Jedro

Predlagatelja začasne odredbe nista podala nobenih trditev, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo mogoče, kljub izdani začasni odredbi, v primeru, če bi sodišče prve stopnje kasneje, s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v motenjski pravdi, vzpostaviti prejšnje stanje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki glasi: "1. Dolžnik je dolžan v roku 3 dni po prejemu tega sklepa v celoti vzpostaviti prejšnje stanje tako, da na svoji nepremičnini parc. št. 1148/2 k.o. ..., na svoje stroške, odstrani betonsko oviro - betonski zid, da bosta upnika lahko na enak način kot pred motenjem posesti 5. 9. 2025, prosto dostopala do svoje nepremičnine parc. št. 1148/3 k.o. ... 2. Če dolžnik ne bo storil navedenega v 1. točki izreka, lahko upnika to storita sama ali zaupata delo tretji osebi, na stroške dolžnika, torej v celoti vzpostavita prejšnje stanje tako, da na nepremičnini parc. št. 1148/2 k.o. ... odstranijo betonsko oviro - betonski zid, da bosta upnika lahko na enak način kot pred motenjem posesti 5. 9. 2025, prosto dostopala do svoje nepremičnine parc. št. 1148/3 k.o. ... 3. Pritožba in ugovor ne zadržita te začasne odredbe. 4. Dolžnik je dolžan upnikoma, v roku 15 dni povrniti stroške predmetnega sodnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi" (I. točka izreka). Odločilo je še, da je odločitev o stroških v zvezi z začasno odredbo pridržana za končno odločitev (II. točka izreka).

2.Zoper izpodbijani sklep sta se pritožila prvi tožnik in druga tožnica. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje izpodbijata zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožnika navajata, da je dostop do nepremičnine edini mogoč po dovozni poti, ki poteka deloma po parceli toženca in je bil 5. 9. 2025 onemogočen oziroma bistveno otežen z betonsko oviro, ki jo je na zemljišču postavil toženec. Zaradi nastale ovire je dostop do nepremičnine za večja tovorna vozila, nujna za izvajanje dejavnosti, intervencijska vozila, dostavo kurjave in gradbenega materiala, včasih popolnoma onemogočen. Čeprav je teoretično možen omejen dostop z osebnim avtomobilom, to ne zadostuje za izvajanje poslovnih aktivnosti in nujnih interventnih posegov. Takšno stanje neposredno vpliva na poslovanje prvega tožnika, saj ovira dostavo materiala, preprečuje dostop do skladišča in delavnice ter ogroža redno opravljanje pridobitne dejavnosti, kar ima za posledico izgubo prihodkov in motenje v poslovanju. Poleg gospodarskih posledic onemogočen dostop pomeni tudi nevarnost za življenje in zdravje prvega tožnika in druge tožnice. V primeru požara, nujne medicinske pomoči ali druge intervencije gasilcev in reševalcev, ovira onemogoča in bistveno otežuje dostop intervencijskih vozil. Sodna praksa dosledno priznava, da je vsako bistveno omejevanje dostopa do nepremičnine in motenje posesti primer težko nadomestljive škode, saj se čas, v katerem prvi tožnik in druga tožnica ne morejo nemoteno koristiti svoje nepremičnine, ne more povrniti. V obravnavanem primeru to pomeni, da brez izdaje začasne odredbe obstaja neposredna nevarnost nastanka škode, ki je težko nadomestljiva, saj je navedeni dostop do nepremičnine edini možen. Ovira onemogoča redno opravljanje poslovne dejavnosti in predstavlja tveganje za življenje, zdravje in varnost prvega tožnika in druge tožnice ter za zaščito premoženja, zato je podan zakonski pogoj iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) in je predlog za izdajo začasne odredbe utemeljen.

Odstranitev betonske ovire in morebitna kasnejša postavitev v prejšnje stanje je tehnično izvedljiva, saj ovira ne vključuje nobenih trajnih struktur, ki bi preprečile njeno odstranitev in ponovno postavitev ali postavitev na drugo lokacijo, ki bi služila kot meja med parcelama. V obravnavanem primeru je jasno, da za toženca odstranitev betonske ovire ne povzroča materialne ali trajne škode, saj je ovira postavljena zgolj kot fizična pregrada, ki nima drugega praktičnega pomena kot motenje posesti prvega tožnika in druge tožnice. Če bi sodišče kasneje ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen, lahko toženec z relativno preprosto fizično izvedbo ponovno postavi oviro in spremeni njeno lokacijo, pri čemer se ne bo povzročila trajna škoda in poseg v lastninske pravice toženca. Ob upoštevanju narave ovire, njene konstrukcije in namena, zaradi katerega je bila postavljena ter sodne prakse, ki dovoljuje začasne odredbe tudi kadar reverzibilnost ni popolnoma absolutna, je jasno, da je izdaja začasne odredbe utemeljena.

Zaščita posesti in preprečitev nenadomestljive škode prvo tožnika in druge tožnice bistveno pretehta morebitne minimalne nevšečnosti za toženca, ki jih povzroča odstranitev ovire. Postavljena betonska ovira je bistveno otežila ali onemogočila dostop prvega tožnika in druge tožnice do njune nepremičnine, kar neposredno vpliva na bivanje in opravljanje pridobitne dejavnosti. Zaradi narave ovire in nujnosti dostopa večjih vozil, obstaja neposredna nevarnost nastanka nenadomestljive škode, ki je z nobeno kasnejšo odškodnino ali sodnim varstvom ne bi bilo mogoče odpraviti. Odstranitev ovire je tehnično izvedljiva, zato je tudi pogoj reverzibilnosti izpolnjen, pri čemer morebitna škoda za toženca ni trajna in nepovratna. Po mnenju pritožbe sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja in je nepopolno ocenilo dokazna gradiva, saj ni ustrezno upoštevalo vseh dokazov, vključno z dejanskim potekom ceste, fotografskim gradivom in pričami ter ni presodilo, da ovira bistveno vpliva na opravljanje dejavnosti prvo tožnika in na dostop intervencijskih vozil. Zaradi nepopolne ocene dokazov in napačne presoje dejanskega stanja je sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe po mnenju pritožbe neutemeljen.

