Jedro

Kadar se kot odškodnina prisodi vsota denarja, s katero naj bi oškodovanec nadomestil uničeno ali poškodovano stvar, gre za abstraktno odškodnino. Vendar to ne pomeni, da je tožniku ni treba konkretizirati. Zahtevek mora biti denarno ovrednoten z določenim zneskom. Plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo je namreč plačilo določenega denarnega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (zavrnilni del) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo zavarovalnine po zavarovalni pogodbi oziroma Splošnih pogojih za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov OA-94. Zaradi ugotovljene napake pri opravljanju odvetniške dejavnosti pritožnikovega pooblaščenca v pravdnem postopku P 144/95, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni, mu je prisodilo 3.122,90 EUR (prej 748.371,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.6.2006 naprej (vložitev tožbe v tem postopku). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (do višine glavnice 6.245,80 EUR oziroma 1.496.743,51 SIT ter za zakonske zamudne obresti od 17.9.1995 naprej). Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov v višini 1.668,42 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kot dejansko in pravno zmotno graja oceno prvega sodišča o predhodnem vprašanju oziroma 50 % sokrivdi tožnika za nastalo škodo. Ocenjuje, da je zanjo odgovoren kvečjemu do 15 %,drugi udeleženi voznik pa do 85 %. Trčenje je povzročil voznik kombija z zavijanjem na levi vozni pas v času, ko je bilo tožnikovo vozilo že v fazi prehitevanja. Tožnik ni bil dolžan računati na nepredvidljivo dejstvo, da bo voznik kombija grobo kršil predpise in mu zaprl pot. Tožnikova hitrost je bila po ugotovitvah izvedenca res nekoliko višja (48 km/h) od na kraju nezgode dovoljene (40km/h). Toda taka omejitev je bila predpisana le zaradi obnovitvenih del na cestišču, kar ni v vzročni zvezi z nezgodo. Obnovitvena dela so bila že skoraj končana (položena groba plast asfalta, le talnih oznak na cestišču še ni bilo). Prometna signalizacija je ostala, čeprav zanjo ni bilo realne potrebe. Razmere na cestišču so dopuščale višjo hitrost. Po pritožbenih navedbah je napačno uporabljeno tudi materialno pravo glede teka zamudnih obresti. Tožnik vtožuje škodo, ki je nastala zaradi nepravilnega ravnanja zavarovanca tožene stranke in ki je imelo za posledico izgubljeno odškodninsko terjatev do Z. Škodo predstavlja nastala premoženjska škoda na vozilu in zakonske zamudne obresti od zneska nastale škode od dneva vložitve tožbe pred Okrajnim sodiščem v Gornji Radgoni zoper tam toženo Z.. Tožena stranka je dolžna vzpostaviti stanje pred nastankom škode in plačati celotno izgubljeno odškodninsko terjatev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.1995 naprej.

Pritožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni, toženo stranko zaveže k plačilu 5.308,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.8.1995 naprej ter glede na novo doseženi uspeh v pravdi ponovno odloči tudi o pravdnih stroških na prvi stopnji.

Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka od tožene stranke z direktno tožbo (2. odstavek 941. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, uporaba po členu 1060. Obligacijskega zakonika – OZ) in na podlagi zavarovalne pogodbe o zavarovanju poklicne odgovornosti odvetnikov, sklenjene pri njej, (priloga B3), uveljavlja plačilo odškodnine zaradi škode, ki jo je utrpela zaradi kršitve mandatne pogodbe svojega tedanjega pooblaščenca v pravdi P 144/1994 pred Okrožnim sodiščem v Gornji Radgoni.

V ponovljenem postopku je moralo prvo sodišče zaradi odločanja o tem, ali je zahtevek za plačilo zavarovalnine po sklenjeni zavarovalni pogodbi utemeljen, najprej ugotoviti, ali je nastopil zavarovalni primer (897. člen ZOR). Po 2. odstavku 1. člena Splošnih pogojev za zavarovanje poklicne odgovornosti odvetnikov, ki je v obravnavanem primeru skupaj z določili ZOR o zavarovalni pogodbi relevantno materialno pravo, tožena stranka jamči tretjim osebam za čisto premoženjsko škodo, ki jo te uveljavljajo zaradi škode, za katero je zaradi grobih napak pri opravljanju odvetniške dejavnosti odgovoren odvetnik kot zavarovanec. Za odločanje o tem, ali obstaja obveznost tožene stranke povrniti tožniku nastalo škodo, je bilo po povedanem treba najprej odgovoriti na vprašanje o odgovornosti njenega zavarovanca zanjo.

