Jedro

Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo o nedovoljeni gradnji, je s predlaganim vpisom stavbne pravice (izrecno) soglašal. Ne velja, da to soglasje ne predstavlja ustrezne participacije tega organa v predmetnem postopku. V konkretnem primeru ni bilo potrebe, da bi se moralo sodišče prve stopnje še dodatno ukvarjati z razmerjem med predlagano vknjižbo in postopkom legalizacije.

Zemljiškoknjižni postopek je po svoji naravi formalni postopek. V skladu s tem je tudi začrtan (omejen) krog pravno relevantnih razlogov, s katerimi se mora zemljiškoknjižno sodišče ukvarjati.

Izrek

I. Pritožba predlagateljice P.M.se zavrže. II. Pritožba drugega udeleženca A.S. se zavrne in v izpodbijanem delu (II. točka izreka) sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 30. 10. 2020 je sodišče prve stopnje dopustilo udeležbo A.S. (I. točka izreka). Njegov ugovor je zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodniške pomočnice, s katerim je bil dovoljen vpis stavbne pravice v korist imetnice Občine B. (II. točka izreka).

2. Zoper II. točko tega sklepa se pritožuje drugi udeleženec A.S., zoper I. točko pa predlagateljica P.M. 3. Drugi udeleženec A.S. v pritožbi navaja, da je predlagateljica P. M. nelegalno zgradila stavbo na parceli št. 461 k.o. N., za dostopanje do te stavbe pa je nelegalno zgradila most preko potoka (vodno zemljišče, parcela št. 742/2 k.o. N.). Pri teh nepremičninah sta vpisani dve zaznambi prepovedi zaradi nedovoljene gradnje. Z namenom legalizacije stavbe mora zagotoviti dostop do javne ceste, kar skuša doseči z ustanovitvijo nujne poti preko parcele, ki je v lasti pritožnika. Zaradi tega sta bila tudi sklenjena pogodba z dne 9. 3. 2017 in aneks z dne 12. 5. 2020, na podlagi katerih želi doseči vpis predmetne stavbne pravice (za most). Sodišče prve stopnje je napačno presodilo soglasje Inšpektorata za okolje in prostor (v nadaljevanju: Inšpektorat). Ustreznega korelacijskega razmerja z legalizacijo ni ugotavljalo. Pogoji po šestem odstavku 93. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju: GZ) niso podani. Listine, ki so priložene k zemljiškoknjižnemu predlogu niso listine, na podlagi katerih bi bila dopustna predlagana vknjižba. Omenjena pogodba in aneks sta nična in nezakonita. Zaradi zaznambe nedovoljene gradnje vpis na podlagi teh listin ni mogoč. Soglasje Inšpektorata in izjava župana Občine Bohinj nista listini, ki bi izkazovali izjemo od prepovedi po šestem odstavku 93. člena GZ. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri prezrlo pritožnikove ugovorne navedbe oziroma je nanje odgovorilo zgolj pavšalno. Zaradi tega je izpodbijana odločitev obremenjena z več procesnimi kršitvami.

4. Predlagateljica P. M. pa v pritožbi graja odločitev sodišča prve stopnje, ker je dopustilo udeležbo A.S. v tem postopku. Izpodbijanemu sklepu očita nepravilno uporabo materialnega prava, neustrezno obrazložitev in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

5. Pritožba predlagateljice ni dopustna, pritožba drugega udeleženca pa ni utemeljena.

Glede pritožbe predlagateljice

6. Po določbi petega odstavka 22. člena Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1), ki se v tem postopku uporablja na podlagi drugega odstavka 120. člena Zakona o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1) velja, da zoper sklep, s katerim sodišče dopusti udeležbo, ni posebne pritožbe. Ta odločitev se lahko izpodbija samo v pritožbi zoper končno odločbo (drugi odstavek 33. člena ZNP-1), torej zoper vsebinsko odločitev o ugovoru drugega udeleženca A.S.. Kot je bilo že omenjeno, je bil ta ugovor zavrnjen, zato pritožnica nima pravnega interesa za izpodbijanje (predhodne) odločitve o dopustitvi udeležbe drugega udeleženca. Glede na to je pritožbeno sodišče njeno pritožbo zavrglo (1. točka 365. člena v zvezi s prvim in četrtim odstavkom 343. člena Zakona o pravdnem postopku, drugim odstavkom 120. člena ZZK-1 in 42. členom ZNP-1).

