženega blaga najmanj za 30 % večja od vrednosti uvoženega blaga. Če pa blago ni bilo izvoženo v tujino v predpisani vrednosti in predpisanih rokih, se glede na določbo 2. odstavka 50. člena CZ plača carina po predpisih, ki veljajo na dan, ko poteče rok za izvoz oziroma po predpisih, ki veljajo na dan, ko se vloži zahteva za obračun carine in drugih uvoznih davščin.

Tožeča stranka ne v tožbi in ne v pritožbi ne trdi in ne ponuja nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 5. člena uredbe izpolnila oziroma da je dejansko stanje drugačno od ugotovljenega v upravnem postopku. Zato je pravilen zaključek tožene stranke in sodišča prve stopnje, da so bile v obravnavani zadevi tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Ker tožeča stranka v tožbi ni predlagala glavne obravnave (2. odstavek 50. člena ZUS), opustitev glavne obravnave, glede na ugotovljeno dejansko stanje, po presoji pritožbenega sodišča ni kršitev določb postopka v upravnem sporu. Zapisnik o naknadni kontroli blaga (274. člen CZ) ni zapisnik iz 77. člena ZUP/86, ki se sestavi po opravljeni ustni obravnavi (149. člen ZUP/86). Zato ne more vplivati na odločitev v zadevi pritožbeni ugovor, da zapisnik ni bil sestavljen v skladu z ZUP. Tožeča stranka pa možnosti, da bi na ugotovitve iz zapisnika carinskega organa dala pripombe, ni izkoristila. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da ugotovitveni postopek ni bil izveden v skladu z ZUP. Prav iz določbe 142. člena ZUP izhaja, da potek ugotovitvenega postopka določa uradna oseba, ki vodi postopek, in ki je bila v obravnavani zadevi vezana tudi na določbe CZ. To pa je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Ker tožeča stranka niti ne trdi, da je bila njena obveznost izvoza izpolnjena pred potekom enoletnega roka za izvoz, pritožbeni ugovor, da ta rok še ni potekel in ugovor v zvezi z evidenco o nerealiziranem izvozu tudi ne moreta vplivati na odločitev pritožbenega sodišča. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.