Jedro

Vsaka odločitev fundacije, s katero se odloči o vlogi za razporeditev sredstev fundacije, mora biti izdana pisno, vsebovati pa mora pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sveta Fundacije za šport, št. D4-11-104 z dne 9. 2. 2011, se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, od poteka paricijskega roka v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z odločbo, št. D4-11-104 z dne 9. 2. 2011, je prvostopni organ odločil, da se v letu 2011 tožnici za prijavljeni program ''…'' na področju drugih programov (D4) dodeli sredstva v višini 4.800,00 EUR. V obrazložitvi je navedel, da je toženka na podlagi določb Pravilnika o pogojih, merilih in postopku za razporeditev sredstev Fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Pravilnik) 5. 11. 2010 v Uradnem listu RS št. 88/10 objavila Javni razpis Fundacije za šport za sofinanciranje športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011, katerega predmet je sofinanciranje izvajalcev programov športnih dejavnosti, raziskovanja in razvoja športa ter založništva v športu v letu 2011. Na področju drugih programov (v nadaljevanju področje D4) je pristojna strokovna komisija obravnavala 112 pravilnih in popolnih vlog, ki so prispele na javni razpis, za področje D4. Za to področje so razpisana sredstva v višini 240.000,00 EUR, skupna višina zaprošenih sredstev pa znaša 1.985.503,00 EUR, kar pomeni, da višina zaprošenih sredstev za 8,27-krat presega višino razpisanih sredstev na področju D4. Pristojna strokovna komisija je pripravila predlog delitve sredstev in sicer je programe prosilcev ovrednotila na podlagi meril iz 25. člena Pravilnika, ki so sledeča: status kandidata in možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom. Skladno s temi merili so bile pri vrednotenju programa ''…'' tožnici dodeljene naslednje točke: pri merilu status kandidata je tožnica prejela 10 točk, pri merilu možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom pa 6 točk, skupaj 16 točk. Po 25. členu Pravilnika se uvrstijo v izbor programov tisti, ki zberejo najmanj 14 do 20 točk. Ker je program tožnice zbral 16 točk, ga je komisija uvrstila v nadaljnjo obravnavo, s katero je opredelila višino dodeljenih sredstev. Razdelitev sredstev, razpisanih na področju D4, je bila metodološko izvedena skladno s 26. členom Pravilnika. Na podlagi izvedenega postopka finančnega vrednotenja prijavljenih programov so bila programu ''…'' dodeljena sredstva v višini 4.800,00 EUR.

Z odločbo, št. D4-11-104 z dne 12. 5. 2011, je Komisija za pritožbe zavrnila pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi je povzela potek dosedanjega postopka, navedla, da je strokovna komisija pri vrednotenju programov na podlagi 25. člena Pravilnika upoštevala tudi prvi in drugi odstavek 18. člena ter tretji odstavek 26. člena Pravilnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa je dodala, da so bili pri določitvi višine sredstev sofinanciranja upoštevani rezultati analize vlog ter rezultati analize vseh izbranih programov D4, ki so kandidirali na tem razpisu. Višina dodeljenih sredstev posameznim programom, ki so kandidirali na javnih razpisih fundacije v preteklih letih, pa ne more biti podlaga oziroma primerjava za dodelitev sredstev programom, uspelim na tem razpisu.