Pritožnika predlagata, da sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe in tožencu naloži plačilo stroškov postopka, podredno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da izvede celoten dokazni postopek in nato v zadevi razsodi. Pritožnika sta priglasila stroške pritožbenega postopka.

3.Toženec je odgovoril na pritožbo. Zavzema se za zavrnitev pritožbe. Priglasil je stroške za vložitev odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V skladu z 239. in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je sodišče druge stopnje, s smiselno uporabo 350. ter 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov, uradni preizkus pa opravilo s prilagojeno uporabo tega določila naravi postopka zavarovanja. V skladu s četrtim odstavkom 6. člena ZIZ (35. člen novele ZIZ-H) je v zadevi odločal senat.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno v pritožbi zatrjevano kršitvijo, niti z uradoma upoštevano procesno kršitvijo.

7.Po prvem odstavku 272. člena ZIZ izda sodišče začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Po drugem odstavku istega člena mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed naslednjih predpostavk:

‒nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena,

‒da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode,

‒da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Po tretjem odstavku 272. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 270. člena ZIZ pa upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

8.V obravnavani zadevi prvi tožnik in druga tožnica predlagata izdajo začasne odredbe, s katero želita začasno urediti sporno pravno razmerje (ureditvena začasna odredba) v postopku zaradi motenja posesti. V primeru izdaje ureditvene začasne odredbe morajo biti podane tri materialnopravne predpostavke, in sicer obstoj ali verjeten nastanek terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), ena izmed alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga precedenčni učinek odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, in sicer razlaga določbe 267. člena Zakona o izvršilnem postopku v skladu s 22. členom ter prvim odstavkom 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), vendar je glede te predpostavke zaradi bistveno enakega položaja potrebno tako razlagati tudi določbo sedaj veljavnega 272. člena ZIZ.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da prvi tožnik in druga tožnica v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 16.9.2025 nista navajala razlogov na podlagi katerih bi bilo mogoče presoditi, da je v obravnavani zadevi podan pogoj reverzibilnosti (7. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Po določbi prvega odstavka 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (15. člen ZIZ v zvezi s 239. členom ZIZ). Predlagatelja začasne odredbe nista podala nobenih trditev iz katerih bi izhajalo, da bi bilo mogoče, kljub izdani začasni odredbi, v primeru, če bi sodišče prve stopnje kasneje, s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek v motenjski pravdi, vzpostaviti prejšnje stanje. Trditve o možnosti vnovične postavitve betonskega zidu sta prvi tožnik in druga tožnica začela omenjati šele v pritožbi, kar pa je prepozno (337. člen ZPP). Pravni učinki izdane ureditvene začasne odredbe morajo biti v celoti odpravljivi, če bi bilo kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, kasneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje.

Sodišče ne more izdati regulacijske začasne odredbe, ki začasno nalaga izpolnitev tožbenega zahtevka, če ob njegovi zavrnitvi v pravdi za toženca ne bo mogoče vzpostaviti prejšnjega stanja.

Glede na obrazloženo, ker prvi tožnik in druga tožnica nista izkazala obstoja reverzibilnosti, je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnilo.

10.Pravilno je tudi obrazložilo, da prvi tožnik in druga tožnica nista izkazala zatrjevanega pogoja iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (6. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prepričljivo je pojasnilo, da iz skice (priloga A11) in fotografij posnetih 7.9.2025 (priloga A8) ter 5.9.2025 (priloga A14) izhaja, da je betonska ovira postavljena na mejo parcele 1148/2, s parcelo 1148/1 in je speljana do asfaltne ceste, ki predstavlja tudi dostop do nepremičnine prvega tožnika in druge tožnice. Iz fotografij je dejansko razvidno, da je s tem del tlakovanega dovoza neprevozen, vendar pa betonski zid ne ovira same asfaltirane ceste, ki je glede na lego speljana mimo ovire. V spis priložene fotografije ne izkazujejo, da bi bila ovirana sama cesta, za katero tožnika ne navajata, da ni dovolj široka za vsa motorna vozila. Asfaltirana cesta se sicer ob betonski oviri zaključi, naprej pa je vidna utrjena makadamska podlaga. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je dostop na navedenem mestu otežen, ne pa v celoti onemogočen zaradi naloženega lesnega materiala in parkiranih vozil, kot je prikazano na fotografijah priloga A11, A15 in A16, ter da toženec ni lastnik parcele 1155/3. Sodišče druge stopnje navedene zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi z utemeljenostjo predloga za izdajo začasne odredbe, povzema kot pravilne.

11.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ter 15. členom ZIZ).

12.Ker prvi tožnik in druga tožnica s pritožbo v postopku zavarovanja nista uspela krijeta sama svoje stroške tega postopka (154. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ). Toženec pa sam svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim ni pripomogel k razjasnitvi zadeve (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

-------------------------------

1VSM sklep I Cp 824/2020.

29. točka obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, UP-275/97 z dne 16.7.1998.

3Neža Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, str.131.