Prvo sodišče je navedeno vprašanje pravilno obravnavalo po načelih odškodninskega prava. Njegovih ugotovitev, da je tožnikov tedanji odvetnik kršil pogodbene obveznosti iz mandatnega razmerja (749. člen ZOR) in Zakona o odvetništvu (nedopustno škodo ravnanje), zaradi česar je tožnik izgubil v pravdi vtoževano odškodninsko terjatev (vzročna zveza) kar predstavlja njegovo škodo in odvetnikovo odgovornost zanjo, pritožba ne graja. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Za pritožnika pa je sporen obseg škode, za katero mu po ugotovitvah prvega sodišča za svojega zavarovanca odgovarja tožena stranka.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tudi o tem prvo sodišče po izvedenem dokaznem postopku pravilno odločilo tako v dejanskem kot materialnopravnem pogledu.

Glede na tožbeno trditveno podlago je škodo predstavljala odškodninska terjatev oziroma odškodnina za premoženjsko škodo na motornem vozilu in za izgubljeni dohodek, ki bi jo tožnik prejel v pravdi P 144/1995 proti Z.. Prvo sodišče je moralo o navedenem odškodninskem razmerju odločati samo kot o predhodnem vprašanju, ker se postopek P 144/1995 zaradi odvetnikove napake ni končal z meritorno sodbo.

Ugotovilo je, da je tožnik vtoževal premoženjsko škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči z dne 21.11.1994, v kateri sta bila udeležena tožnik kot voznik tovornega vozila in zavarovanec Z. – voznik pri njej obveznostno zavarovanega kombiniranega vozila. Vozili sta trčili, ko je tožnik prehiteval kombinirano vozilo, to pa je zavijalo v levo.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, utemeljeno v jasnih in prepričljivih razlogih na strani 11 sodbe, da sta oba voznika kršila prometne predpise in s protipredpisno vožnjo oba v enaki meri zakrivila prometno nezgodo. Osnova za oceno o 50 % tožnikovi krivdi je imelo v izvedeniškem mnenju R., ki mu pritožnik ne nasprotuje. Priznava, da je vozil z višjo hitrostjo od dovoljene. Vendar ocenjuje, da so razmere na cestišču tako vožnjo dopuščale. Vse pritožbene navedbe v tej smeri so nedovoljene novote, ker se pritožnik ne na prvi stopnji niti v pravdi P 144/1995 nanje ni skliceval, tega pa v pritožbi ne opraviči (1. odstavek 337. člena ZPP).

Pritožbeno naziranje, da tožnikova prekoračena hitrost ni bila v vzročni zvezi z nezgodo, pa je zmotna. Prvo sodišče je namreč na podlagi izvedeniškega mnenja zanesljivo ugotovilo, da bi pritožnik s pravilno vožnjo (skladno z omejitvijo 40 km/h) nesrečo lahko preprečil. Na drugi strani je tudi za voznika kombiniranega vozila ugotovilo, da je ravnal protipredpisno oziroma premalo skrbno, kar je prav tako vplivalo na nesrečo. Ugotovilo je, da je premalo skrbno izvedel manever zavijanja v levo, ker se ni v zadostni meri prepričal, če to lahko varno stori glede na druge udeležencev v prometu. Ker bi tudi on lahko nesrečo preprečil, če bi na večji razdalji pred zavijanjem nakazal svojo namero s smernim kazalcem ter na vozišču zavzel takšen položaj, da bi za njim vozeči vozniki lahko pravočasno zaznali njegovo namero, je odločitev o enaki odgovornosti obeh voznikov materialnopravno pravilna (2. odstavek 178. člena ZOR). Če je v nesreči premikajočih se motornih vozil krivda imetnikov vozil obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Odločitev prvega sodišča, da mora tožena stranka za svojega zavarovanca povrniti le polovico v pravdi P 144/1995 vtoževanega zneska, to je 3.122,90 EUR, je zato pravilna, saj je za preostalo škodo odgovoren tožnik sam in torej v tem obsegu zaradi odvetnikove napake ni izgubil svoje odškodninske terjatve.