Tožnica je v tožbi navedla, da toženka ni obrazložila vrednotenja njenega programa, kar že samo po sebi pomeni bistveno kršitev določb postopka. Še toliko bolj je to pomembno v primeru, ko ne gre za povsem objektivne kriterije. Pojem možnost uresničevanja javnega interesa namreč ni nikjer natančneje definiran. Toženka bi morala natančno opredeliti in obrazložiti podrobnejše kriterije, ki jih je pri vrednotenju prijavljenih programov dejansko uporabila in natančno bi morala obrazložiti, zakaj je prijavljeni program ovrednotila tako, kot ga je. Problem je tudi, da je 26. člen Pravilnika popolnoma pavšalen in ne določa natančne metodologije in postopka razdelitve razpisanih sredstev. Jasno tudi ni, kaj pomeni ''vrednost programa'' iz prvega odstavka 26. člena. Če to pomeni seštevek točk, ki ga je program dobil pri vrednotenju, potem je javni interes že upoštevan v oceni in te točke ne morejo biti še enkrat pomnožene s točkami za javni interes. Če pomeni kaj drugega, pa bi to moralo biti opredeljeno, kar pa ni. Jasno tudi ni, na kakšen način in kako vrednost programov ponderira toženka. Pravilnik tudi opredeljuje delitev na podlagi ''zmnožka'', iz odločbe pa ne izhaja, da bi uporabljali to računsko operacijo. S tem je toženka storila absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ni sklepčna ter se je ne da preveriti, kar predstavlja kršitev 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in tudi kršitev 22. člena Ustave RS. Arbitrarnost odločanja pride do izraza predvsem zato, ker je smiselno enak program v preteklih letih toženka financirala z bistveno višjimi sredstvi, npr.: v letu 2009 program 5 reportaž s sredstvi v višini 6.250,00 EUR, v letu 2010 program 8 reportaž s sredstvi v višini 9.900,00 EUR. Tožnica na neobrazloženo drastično znižanje sredstev torej ne more pristati. Tudi obrazložitev drugostopne odločbe je zelo pavšalna, saj ne pojasni rezultate analize ter rezultate vseh izbranih programov D4, ki naj bi jih upoštevala, ter tudi ne obrazloži, kako je višina sredstev povezana s tema analizama, prav tako ne odgovori na pritožbene navedbe. Drastično zniževanje dodeljenih sredstev za smiselno enake programe kaže na arbitrarnost in nestrokovnost ravnanja toženke z javnimi sredstvi. Pravilnosti in zakonitosti upravnega akta ni mogoče opraviti, če ne obsega z ZUP predpisane elemente. Glede na status toženke in njeno delovanje mora v okviru svojega poslovanja toženka izdati takšen akt, ki vsebuje vse predpisane sestavine in je obrazložen do te mere, da je mogoča presoja sprejete odločitve. Če pa akt takšne obrazložitve nima, kar je nesporno za oba izdana akta, pa to predstavlja bistveno kršitev določb postopka in ga je treba odpraviti. Glede na navedeno je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, odpravi prvostopno in drugostopno odločbo, zadevo vrne toženki v ponovni postopek, toženka pa mora tožnici povrniti tudi stroške postopka.

Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je merilo status kandidata lahko ovrednoteno z 10 točkami v primeru nepridobitnega izvajanja na nacionalni ali regionalni ravni, s 6 točkami v primeru nepridobitnega izvajanja na lokalni ravni in s 4 točkami v primeru pridobitnega izvajanja oziroma nepridobitnega izvajanja nešportnih organizacij. Merilo možnost uresničevanja javnega interesa na področju športa s programom se lahko ovrednoti z 10 točkami, kadar program zelo dobro uresničuje javni interes na področju športa, s 6 točkami, kadar program uresničuje javni interes na področju športa, s 3 točkami, kadar program v manjši meri uresničuje javni interes na področju športa in z 0 točkami, če program slabo uresničuje javni interes na področju športa. Strokovna komisija je v skladu s 35. členom Pravilnika ovrednotila vlogo tožnice. Ob doslednem upoštevanju metodologije, določene s pravilnikom, je ugotovila število točk, ki pripada tožnici. Toženka je med programe, ki so bili ovrednoteni z najmanj 14 točkami, razdelila vsa razpisana sredstva za področje drugih programov, pri čemer je pri določitvi višine sredstev vsebinsko upoštevala vsak posamezni program posebej, hkrati pa je posamezni program presojala tudi v odnosu do drugih izbranih programov. Komisija je nato po 36. členu pripravila in sprejela predlog razdelitve, svet Fundacije pa je sprejel odločitev o razporeditvi sredstev. Takšno ovrednotenje vloge in višine dodeljenih sredstev je bilo tudi ustrezno obrazloženo. Predlagala je zavrnitev tožbe, sodišču pa je poslala tudi upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Tudi po presoji sodišča tožnica utemeljeno ugovarja kršitvi določb postopka, saj je obrazložitev izpodbijane odločbe, s katero so bila tožnici v letu 2011 za prijavljeni program ''…'' na področju drugih programov (D4) dodeljena sredstva v višini 4.800,00 EUR, tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Po 14.a členu Zakona o lastninskem preoblikovanju Loterije Slovenije (v nadaljevanju ZLPLS) se postopek odločanja o vlogah za razporeditev sredstev fundacij ureja s tem zakonom in Pravilnikom iz drugega odstavka 11. člena tega zakona. Če navedena predpisa posameznega vprašanja postopka ne urejata, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek). Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, mora biti vsaka odločitev fundacije, s katero se odloči o vlogi za razporeditev sredstev fundacije, izdana pisno, vsebovati pa mora pravno podlago za izdajo, izrek, obrazložitev ter pravni pouk (četrti odstavek). Citirane določbe tako, ne samo da zavezujejo organ fundacije, da svojo odločitev o razporeditvi sredstev fundacije pisno obrazloži, temveč tudi napotujejo, da organ odloči ob smiselni uporabi določb ZUP. V 214. členu ZUP so predpisani obvezni elementi obrazložitve odločbe (razen v primeru iz četrtega odstavka tega člena v enostavnih zadevah, za kar pa v obravnavanem primeru nedvomno ne gre), med katere sodijo tudi razlogi, odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP), ter razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Teh razlogov pa izpodbijana odločba ne vsebuje, pa bi jih za preizkus svoje zakonitosti v pogledu pravilne ugotovitve dejanskega stanja in uporabe materialnega prava morala. Iz odločbe namreč ni razvidno, za koliko sredstev je tožnica sploh zaprosila, zakaj je bil tožničin prijavljeni program ocenjen s tam navedenim številom točk in zakaj ji je bilo dodeljenih (le) 4.800,00 EUR, pri čemer tudi ni razvidno, kako je organ določil ta znesek, temveč so zgolj pavšalno navedene določbe Pravilnika, na podlagi katerih naj bi organ odločil, brez kakršnegakoli konkretnega pojasnjevanja svoje odločitve. Ugotovljenih pomanjkljivosti tudi ni odpravil drugostopni organ v pritožbenem postopku, čeprav bi to lahko storil na podlagi 251. člena ZUP. Le z obrazložitvijo, iz katere so razvidni tako dejanski kot tudi pravni razlogi za odločitev, je tožniku v upravnem sporu namreč zagotovljeno učinkovito izpodbijanje odločbe in posledično tudi učinkovito sodno varstvo (22. člen Ustave RS). V odgovoru na tožbo je toženka sicer dodatno pojasnjevala svojo odločitev (s sklicevanjem na še druge določbe Pravilnika), ker pa odgovor na tožbo ni sestavni del izpodbijane odločbe, to naknadno pojasnjevanje (še vedno bolj na pavšalni ravni) ne odpravlja pomanjkljivosti obrazložitve. Tako stališče je zavzelo tudi že Vrhovno sodišče v npr.: U 202/93 z dne 19. 1. 1995. Sodišče tako ugotavlja, da so bila pri odločanju bistveno kršena pravila postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), kar je vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), zaradi česar je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo prvostopnemu v ponovni postopek, v katerem naj organ, sledeč stališčem sodišča, ki se tičejo postopka, o zadevi ponovno odloči. Sodišče še pripominja, da se ni spuščalo v presojo ostalih tožničinih ugovorov, ker je bila že zgoraj ugotovljena kršitev zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta.

Odločitev o stroškovnem zahtevku tožnice je sodišče sprejelo po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 80,00 EUR.