Glede pritožbe drugega udeleženca

7. Drži, da sta pri parceli št. 7/2 k.o. N. vpisani dve (po vsebini identični) zaznambi prepovedi zaradi nedovoljene gradnje, z učinkovanjem od 5. 12. 2017 dalje. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo določbo šestega odstavka 93. člena GZ, kjer je določeno, da prepoved vpisov in sprememb v zemljiški knjigi ne velja, če so dejanja potrebna zaradi izvršitve izrečenih inšpekcijskih ukrepov ali pridobitve dovoljenj in drugih predpisanih dejanj. Inšpekcijski organ, ki je izdal odločbo o nedovoljeni gradnji, je s predlaganim vpisom stavbne pravice (izrecno) soglašal1, zato je uporaba omenjene zakonske izjeme dopustna. Ne velja, da to soglasje ne predstavlja ustreznega sodelovanja inšpekcijskega organa v tem postopku, kot trdi pritožnik. V konkretnem primeru tudi ni bilo potrebe, da bi se moralo sodišče prve stopnje še dodatno ukvarjati z razmerjem med predlagano vknjižbo in postopkom legalizacije.2 Izven pristojnosti zemljiškoknjižnega sodišča je presoja, ali je potrebna dovoljenja za legalizacijo objekta (mostu) sploh mogoče pridobiti in kakšni gradbeni posegi so na tem območju dopustni.

8. Zemljiškoknjižni postopek je po svoji naravi formalni postopek. Zemljiškoknjižno sodišče odloča o pogojih za vpis samo na podlagi listin, za katere zakon določa, da so podlaga za vpis, in na podlagi stanja vpisov v zemljiški knjigi (124. člen ZZK-1). Ne presoja materialnih pogojev za vpis, ampak samo formalne.3 V skladu s tem je tudi začrtan (omejen) krog pravno relevantnih razlogov, s katerimi se mora ukvarjati. Do pravno nerelevatnih, neustrezno konkretiziranih in za odločitev nebistvenih (ugovornih) navedb se ni dolžno opredeliti. Zaradi tega ne vzdrži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo vrsto procesnih in ustavnih pravic, ker se do vseh navedb v ugovoru ni opredelilo. V izpodbijanem sklepu je pojasnjeno, da sta predlagatelja zadostila zahtevanim pogojem za vpis predlagane stavbne pravice. Z drugačnim naziranjem pritožnik ne prepriča. Izpodbijana odločitev ustreza opisani naravi zemljiškoknjižnega postopka in je zmožna preizkusa. Navedba, da sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni podalo ustreznih razlogov in da pravilnosti tega stališča ni mogoče preizkusiti, ne drži. Prav tako ne drži, da v izreku sklepa o dovolitvi vpisa niso navedene listine, ki so podlaga za vpis. Povsem pavšalne (neustrezno argumentirane) so tudi pritožbene navedbe, da sta listini, na podlagi katerih je bil predmetni vpis predlagan, nični. Poleg tega je zemljiškoknjižno sodišč pristojno presojati zgolj ničnost zemljiškoknjižnega dovolila (četrti odstavek 149. člena ZZK-1), decidiranih navedb v tej smeri pa pritožnik niti ne podaja.

9. Pritožba drugega udeleženca torej ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni zasledilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).

1 Dopis Inšpektorata z dne 19. 6. 2020. 2 Nenazadnje iz pogodbe o ustanovitvi stavbne pravice (1. člen, točka i) izhaja, da se ta pogodba sklepa zaradi pridobitve upravnih dovoljenj za gradnjo (zaradi izkazovanja pravice uporabe parcele št. 7/2 k.o. N.). 3 Razpravljanje o vsebinski pravilnosti ("nezakonitosti") listin, na podlagi katerih je predlagan vpis, je v zemljiškoknjižnem postopku izključeno.