Pritožnik se nadalje ne strinja z dosojenimi zamudnimi obrestmi od zgoraj ugotovljenega zneska. Prvo sodišče mu jih je dosodilo od vložitve tožbe v tem postopku naprej. Pritožnik jih zahteva od vložitve tožbe v postopku P 144/95. Trdi, da predstavljajo škodo, skupaj z dosojeno glavnico. Pritožba je tudi v tem delu neutemeljena, odločitev sodišča pa pravilna.

Pri zavarovanju pred odgovornostjo, kakršno je tudi obravnavano zavarovanje odgovornosti odvetnikov, odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (1. odstavek 940. člena ZOR).

Pravno podlago za denarno odškodnino za premoženjsko škodo, kar v konkretnem primeru predstavlja izgubljena odškodninska terjatev, pa predstavlja določilo 1. odstavka 189. člena ZOR, po katerem ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode in izgubljenega dobička, po načelu pravice do popolne odškodnine (190. člen ZOR).

Kadar se kot odškodnina prisodi vsota denarja, s katero naj bi oškodovanec nadomestil uničeno ali poškodovano stvar, gre za abstraktno odškodnino. Vendar to ne pomeni, da je tožniku ni treba konkretizirati. Zahtevek mora biti denarno ovrednoten z določenim zneskom. Plačilo denarne odškodnine za premoženjsko škodo je namreč plačilo določenega denarnega zneska, ki je enak obsegu premoženjske škode, ki jo je odgovorna oseba dolžna povrniti. Ob upoštevanju načela popolne odškodnine za obveznost plačila denarne odškodnine to pomeni, da je treba obveznost plačila denarne odškodnine opredeliti kot denarno obveznost odgovorne osebe, da plača oškodovancu določen denarni znesek v višini, ki je enak obsegu premoženjske škode, merjene v denarju (denarnih enotah), torej v višini, ki je potrebna, da njegov premoženjski položaj postane takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka.

Tožniku je nastala premoženjska škoda v obliki zmanjšanja njegovega premoženja (premoženjska škoda na avtomobilu) za vrednost terjatve, ki jo je izgubil zaradi nepravilnega ravnanja odvetnika. Ta škoda mu je nastala šele, ko je izvedel za odvetnikovo napako oziroma izgubljeno odškodninsko terjatev. Njena višina se je ugotavljala in bila ugotovljena šele v tem postopku. Tožnik v konkretnem primeru svojega zahtevka v delu, ki se nanaša na izgubljene obresti od zneska premoženjske škode iz pravde P 144/95, niti ni postavil v kapitaliziranem znesku. To pomeni, da ga ni uveljavljal kot del svoje škode, ki je predmet (zavarovalni primer) tega postopka.

Tako se izkaže, da je odločitev prvega sodišča pravilna. Odškodninska terjatev, ki jo je ugotovilo prvo sodišče, šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (186. člen ZOR). Zamudne obresti so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti. Dolžnik jih mora plačati, če pride v dolžniško zamudo. Ta nastopi, če obveznosti dolžnik ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev. Kadar pa rok ni določen, kot velja v obravnavanem primeru, pa nastopi dolžniška zamuda šele takrat, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj jo izpolni (2. odstavek 324. člena ZOR).

Po pravilni ugotoviti prvega sodišča, ki jo pritožbeno sodišče sprejema, je bila tožena stranka kot dolžnica v medsebojnem razmerju s toženo stranko (temelječim na zavarovalni pogodbi) pozvana k izpolnitvi – plačilu škode zaradi odvetnikove napake – šele z vložitvijo tožbe v tem postopku. Glede na take dejanske ugotovitve je odločitev o zamudnih obresti od dosojene glavnice, ki teko od vložitve te tožbe naprej, tudi v pravnem pogledu pravilna (2. odstavek 324. člena ZOR).

Ker pritožbeni razlogi niso podani, prvo sodišče pa pri odločanju tudi ni storilo procesnih kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona.